»… pa ti hodiš k meni« (Mt 3,14; avtorjev poudarek).

Janez je bil zmeden. Zakaj je Jezus, brezmadežno Božje Jagnje, prišel k njemu in želel krst spreobrnjenja? Česa bi se moral pokesati?

Zakaj je Jezus, brezmadežno Božje Jagnje, prišel k njemu in želel krst spreobrnjenja?

Toda Jezus je vztrajal. Želel je izpolniti »vso pravičnost« in zato je moral biti krščen (Mt 3,15). Nase je moral vzeti vse grehe, ki so se izprali v Jordan – tudi naše – da jih je lahko nesel s seboj na križ.

Novi Adam

Če je ljudi zmedla že Jezusova pripravljenost za krst, si lahko predstavljamo, kako so se morda odzvali na njegov naslednji korak: puščavo, kjer se je štirideset dni postil in se soočil s hudičem. Zakaj ni začel kar oznanjati kraljestva in delovati med ljudmi?

Odgovor je zelo podoben Jezusovemu razlogu, da se je dal krstiti: To moram storiti, če hočem uresničiti svoje poslanstvo. Sveto pismo nas uči: »Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela« (1 Jn 3,8). In prav to je Jezus začel delati v puščavi.

Hudičevih del pa ni uničil z velikansko silo. To je storil kot lačen, izčrpan in ranljiv človek.

Hudičevih del pa ni uničil z velikansko silo. To je storil kot lačen, izčrpan in ranljiv človek. Štirideset dni je v puščavi razgaljal hudičeve spletke in popravljal posledice greha naših prvih staršev. Ko je to zmagoslavno dosegel, je postal novi Adam, ki obljublja novo stvarstvo.

Zato primerjajmo to zgodnje poglavje Jezusovega delovanja s skušnjavami naših prvih staršev, da bomo videli, kako lahko tako kakor on premagamo skušnjave.

O kamnih in kruhu

»Reci, naj ti kamni postanejo kruh« (Mt 4,3).
»Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1).

V raju in puščavi vidimo hudiča, ki nekoga spodbuja, naj se polasti nečesa, česar mu Bog še ni dal. Za Adama in Evo je bil to sadež z drevesa spoznanja dobrega in slabega. Kača ju je prepričala, da lahko onadva namesto Gospoda ločujeta med dobrim in zlom.

V raju in puščavi vidimo hudiča, ki nekoga spodbuja, naj se polasti nečesa, česar mu Bog še ni dal.

Hudič je v puščavi vprašal Jezusa: Zakaj bi Bog dovolil, da njegov Sin strada? Imaš moč, da ustvariš kruh zase, zakaj tega ne storiš? Nič ni narobe s tem, da bi Jezus naredil čudež, vendar je bil tja poslan, da se je postil, ne da bi delal čudeže. Če bi kamne spremenil v kruh, bi to pomenilo, da zavrača Očetov načrt in sam zase odloča, kdaj bo končal obdobje odpovedovanja.

Jezus je to skušnjavo premagal tako, da se je oklenil Božje besede: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4; 5 Mz 8,3). Vedel je, da je naše življenje najpolnejše, kadar smo »napolnjeni« z Gospodom – ne nujno s hrano – in zaupanjem, da bo poskrbel za naše najgloblje potrebe.

Pokorščina ali zatiranje?

»Če si Božji Sin, se vrzi dol« (Mt 4,6).
»Nikakor ne bosta umrla!« (1 Mz 3,4).

Ali ne bi bilo čudovito, če bi lahko delali, kar bi hoteli, in nas ne bi skrbelo zaradi posledic? Živeli bi le za sedanji trenutek in ne bi nam bilo treba misliti na to, kako naša dejanja vplivajo na druge. To je še ena laž, s katero je kača zapeljala naše prve starše.

Evi je rekla, da je Božje svarilo, da bosta »umrla«, če bosta jedla z drevesa, zmotno (prim. 1 Mz 2,17). Nase ne bo priklicala nesreče, če bo delala po svoje. Preslepila jo je z besedami, da ji je Bog prepovedal jesti z drevesa le zato, ker jo hoče imeti pod nadzorom. Kača je rekla, da z Adamom ne bosta umrla, ampak bosta postala »kakor Bog« (1 Mz 3,5).

Hudič je podobno spodbujal Jezusa, naj skoči z vrha templja in pričakuje, da mu bo Bog zagotovil mehek pristanek. Pozabimo na to, da očiten prikaz Božje moči ni imel nič opraviti z njegovim poslanstvom. In pozabimo na to, da bi izsiljeval Očeta, namesto da bi upošteval njegovo voljo. Kar skoči in uživaj v poletu!

Hudič je v resnici Jezusu in našim prvim staršem dopovedoval, da pokornost Bogu pomeni, da jih zatira.

Hudič je v resnici Jezusu in našim prvim staršem dopovedoval, da pokornost Bogu pomeni, da jih zatira. Ali nismo vsi naleteli na podobne skušnjave? Kar reci nekaj žaljivega sodelavcu. Ni pomembno, kako se počuti. Ni pomembno, kaj misli Bog. Ali: Zakaj se ne bi spogledoval s sosedo? Pa kaj, če je poročena? Poskuša nas prepričati, da lahko delamo, kar nas je volja, in da posledice niso pomembne.

Jezus pa je bil pametnejši, zato je odvrnil: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt 4,7). Vedel je, da Bog želi z nami stkati odnos, ki temelji na ljubezni in spoštovanju. Zavedal se je in želi, da bi to vedeli tudi mi, da pokornost Bogu prinaša veselje, svobodo in izpolnitev, ne zatiranja!

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.