Tako je bilo tudi pri Frančiški Bussa. Rodila se je leta 1384 v Rimu in se med odraščanjem učila moliti ter obiskovala številne cerkve v mestu. Njena pobožna mati se je celo dogovorila, da bo Frančiška postala benediktinka, don Antonio Savello pa naj bi bil njen spovednik in duhovni voditelj. Dekle si je neskončno želelo postati redovnica.

Frančiška Bussa si je neskončno želela postati redovnica.

Ko ji je torej oče povedal, da se je že dogovoril za njeno poroko z rimskim plemičem Lorenzom Ponzianom, je bila povsem na tleh. Don Antonio je vedel, da Frančiška nikakor ne more zavrniti poroke, zato ji je rekel, naj nanjo gleda kot na Božjo voljo, če bodo starši vztrajali. Pri rosnih dvanajstih letih se je omožila in se preselila v Ponzianovo palačo v rimski četrti Trastevere.

Ponzianovi so jo prisrčno sprejeli. Njen mož je bil prijazen in kmalu je v svakinji Vannozzi, ki je prav tako želela življenje posvetiti Bogu, odkrila sorodno dušo in življenjsko prijateljico. Skupaj sta zasnovali življenjsko pravilo, ki je vključevalo molitev in dobrodelnost, obenem pa nista zanemarjali številnih dolžnosti, ki so jih pričakovali od plemičeve žene. Sredi vrveža življenja v palači sta imeli dva posebna prostora – enega na vrtu in drugega v neki prazni sobi – da sta se lahko kadarkoli čez dan umaknili in bili z Gospodom. Skoraj vsak dan sta šli v bližnjo bolnišnico negovat in tolažit bolnike in trpeče.

Zaradi takega življenja sta bili tarča kritike številnih drugih plemkinj v Rimu. Celo Frančiškina tašča Cecilia je menila, da se njeni snahi preveč skrajno vedeta, ter rotila sinova Lorenza in Vannozzinega moža Paluzza, naj jima prepovesta nekatera dejanja. A moža svojih žena nista hotela omejevati, zato je Cecilia popustila. Kljub posmehu, ki sta ga bili deležni, sta Frančiška in Vannozza pritegnili več plemkinj, da so se jima pridružile pri delu med ubogimi in trpečimi.

Vodenje gospodinjstva

Frančiška se je zavedala, da mora biti kot poročena laikinja prilagodljiva. Ko je torej prvič zanosila, je ublažila spokorna dejanja in več časa posvetila sinčku Giovanniju Battisti. Leto dni zatem je njena tašča umrla in Frančiška je morala prevzeti vodenje gospodinjstva. Te odgovornosti si ni želela, vendar je v njej videla Božjo voljo, zato se je po najboljših močeh trudila, da je spodbujala umirjeno in ustvarjalno okolje v palači.

Frančiška se je zavedala, da mora biti kot poročena laikinja prilagodljiva.

Zunaj palače pa ozračje nikakor ni bilo umirjeno. Papeža Bonifacija IX. so napadale vojskujoče se skupine rodbin, ki so vdrle v mesto ter za seboj pustile opustošenje, lakoto in bolezni. Frančiška je v odgovor na to krizo ukazala služabnikom, naj nahranijo vsakogar, ki bo prišel v palačo po pomoč. Ko je njen tast ugovarjal, da razdaja preveč njihove hrane, je Frančiška molila in koruza in vino sta se čudežno pomnožila.

Življenje v burnih časih

Sredi tega nemira je Frančiška rodila še dva otroka, sina Evangelista in hčerko Agnese. Nato je leta 1409 sovražnik papeža zasedel mesto. Lorenzo je bil poveljnik papeške vojske, zato je postal tarča in skoraj umrl v bitki. Frančiška mu je stala ob strani in ga negovala; sčasoma si je opomogel, vendar se mu nekdanja moč nikoli več ni povrnila. Medtem so zajeli Lorenzovega brata Paluzza. Sovražniki so grozili, da ga bodo umorili, če Frančiškinega in Lorenzovega prvorojenca, devetletnega Battista, ne bodo poslali za talca v zameno za Paluzzovo življenje.

Zaupala je v Boga in kljub materinskemu nagonu otroka izročila ugrabiteljem.

Frančiška je bila vsa iz sebe, toda don Antonio ji je svetoval, naj zaupa v Boga in dečka izroči. Kljub materinskemu nagonu je otroka izročila ugrabiteljem. Potem ko je odšla od njih, je šla molit v bližnjo cerkev. Battista so posedli na konja, da bi ga lahko hitro odpeljali v skrivališče. Konj se ni hotel premakniti, niti ko so ga tepli z bičem. Zgroženi vojaki so sina vrnili materi.

A preizkušenj še ni bilo konec. Rim so spet zavzeli napadalci, in Lorenzo, ki se je zbal za življenje, se je skril na podeželju. Nato je skupina moških oplenila palačo in ugrabila Battista, čeprav so ga naposled vrnili. Kmalu zatem je Frančiškin sin Evangelista, ki je imel tedaj devet let, umrl zaradi kuge. Čeprav sta Frančiška in Vannozza žalovali, sta v delu palače uredili bolnišnico ter se odpravili na ulice prosjačit za hrano, da bi nahranili sestradane ljudi; skrbeli sta tudi za ranjence in umirajoče na ulici.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.