Nato je Walter kot strela z jasnega povedal, da želi postati duhovnik. Njegovi prijatelji in sorodniki so ostali brez besed. Ko si je mama opomogla od pretresa, je rekla: »Prav, a če boš postal duhovnik, poskrbi, da boš res dober.«

In tako je Walter z velikim pričakovanjem odšel v semenišče.

In tako je Walter z velikim pričakovanjem odšel v semenišče. Bral je zgodbe o svetnikih, ki so se postili in molili, zato jih je posnemal. Čakal je pozno v večer in se odkradel v zaklenjeno kapelo, kjer je molil. Vse leto ni jedel mesa. Nekoč se je v postnem času odločil, da bo užival le kruh in vodo. Veliko je pričakoval od sebe in premišljeval: »Če so tako delali svetniki, bom to delal tudi jaz.«

Drzen in pogumen korak

Pater Walter je nekoč slišal, da so jezuiti »marinci duhovništva«, zato je sklenil, da se jim bo pridružil. Z vlakom se je odpeljal na sedež jezuitov in ni hotel oditi, dokler ga provincial ni sprejel. Papež Pij XI. je v drugem letu Walterjevega noviciata napisal pismo vsem semeniščnikom, v katerem je opisal velike potrebe po misijonarjih v Rusiji, saj je komunistična partija tam izkoreninila vero. Zapisal je, da Cerkev potrebuje duhovnike, ki so dovolj drzni, pogumni in sveti, da bi služili ljudem brez duhovne oskrbe v Rusiji. Ko je Walter prebral te besede, je v njegovem srcu nekaj vzplamtelo. Pomislil je: To je zame! To Bog želi od mene. Prijavil se je in sprejeli so ga.

Poslali so ga v Rim v rusko semenišče Russicum. Tam se je naučil ruščine in maševati v vzhodnem obredu. A med bivanjem v Rimu je bil neskončno osamljen in mučilo ga je domotožje. V tem času mu je žal umrl oče, toda Walter si ni mogel privoščiti poleta domov, da bi se udeležil pogreba. Njegova družina je bila tako revna, da nihče od domačih ni mogel priti na njegovo mašniško posvečenje, ki je bilo leta 1937. Prevevalo ga je pričakovanje veličine, pa tudi razočaranje.

Prevevalo ga je pričakovanje veličine, pa tudi razočaranje.

Po mašniškem posvečenju so se razmere v Rusiji tako poslabšale, da je sveti oče vsem duhovnikom prepovedal oditi tja. Pater Walter je ogromno žrtvoval, da bi odgovoril na ta klic, in takrat je bil še bolj razočaran. Poslali so ga na Poljsko, kjer je služil približno leto dni. Kmalu zatem je Rusija napadla Poljsko, zato se je v družbi sobrata duhovnika z vlakom odpeljal globlje v osrčje Rusije, da bi tam delal v lesarskem delovnem taborišču. Tu so njegova pričakovanja resnično treščila na trda tla stvarnosti. Mislil je, da bo tam delal in služil ljudem, ki bodo verjetno hrepeneli po evangeliju, vendar je ugotovil, da ga nihče noče poslušati. Komunistična oblast je tako temeljito izkoreninila vero in ljudi prestrašila, da si nihče ni upal govoriti o Bogu in veri.

Tega nisem hotel

Ko sta duhovnika vse jasneje spoznavala, da ju nihče noče poslušati, sta bila vse bolj razočarana. Razočaranje je sčasoma preraslo v nemoč in potrtost.

»Včasih sem se celo zasmilil sam sebi in se v mislih razjezil na sodelavce. Marsičemu sem se odrekel in marsikaj žrtvoval ter tvegal, da bi jim prinesel Kristusa, oni pa se z menoj sploh niso hoteli pogovarjati o tem. Včasih sem se počutil ponižanega. … Prišel sem služit, pa nisem mogel, saj me nihče ni hotel poslušati. … Zdelo se nama je, da sva se odpravila na veliki misijonski podvig, bila sva polna gorečnosti in navdušenja, pa sva priletela na trda tla. Nič ni bilo tako, kot sva si predstavljala, poleg tega nisva bila niti malo pripravljena na položaj, v katerem sva se znašla. Toliko o najinih upih, pričakovanjih, sanjah, odločnosti in predvsem navdušenju!«

Razočaranje je sčasoma preraslo v nemoč in potrtost.

Znašla sta se pred odločitvijo, kakršna doleti tudi nas. Lahko si zatiskamo oči pred resničnostjo ali jo sprejmemo. Kako se izogibamo resničnosti? Bežimo od nje, ne menimo se zanjo, poskušamo se znajti. Velikokrat zavračamo resničnost. Ravno to je rekel tudi pater Walter.

»In čeprav je bil najin položaj nekako edinstven, sama skušnjava ni bila. Z njo so se spoprijemali vsi, ki so sledili klicu in spoznali, da je resnično življenje povsem drugačno od pričakovanj, ki so jih imeli v prvem navalu predstav in navdušenja.«

Sredi te stvarnosti je rekel Bogu: »Nisem pričakoval takega življenja. Nisem hotel tega. Tega si sploh nisem želel. Če bi vedel, da bo tako, se nikoli ne bi tako odločil, tega nikoli ne bi obljubil. Moraš mi odpustiti, Bog, vendar hočem nazaj. Ne moreš me držati za besedo, ki sem jo dal v nevednosti, ne moreš pričakovati, da bom še naprej ohranjal zavezo, ki temelji na veri brez predhodnega poznavanja resničnih dejstev življenja. Ni pošteno. Nikoli nisem mislil, da bo tako. Tega preprosto ne zdržim. Ne bom ostal. Ne bom služil.«

Lahko si zatiskamo oči pred resničnostjo ali jo sprejmemo.

To je iskrena molitev, ki jo izgovarjamo mnogi med nami. Je molitev duhovnika, ko pride v župnijo, redovnice, ki je prepoznala klic, naj postane Kristusova nevesta. Vsi ti ljudje spoznajo: »Tega nisem pričakoval.« To je molitev vsakega človeka, ki sprejme pomembno odločitev. Nekaj pričakujemo in potem ugotovimo: »Nisem mislil, da bo tako.«

Pričakovanje in stvarnost

Vsak izmed nas se mora soočiti s tem izzivom: pričakovanje proti resničnosti. Sprejeti resničnost preprosto pomeni priznati resnico, četudi je težka. Sprejemanje ni enako kot odobritev, kakor če bi rekli: »To je v redu. To je dobro.« Sprejemanje je pripravljenost hoditi v resnici. Je priznanje stvarnosti, celo neizprosne.

Pater Ciszek je v tistem trenutku spoznal: »Opustiti moram pričakovanje in sprejeti resničnost.« Ko je to storil, se je vse spremenilo. Ugotovil je, da ne govori da nečemu, temveč Nekomu. Kljub želji, da bi odšel, je vztrajno molil, maševal in delal, kar je moral. Tudi mi moramo tako ravnati. Kljub skušnjavi, da bi pobegnili ali zavrnili stvarnost, ne smemo obupati.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (3/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.