Včeraj je minilo 85 let od ustanovitve Vatikanske mestne države. Kot se spominjajo pri Radiu Vatikan, sta 11. februarja leta 1929 Sveti sedež in Italija podpisala Lateranske sporazume, s čimer je vatikanska država dobila ozemeljsko neodvisnost in popolno suverenost nad določenimi objekti znotraj in zunaj Rima. S podpisom lateranskih sporazumov so bili na novo opredeljeni odnosi med Svetim sedežem in Italijo, zglajen pa je bil tudi spor med obema stranema, ki je nastal zaradi ukinitve papeške države.

Čez nekaj dni, 18. februarja, pa bo minilo trideset let od podpisa t.i. Sporazuma Villa Madama, s katerim so bile v konkordat med Svetim sedežem in Italijo vnesene nekatere spremembe. Državi sta tako upoštevali politične in družbene spremembe v Italiji po letu 1929 ter razvoj Cerkve, ki ga je spodbujal drugi vatikanski cerkveni zbor. Skupni cilj je bil uskladitev predpisov konkordata z načeli italijanske ustave in s sklepi drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Oporo za sporazum iz leta 1984 je mogoče najti v prvih dveh členih, ki odražata 76. odstavek konstitucije Gaudium et spes o odnosih med Cerkvijo in politiko ter 7. člen italijanske konstitucije o odnosu med Italijo in katoliško Cerkvijo.

Prvi člen sporazuma izhaja iz načela, da sta država in katoliška Cerkva neodvisni in suvereni ter se zavzemata za polno spoštovanje tega načela v medsebojnih odnosih in za vzajemno sodelovanje za napredek človeka in državne blaginje. Drugi člen pravi, da Italija priznava katoliški Cerkvi popolno svobodo pri opravljanju njenega pastoralnega, vzgojnega in karitativnega poslanstva, evangelizaciji in posvečevanju. Posebej je Cerkvi zagotovljena svoboda glede organizacije, javnega opravljanja bogoslužij, izvajanja nauka in duhovne službe ter tudi cerkvenega prava.

Takratna namera, da bi jasno določili pristojnosti in vlogo Cerkve in države, s čimer bi vsaka na svoj način lahko najbolje služila človeku, se je po tridesetih letih pokazala kot rodovitna. Kar se tiče Cerkve, je ostajala blizu italijanskemu narodu, z njim delila veselje in upanje, bila soudeležena v trenutkih žalosti in bolečine, ves čas je tkala družbeno tkivo z etičnimi vrednotami, ki jih potrebuje vsaka demokracija. Sodelovanje cerkvenih ustanov se je razvijalo na različnih področjih solidarnosti, kulture, formacije, na področjih novih pojavov, kot je na primer priseljevanje, ter tudi na področju varovanja kulturne in verske dediščine po vsej Italiji.

Sporazum med Svetim sedežem in Italijo, sprejet leta 1929, nato potrjen z italijansko ustavo leta 1949 ter vzajemno obnovljen leta 1984, je skozi čas nedvomno uresničil ves svoj potencial ter tako prispeval k rasti posameznikov in skupnega dobrega.


Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.
Foto: RV