Kot je minister Kajzer dejal te dni, na obisk odhaja, ker želi Slovenija okrepiti sodelovanje z Vatikanom. Minister je v torek, 8. septembra, ob robu blagoslova prenovljene fasade svetišča na Gorci v Malečniku poudaril pomen odnosov s Svetim sedežem, ki je leta 1992 med prvimi priznal samostojnost Slovenije (to se je zgodilo 13. januarja 1992, nekaj dni zatem, 8. februarja 1992, pa je začel veljati Sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem).

»Sveti sedež v mednarodnih odnosih ostaja izredno pomemben deležnik, ko gre za zaščito človekovega dostojanstva in njegovih pravic, vključno z versko svobodo, ko gre za odpravo revščine, za razvoj in seveda za mir, kakor vidimo v primeru Ukrajine. S tem pa tudi potrjuje pomen verskih skupnosti in religije v sodobnih mednarodnih odnosih,« je dejal po poročanju STA. Vloga papeža in tudi drugih verskih voditeljev je po ministrovih besedah pomembna, da se vzpostavijo temelji za začetek mirovnih pogovorov o Ukrajini, Bližnjem vzhodu in drugod.

Nadgradnja krovnega sporazuma

Mednarodne razmere ter vloga Svetega sedeža in Slovenije v njih pa ne bodo edina tema pogovora. Minister je v torek ob robu slovesnosti v Malečniku potrdil tudi, da si sedanja vlada prizadeva nadgraditi t. i. vatikanski sporazum, tj. sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil podpisan leta 2001, v veljavi pa je od izmenjave rafitikacijskih listin maja 2004. To pa je tudi edini sporazum, ki sta ga sklenili Slovenija in Sveti sedež, čeprav 14. člen tega sporazuma, ki naj bi imel vlogo nekakšnega »krovne« mednarodne pogodbe, napotuje k nadaljnjim pogovorom o sklepanju še drugih, področnih sporazumov. Drugi odstavek tega člena se namreč glasi: Republika Slovenija in Sveti sedež si bosta nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve.

Podpis vatikanskega sporazuma 14. decembra 2001. FOTO: arhiv Družine

Vrsta odprtih vprašanj

S cerkvene strani so bila v preteklosti večkrat izražena pričakovanja v tej smeri, a so se do danes, če smemo uporabiti ta izraz, »postarala« brez kakršnih koli učinkov. V javnosti se je pogosto omenjal predvsem mednarodni sporazum, ki bi omogočil vzpostavitev vojaškega ordinariata, a to vsekakor ni edino odprto vprašanje.

Spomnimo v tej zvezi na pogovor, ki smo ga v Družini pripravili že novembra 2019, le nekaj mesecev po obisku tedanjega predsednika vlade Marjana Šarca v Vatikanu (kjer se je med drugimi prav tako srečal z »zunanjim ministrom« Gallagherjem). Poročila o tem obisku so namreč nakazovala slovensko pripravljenost za pogovore o novih sporazumih.

Takrat smo tedanjega generalnega tajnika Slovenskega škofovske konference p. dr. Tadej Strehovca vprašali, katera so tista področja, ki bi po mnenju cerkvene strani morala biti predmet slovensko-vatikanskih pogovorov, in katera od teh bi bilo smiselno urediti na mednarodnopravni ravni. Njegov odgovor: »Na splošno želimo v odnosu do države urediti delovanje naše Cerkve na naslednjih področjih: pravnem in pastoralnem področju ter na področju verskih uslužbencev in pravice vernikov do verske svobode. Konkretno gre za to, da želimo po zgledu drugih evropskih držav obstoječe že uveljavljene dobre prakse zapisati v področnih mednarodnih sporazumih s Svetim sedežem. S tem namenom želimo pravno formalizirati naše delo in poslanstvo v korist vseh državljanov, tako vernih in nevernih, pa naj bo to na področju izobraževalne in vzgojne dejavnosti, humanitarne in karitativnega delovanja ali pa na področju varovanja in vzdrževanja slovenske sakralne kulturne dediščine. Mislim, da je v interesu vsake države, da ima vsa ta področja urejena tako, kot imajo to urejene vse sosednje države.«

Med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem od leta 2004 do danes ni bil sklenjen noben drug sporazum več. Slovenija tako med državami, ki jo obkrožajo, v tem pogledu ostaja unikatna.«

Kaj pokaže primerjava s sosednjimi državami?

Besede dr. Strehovca omenjamo tudi zaradi primerjave s sosednjimi državami. V tej primerjavi se namreč Slovenija izkaže kot svojevrstna posebnost. O tej »unikatnosti« je za Slovenski čas leta 2023 ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske škofovske konference pisal kanonist dr. Sebastijan Valentan: »Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem iz leta 2004 je temeljni oziroma osnovni sporazum. Opredeljuje različne oblike delovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji na splošno in hkrati napotuje na sklenitev področnih sporazumov v prihodnje. Med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem od leta 2004 do danes ni bil sklenjen noben drug sporazum več. Slovenija tako med državami, ki jo obkrožajo, v tem pogledu ostaja unikatna.«

Dr. Valentan je to trditev podkrepil s predstavitvijo ureditve v sosednjih državah. Kakšno sliko nam pokaže ta primerjava?

Madžarska je s Svetim sedežem recimo sklenila sporazume o vzpostavitvi diplomatskih odnosov (1990), o verski oskrbi v oboroženih silah in obmejni policiji (s tem sporazumom je bil ustanovljen tudi Vojaški ordinariat) (1994) ter o financiranju družbeno-koristnih in drugih povsem verskih dejavnosti, ki jih na Madžarskem opravlja Katoliška Cerkev, in o nekaterih drugih vprašanjih glede premoženja z dodatnim protokolom (1997). Slednji je bil dopolnjen leta 2013.

Hrvaška je poleg sporazuma o pravnih vprašanjih (1996) s Svetim sedežem sklenila še sporazume o sodelovanju na vzgojnem in kulturnem področju (1996), o verski oskrbi katoliških vernikov, pripadnikov oboroženih sil in policije (z njim je bil ustanovljen Vojaški ordinariat) (1996) ter o ekonomskih vprašanjih (1998).

Avstrija ima s Svetim sedežem sklenjenih devet različnih sporazumov (eden izmed njih je konkordat) – nazadnje so leta 2020 dopolnjevali že sklenjeni sporazum o premoženjskih vprašanjih; največja diplomatska aktivnost pa seveda poteka med Svetim sedežem in Italijo – od leta 1929 so sklenili 48 sporazumov.

Tudi površnim opazovalcem dogajanja je še kako dobro razvidno, da so tako rekoč vsi politiki, ki so se znašli na vrhu oblastne piramide, hiteli v Vatikan in iskali vse možnosti za srečanje s papežem.

Prazne zaveze, pogosti obiski

Kot že zapisano: izhodišča in tudi pravna podlaga za sklepanje novih sporazumov med Slovenijo in Svetim sedežem so izrecno nakazana v drugem odstavku 14. člena vatikanskega sporazuma, ki pogodbenici zavezuje k temu, da si bosta nadalje prizadevali obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve, torej z novimi sporazumi po analogiji drugih držav.

Toda ta zaveza je ostala le na papirju. Po drugi strani pa je tudi površnim opazovalcem dogajanja še kako dobro razvidno, da so tako rekoč vsi politiki, ki so se znašli na vrhu oblastne piramide, hiteli v Vatikan in iskali vse možnosti za srečanje s papežem (spomnimo samo, da je prejšnji predsednik vlade Robert Golob, še preden je obiskal katero od sosednjih držav, decembra 2022 v Vatikanu obiskal papeža Frančiška in se v okviru tega obiska srečal še z državnim tajnikom Svetega sedeža kardinalom Pietrom Parolinom, na pogovoru pa je sodeloval tudi tajnik Svetega sedeža za odnose z državami nadškof Paul Richard Gallagher). Toda ali je to srečanje prineslo kakšne konkretne sadove? Odgovor je nikalen. Še več: popolnoma je ugasnil Svet Vlade Republike Slovenije za odprta vprašanja s Katoliško Cerkvijo, ki ga je leta 2021 ustanovila tretja Janševa vlada z namenom vodenja dialoga z največjo in avtohtono versko skupnostjo v Republiki Sloveniji. Pristojnost sveta je bila, kot jo je definiral dr. Valentan, »zbiranje, evidentiranje in preučevanje odprtih vprašanj s Katoliško Cerkvijo tako na državni kot na mednarodni ravni. Oblikoval naj bi predloge rešitev glede ugotovljenih odprtih vprašanj s Katoliško Cerkvijo in si prizadeval za nadgrajevanje odprtega in trajnega dialoga s Katoliško cerkvijo«. Ko se je poslovila Janševa vlada, je omenjeni svet po letu dni tudi zaključil svoje delo, vlada Roberta Goloba pa ga ni znova ustanovila.

Kdaj bi se Slovenija po številu sprejetih sporazumov s Svetim sedežem lahko približala kateri od svojih sosed, ostaja odprto vprašanje, vsekakor pa je na tem področju veliko možnosti, če dobra volja vodi tudi h konkretnim korakom.

Veliko možnosti

»Kdaj bi se Slovenija po številu sprejetih sporazumov s Svetim sedežem lahko približala kateri od svojih sosed, ostaja odprto vprašanje, vsekakor pa je na tem področju veliko možnosti, če dobra volja vodi tudi h konkretnim korakom,« je svoj prispevek v Slovenskem času pred poltretjim letom sklenil dr. Sebastijan Valentan.

Ali se sedaj na obzorju vendarle kaže takšna dobra volja? Ali bo, kar je že ničkolikokrat videna slovenska (medijska) folklora, razglašena in ožigosana kot iskanje cerkvenih »privilegijev«? Odgovori na ta in podobna vprašanja bodo zelo verjetno kmalu znani.