A pustimo ministričino oblastiželjnost in se posvetimo povodom za najnovejše pojavne oblike izkazovanja njenega silnega moralnega ogorčenja, ki smo mu bili sicer priče cel (iztekajoči se) mandat.

Jasno je razvidno, da je šlo pri predelavi Kofetarice za po(ne)srečeno parodijo, kakršne sicer srečamo dobesedno na vsakem koraku.

Prva zgodba ima že nekaj dni staro brado in je povezana z znamenito sliko Kofetarica umetnice Ivane Kobilca. Kot je zdaj že dobro znano celi vesoljni Sloveniji, se je Kofetarica znašla upodobljena na majici za nekaj manj kot 20 evrov, namesto skodelice kave pa je imela v rokah brzostrelko. Ali gre za duhovito oziroma neduhovito predelavo, je kajpak stvar razprave, a saj veste, o okusih se pravzaprav ne razpravlja. Jasno pa je razvidno, da je šlo za po(ne)srečeno parodijo, kakršne sicer srečamo dobesedno na vsakem koraku. Upodobitev bi med drugim lahko videli tudi kot svojevrstno opozorilo na militarizacijo sveta, v katerem živimo in v katerem se ne vabimo več na kavo, ob kateri bi se v miru pogovorili o težavah, ki nas vse skupaj tarejo, temveč takoj posežemo po (besednem in resničnem) orožju, s katerim se obdelujemo do onemoglosti. Ali ne bi bila tako razumljena predelava Kofetarice čisto v sozvočju z agendo vsakega mirovnika, teh pa je največ prav v vrstah t. i. antimilitaristične levice?

Parodične in še kakšne druge predelave umetnin so vendar v izključni domeni le levosučnih kulturniških aktivistov, nikakor pa niso dovoljene »drugi strani«!

Toda ne, to ni nedopustno – kajti parodične in še kakšne druge predelave umetnin so vendar v izključni domeni le levosučnih kulturniških aktivistov, nikakor pa niso dovoljene »drugi strani«! Za predelavo Kofetarice so namreč poskrbeli v organizaciji Nova smer, ki je konzervativno naravnana, na njenem čelu pa je oseba, ki je bila nekoč tesno povezana z največjo opozicijsko stranko. In pričakovano se je usulo. Pred medije je promptno stopila tudi ministrica za kulturo in govorila o tem, da gre za »popolno nespoštovanje umetnikov, umetniških del, avtorskih pravic in naše dediščine«. Da so v predelano podobo umestili brzostrelko, se ji zdi »nedopustno«, da so s tem izdelkom za povrh iskali še zaslužek, pa je nekaj dodatno strahotnega – po njenem mnenju »nižje od tega pa res že ne gre«.

Najbrž se bralci Družine še dobro spomnijo t. i. afere Strelnikoff in milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij, ki se je na ovitku zgoščenke te glasbene skupine znašla ne z Jezusom, temveč ...

Pa res ne gre? No, spomnimo se vsaj kakšne podobne zgodbe, ki pa ni le zgodba preteklosti, temveč tudi sedanjosti. Najbrž se bralci Družine še dobro spomnijo t. i. afere Strelnikoff in milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij, ki se je na ovitku zgoščenke te glasbene skupine znašla ne z Jezusom, temveč s podgano v naročju. Pred dobrega četrt stoletja je šlo za odmevno zadevo, ki je pristala celo na sodišču, kjer pa so jo označili za benigno. Za nepooblaščeno komercialno predelavo svete podobe ni nihče odgovarjal, vse skupaj je bilo tudi uradno zavito v celofan umetniške svobode. Iz vseh okoliščin je bilo celo razvidno, da fantje, ki so se šli ta umetniško-aktivistično šport, sploh niso imeli pojma, kaj počnejo, da so izzivali zaradi izzivanja, da so bili skratka totalni »idioti« (besedo uporabljamo v smislu nepoznavalcev, ignorantov …), potem pa so se čudili, zakaj se jim je zgodil katoliški upor v Marijino obrambo.

Morda kdo poreče, da je to zgodba iz davne preteklosti, ki s sedanjostjo pač nima več nobene povezave. Pa je res nima? Pred kakšnim letom ali dvema je ena izmed slovenskih založb album s sporno naslovnico vnovič izdala in ga je še danes mogoče kupiti. Z nepooblaščeno predelavo slike, z dejanjem, ki kaže na »popolno nespoštovanje umetnikov, umetniških del, avtorskih pravic in naše dediščine«, če spet navedemo besede ministrice za kulturo, torej nekdo še danes želi služiti. Ne zgolj mimogrede: založba ne prodaja samo zgoščenke in vinilne plošče, temveč - pazite! - tudi majico z naslovnico spornega albuma in torej predelano podobo Marije z Brezij. Gre torej za popolnoma identični zgodbi s popolnima različnima pristopoma oblastnikov! Mimogrede: majica z Marijo ima en evro nižjo ceno, kot jo je imela majica s Kofetarico (preteklik uporabljamo zato, ker so majico po protestu lastnika Kobilčine slike Petra Hribarja umaknili iz prodajnega programa). Če si dovolimo sarkazem: je torej Marija manj vredna od kavopivke?!

Opozoriti želimo na to, da afera Strelnikoff ni le od včeraj, ampak obstaja še danes.

A sarkazem na stran. Opozoriti želimo na to, da afera Strelnikoff ni le od včeraj, ampak obstaja še danes; da se torej ni zgodila le v času, ko se sedanji ministrici ni niti sanjalo o tem, da bo nekoč v vrhu izvršne veje oblasti, temveč traja še danes, ko je že štiri leta v ministrskem fotelju, od koder pa kritike izreka le v eno smer.

Morda pa iz tega udomačenega fotelja zgolj bolj slabo vidi in ji je treba dobronamerno pomagati pri tem, da vendarle razširi pogled izza svojih ideoloških plašnic? Takoj po izbruhu »afere Kofetarica« (vsem s trohico razuma je jasno, da gre za umetno ustvarjen vihar v kozarcu postane medijske vode) smo se zato tudi sami obrnili na ministrico kulturo oziroma njeno službo za odnose z javnostmi. V petek, 13. februarja, smo poslali naslednji dopis:

Spoštovani, ministrica za kulturo se je izrazito kritično odzvala na spreminjanje in komercialno uporabo/zlorabo znamenite slike Kofetarica. Kot je znano, je bila nekoč v komercialne namene spremenjena prav tako znamenita slika Marije Pomagaj z Brezij, kar se je zgodilo brez kakšnega koli soglasja lastnikov slike. Ta sprememba je še vedno v komercialni uporabi.

Kako ministrica presoja (vsaj od leta 2024 vnovično) komercialno uporabo/zlorabo spremenjene slike, za kar avtorji tega posega, kot že navedeno, niso dobili nikakršnega soglasja lastnika oz. varuha slike, ki je del slovenske kulturno-umetniške zakladnice?

In kakšen je bil odgovor ministrice oz. ministrstva? Doslej nikakršen. Ministrica Asta pa nič, če parafraziramo Levstika.

Cinična pripomba: le kakšni neonacisti so to, če še nacistične svastike ne znajo pravilno narisati?!

Resda so od trenutka, ko smo poslali ta dopis, do trenutka, ko pišemo te vrstice, minili le trije delovni dnevi in bi ob siceršnji zasedenosti ministrice zato težko pričakovali enako prompten odgovor, kot je bil prompten njen kritičen krik na »afero Kofetarica«, a po drugi strani je res, da je ministrica v tem istem časovnem obdobju našla čas, da je s silnim ogorčenjem vstopila v drugo zgodbo, na katero želimo opozoriti na tem mestu. Gre za svastiko na borčevskem spomeniku v Dražgošah. Saj veste, to je tista levosučna svastika (nacistična je namreč desnosučna), ki je v ponedeljek, 16. februarja, na veliko odmevala v vseh medijih glavnega toka in jo na veliko uporabljajo kot svarilo pred domnevno naraščajočim neonacizmom v Sloveniji, ki naj bi se baje pogubno razpasel, če bodo ljudje 22. marca volili »napačno«. Cinična pripomba: le kakšni neonacisti so to, če še nacistične svastike ne znajo pravilno narisati?! A znova: cinizem na stran, vsakršni vandalizem te vrste je nedopusten, a enako nedopustno je tudi levosučno vreščanje, ki ga spremlja.

Ko torej te dni vidite (ne)kulturno ministrico z žarečimi očmi in stisnjenimi ustnicami bruhati ogenj in žveplo moralnega ogorčenja zaradi Kofetarice, Dražgoš in kar koli bo še prišlo na dnevni red v nekaj naslednjih tednih, vedite, da gre le za predvolilni propagandni spot ...

Pod črto: ko torej te dni vidite (ne)kulturno ministrico z žarečimi očmi in stisnjenimi ustnicami bruhati ogenj in žveplo moralnega ogorčenja zaradi Kofetarice, Dražgoš in kar koli bo še prišlo na dnevni red v nekaj naslednjih tednih, vedite, da gre le za predvolilni propagandni spot, ki ga vladajočim politikom ob njihovem brskanju po mrhovišču t. i. »ideoloških tem« brezplačno omogočajo mediji glavnega toka – sploh nacionalna radiotelevizija, ki na vsak migljaj l(L)evice uslužno priteče h gospodarjevi nogi. Vročica predvolilnega časa, pač. Ne pustite, da tudi vam pregreje glavo.

Brezjanska Marija Pomagaj, prosi za zdravo državljansko pamet!