V Domu sv. Jožefa načrtujejo, da bodo v prihodnjih dveh letih v okviru rednega in raznolikega dogajanja na pogovorne večere povabili predsednika vlade ter posamezne ministrice in ministre slovenske vlade. Gostje se bodo zvrstili od oktobra do maja, vsak mesec eden. Večeri so zamišljeni kot preprosta in neposredna srečanja z nosilci javnih funkcij v duhu dialoga, medsebojnega spoznavanja, povezovanje politike z vsakdanjim življenjem in skupno iskanje poti za odgovorno prihodnost naše družbe. 17. novembra bo gostoval minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj.

Prva gostja je bila torej ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko, Po uvodnem pevskem pozdravu Fantov z Jožefovega hriba je z gostjo pogovor vodil novinar in urednik Radia Ognjišče Alen Salihović, ob koncu je bila priložnost tudi za vprašanja obiskovalcev.

Ministrica v pogovoru z Alenom Salihovićem. FOTO: Jože Potrpin

FOTO: Jože Potrpin

Kdo je Suzana Lep Šimenko?

Sem mama, žena in zdaj tudi ministrica. Za kaj več od tega mi časa v bistvu ne ostane. V politiki sem že kar nekaj časa. Od leta 2014, ko sem bila prvič izvoljena kot poslanka v Državni zbor. Zadnji mandat sem vodila komisijo za odnose Slovencev v zamejstvu in po svetu. Predtem pa sem bila že članica te komisije. Predvsem v tem zadnjem mandatu sem področje Slovencev v zamejstvu in po svetu dobro spoznala. Po izobrazbi sem univerzitetno diplomirana ekonomistka. Preden sem šla v politiko, sem večino časa delovala v gospodarstvu.

Okrepiti moramo vezi med našimi rojaki in Slovenci v domovini. Da se tudi mi naučimo bistveno več od njih. Da ne bo vedno potrebno, da zapustiš meje države, da začneš ceniti, kaj tukaj imamo. Sam spremljam v Zavodu Svetega Stanislava v Šentvidu dijake, študente, mlade, ki pridejo na izmenjavo, ko pojejo slovenske pesmi. Čeprav nekateri ne znajo dobro slovensko, naše pesmi iz srca pojejo, da ti res srce zaigra.

Sama sem že veliko takšnih trenutkov doživela. Res, dostikrat si ganjen, s solzami v očeh spremljaš njihove nastope. Zanimivo je tudi, da ko obiskujemo slovenske maše, opažamo, da znajo moliti v slovenščini. Ker so jih tako naučile babice in prababice. Pojejo slovenske pesmi, igrajo harmoniko, pečejo potico, pri jeziku pa jim dostikrat zmanjka. Ampak, vse je na nek način razumljivo. Veliko je mešanih zakonov. Danes so redki primeri, ko bi se po več generacijah med sabo poročili samo Slovenci.

FOTO: Jože Potrpin 

Izziv je ohranjati slovenski jezik tisoče kilometrov stran. Čeprav imamo na drugi strani tudi pozitivne primere, predvsem v Argentini, ki jo moram izpostaviti kot svetlo luč, kar se tiče ohranjanja slovenskega jezika. Ko otroci hodijo leta in leta vsako soboto v slovensko šolo, tudi v najstniških obdobjih, ko bi verjetno v soboto raje počeli kaj drugega, ampak ne. Kljub temu gredo v slovensko šolo, kjer se učijo slovenščine in o slovenski kulturi. Za nagrado obiščejo Slovenijo za en mesec, kar jim res pomeni ogromno. Za številne je to prvi obisk države in ravno to je tisto, kar se mi zdi zelo pomembno. Čim več našim rojakom omogočiti obisk Slovenije skozi poletne šole, ker se s tem na eni strani izpopolnijo v slovenskem jeziku, na drugi strani pa tudi začutijo podobo Slovenijo kot zelo idilično z jezeri, gorami, rekami in idiličnimi vasicami. Slovenija dejansko taka je, čeprav se je v marsičem že spremenila, a jo tako hranijo v srcu. Zato je tudi slogan našega Urada »S Slovenijo v srcu«, ker jo imajo oni v srcu in prav je, da bi jo imeli tudi vsi mi v srcu.

Ti ljudje danes čutijo Slovenijo. Kljub vsej bolečini, ki so jo takrat, po drugi svetovni vojni doživeli.

Čutijo Slovenijo, zato mislim, da smo jim lahko res hvaležni, zato da, ne glede na to, kar je njih ali njihove stare starše in starše doletelo, še vedno čutijo Slovenijo in se čutijo, da so Slovenci. To je res izjemno. Včasih marsikdo gre samo čez mejo, denimo v sosedno Avstrijo, pa se ne želi tam vključiti v našo slovensko skupnost, recimo na Koroškem, ker pač zapusti Slovenijo iz ekonomskih razlogov, pa ne da otroka v dvojezičen vrtec, čeprav jih tam imajo, ker jih hoče čimprej asimilirati. Po drugi strani pa imamo na drugem koncu sveta ljudi, ki res čutijo Slovenijo, jo imajo v srcu in prenašajo slovenstvo na naslednje rodove. Res izjemno. Zagotovo lahko trdim, da se na Uradu tega zavedamo. Tega se zaveda tudi 16. vlada Republike Slovenije, kar je zelo pomembno.

FOTO: Jože Potrpin

Vsako leto imamo tudi konferenco, na katero pridejo ljudje, ki so zunaj, a pridejo v Slovenijo pod pokroviteljstvom tudi vašega ministrstva. To se mi zdi izjemno pomembno, da se tudi ti ljudje povezujejo, pa ne samo sami med sabo, ampak tudi z nami. 

Danes, ko imamo na voljo sodobna orodja za komunikacijo, ta lahko poteka bistveno bolj enostavno. Če bomo mlade na nek način uspeli povezati s Slovenijo, da bodo začutili Slovenijo tudi oni, potem si bodo želeli preseliti v Slovenijo. Tistim, ki želijo, moramo na široko odpreti vrata in jim pomagati, da se vrnejo v Slovenijo. Tistim, ki so si nekje ustvarili določeno poklicno pot in so tam zelo uspešni, si pa želijo sodelovanja s Slovenijo, moramo znati pokazati in jih pritegniti ter z njimi najti čim boljše načine sodelovanja.

Mogoče še pogled k našim zamejcem. Dejstvo je, da so bili v zamejstvu duhovniki ter redovnice in redovniki tisti, ki so ohranjali slovenski jezik. Vsi se zavedamo, da duhovnikov primanjkuje, prav tako redovnic in redovnikov. S tem nekako izginja tudi slovenski jezik takoj čez mejo.

Drži. To, da imajo duhovno oskrbo v slovenskem jeziku, je ključno. Imamo izjemne posameznike. Ne veš, kako sploh izkazati hvaležnost takemu človeku. Hvala jim. To počnejo, ker enostavno čutijo, da je to njihovo poslanstvo. Najlepše je, ko včasih kdo od takih posameznikov reče, da se jim število ljudi pri maši povečuje, kar je izjemno. Upam, da se bo ta trend obrnil in da se bo tudi trend duhovnih poklicev obrnil. Upam na mlajše generacije, da bo med njimi več interesa in se bodo odločili in šli spet med naše rojake, ker so tam zelo lepo sprejeti. Težave pa imamo ne samo v zamejstvu, ampak tudi drugod po svetu.

Kako se spominjate tistih časov, ko se je Slovenija osamosvajala?

To je eno izmed področij, ki ga v slovenskih učbenikih ni. Res smo lahko hvaležni našim rojakom po svetu, da so bili takrat oni glavni, ki so pripomogli k temu, da so druge države priznale Slovenijo kot samostojno državo. Mi takrat v bistvu nismo imeli lastne diplomacije, imeli pa smo naše rojake, ki so pisali, izkoristili čisto vse vezi. Ki so protestirali pred institucijami z zašitimi slovenskimi zastavami, ker jih takrat drugačne niso mogli dobiti in jim je dejansko uspelo. Prav države, kjer imamo močne skupnosti, so bile v bistvu prve države, ki so priznale Slovenijo kot samostojno državo. Za to jim res moramo biti hvaležni.

FOTO: Jože Potrpin

Ministrica, prihajate naravnost z vrha slovenskega gospodarstva. Gotovo ste se tudi tam dotaknili kakšne od teh tem. Omenili ste povezovanje gospodarstva in ljudi izven naših meja, mogoče pogled na to, kaj lahko še Urad naredi, k čemu prispeva, na kakšen način lahko priskoči na pomoč?

Tu smo spet v neki vlogi povezovalca in koordinatorja. Ocenjujem, da ima tu tudi Slovenija in njene institucije, ki predstavljajo slovensko gospodarstvo, izgubljene priložnosti, ker ne znamo izkoristiti naših rojakov in močnih gospodarstvenikov po svetu. Samo v Argentini je znotraj Argentinsko-slovenske gospodarske zbornice 250 podjetij, ki so v bistvu slovenska podjetja. Če katero podjetje razmišlja o vstopu na argentinski trg, verjamem, da ni boljšega, kot da se poveže z njimi, ki so dejansko podjetja v tistem okolju ustvarjali, in poznajo zakonitosti tistega trga. In seveda obratno. V povezavi z vsemi temi gospodarskimi združenji, ki so nastala zlasti tam, kjer imamo močne slovenske skupnosti, mislim, da je to dobitno za našo skupnost. To je ne nazadnje tudi zmaga za Slovenijo, ker lahko širi gospodarsko mrežo po teh državah in seveda za njih, da najdejo povezavo s Slovenijo. Nekaj tega že obstaja, zametki so bili narejeni, te stvari moramo samo še spodbujati.