Z v srce segajočim pozivom k miru in verski svobodi je papež Benedikt XVI. z včerajšnjim slovesnim bogoslužjem v vatikanski baziliki sv. Petra zaključil posebno škofovsko sinodo za Bližnji vzhod. Na tem območju že vse predolgo vladajo spori, vojne, nasilje in terorizem, je papež pojasnil v svojem nagovoru, zatem pa pozval patriarhe, škofe vseh bližnjevzhodnih dežel ter vse navzoče predstavnike svetovne Cerkve, naj nikoli ne obupajo ob pomanjkanju miru, kajti, kot je med pridigo vzkliknil sveti oče, 'mir je mogoč, mir je nujen!' Po papeževih besedah je mir pogoj za človeka dostojno življenje, ki se mu ne moremo odpovedati, in najboljše sredstvo za ustavitev izseljevanja ljudi s področja Bližnjega vzhoda.

Benedikt XVI. je spregovoril tudi o potrebi po verski svobodi na Bližnjem vzhodu. To je po njegovih besedah temeljna človekova pravica. V številnih deželah na tem področju je ljudem omogočena kvečjemu 'svoboda kulta', svoboda verskega prostora pa je izredno omejena. Če želimo pripadnikom različnih verskih skupnosti zagotoviti resnično svobodo pri izkazovanju njihove lastne vere, je prvi pogoj, da ta verski prostor razširimo. Zato si morajo kristjani in muslimani prizadevati za dialog, za kakršnega si prizadevajo tudi sinodalni očetje.

Kristjani na območju Bližnjega vzhoda živijo v izjemno težkih razmerah in pod hudim pritiskom. Pestijo jih gmotne težave, izgubljajo pogum, ves čas živijo napeto in v strahu. Krščansko sporočilo pa prinaša upanje in tolažbo sredi najhujših težav. Molitev tistih, ki v obupu jočejo, 'ne utihne, dokler vmes ne poseže Bog in popravi krivico', je dejal papež in pri tem navedel odlomek iz starozavezne Sirahove knjige.

Povezava med molitvijo in pravičnostjo se človeku porodi tudi ob misli na položaj na Bližnjem vzhodu. Krik ubogih in zatiranih vedno najde odmev pri Bogu, ki poseže vmes in pokaže izhod v prihodnost svobode ter odpre obzorje upanja.

S slovesnim bogoslužjem v baziliki sv. Petra se je v Vatikanu zaključilo dvotedensko zasedanje posebne škofovske sinode za Bližnji vzhod, na katerem so skoraj vsi katoliški patriarhi in škofje s tega območja s papežem in s predstavniki svetovne Cerkve razpravljali o večinoma težkem položaju dvajsetih milijonov kristjanov med Kairom in Teheranom.