Tomaj, decembra 1943, na domu staršev moje mame, Jožefa in Emilije Šonc. Solza za solzo je namakala sivo lice ostarele matere, od časa do časa je tiho zaječala in zastokala. Na kolenih je imela časopis Slovenec in v rokah rožni venec. Oče je stal ob njej, njegov divji pogled je begal po kmečki hiši in brki so se mu živčno dvigali in povešali.

Članek iz dnevnika Slovenec 16. decembra 1943.

»Kakšni naši, kdo so naši, tisti, ki ti umorijo sina«

»Kdo ga je?« je prekinil molk. »Menda naši,« je tiho odgovorila mati. »Kakšni naši, kdo so naši, tisti, ki ti umorijo sina, ki je za ljubi narod tvegal življenje pri podivjanih črnosrajčnikih? Kdo so naši? Si slišala pred dnevi, ko so prišli prvi partizani na plac in je zadnji govorec zakričal: Živio Tito! Živio Stalin! Sploh veš, kdo sta Tito in Stalin? Jaz vem, kdo je Stalin, bil sem ruski ujetnik in sem jim ušel, veljal sem za junaka v naši avstrijski vojski. Ah, če bi se tako ne končalo, bi bilo sedaj vse drugače.«

Grozno! In brki so spet živahno poskakovali, pogled so ovlažile solze in prekinil je molk: »Zdaj vemo za enega od naših petih fantov, Viktorja, kako je končal. Ta naj bi bil gospodar ...«

Nič ne boste dosegli, nesrečo boste prinesli v hišo

Pogoltnil je dušeče suho grlo: »Najstarejši se je zadnjič oglasil iz konfinacije nekje v srednji Italiji. Ta je še na zaslišanju ob grozeči pištoli prepričeval oblast, da smo Slovenci in da imamo pravico do svojega jezika. Jože je že pet let v italijanski suknji nekje na Siciliji. Kaj je z njim? Albin je bil le en dan doma, zamenjali so mu kapo in noč ga je pobrala. Nekje po spodnjem Krasu se klati po borštu. Pravijo, da se tam že bijejo. Najmlajši Lojzek pa jo je že pred vojno odpihal kar iz Trsta iz trgovine čez mejo. Ni čudno, stalno so bile pri hiši preiskave. Vse so nam premetali, vsakič so fante zasliševali na kvesturi in jih floskali. Viktorja sem prepričeval: 'Nič ne boste dosegli, nesrečo boste prinesli v hišo.' Saj nisem vedel, kaj počne, le čutil sem.«

Organiziral je tigrovsko celico v Tomaju

Res ni vedel. Več o njegovem tajnem delovanju smo zvedeli šele po demokratizaciji Slovenije. Starši so Viktorja Šonca poslali v Maribor na kmetijsko šolo v prepričanju, da bo prevzel kmetijo. Bil je zavzet kulturni delavec, sošolec in osebni prijatelj Srečka Kosovela in somišljenik Virgila Ščeka. Sodeloval je pri izdajanju Malega lista.

Po prepovedi vsega narodnega se je zaposlil v zavarovalnici Società cattolica di assicurazione. Pri opravljanju bančnih poslov je spoznal Franja Marušiča, se z njim spoprijateljil in narodna vnema ga je pritegnila v tajno narodnoobrambno organizacijo. Organiziral je tigrovsko celico v Tomaju. Za člane je pridobil Staneta Černeta, Franca Boleta in Rudolfa Škrla. Povezoval se je predvsem s celico v Avberju, ker je že prej prijateljeval s Cirilom Grmekom. Poklicno delo mu je nudilo priložnost za srečevanje in povezovanje s širšo okolico. S kolesom ali s svojim zapravljivčkom, ki ga je vlekla kobila Luca, je spotoma, ko je opravljal posle zavarovalnice, iskal somišljenike in pospeševal širjenje narodnoobrambne organizacije po Krasu in Vipavskem.

S svojimi organiziranimi somišljeniki se je shajal največ v vinski kleti sorodnice sredi vasi. Ponoči so ga od časa do časa obiskovali tigrovski kurirji, ki so prihajali iz Ljubljane. Večkrat so ga obiskovali tržaški uporniki, voditelji organizacije v Trstu. O tem dogajanju je bilo več slik, saj je Viktor razpolagal z lastnim fotoaparatom. Sorodniki so v strahu pred hišnimi preiskavami slike uničili. Ostala je le ena.

Prevladal je Bidovčev načrt, ki je vključeval tudi bombe

Njegovi preživeli sodelavci so po demokratizaciji poročali o njegovem vsestranskem delovanju, in sicer: o pripravi grozilnih pisem Kraševcem, ki so podpisali vdanostno izjavo fašizmu, o širjenju plakatov proti udeležbi na volilni farsi leta 1929. Nekateri udeleženci so pričevali o nočnem sestanku v kleti sredi vasi, ki so se ga udeležili kurirji iz Ljubljane, ki so zborno mesto našli z geslom »Kje se dobi beli teran« (Černač). Širši sestanek, ki so se ga udeležili nekateri voditelji celic iz Vipavske in s Krasa (Viktor Birsa) ter tržaško vodstvo organizacije, je bil poleti verjetno leta 1929, na dan neke cerkvene slovesnosti. Člani organizacije so se našli s pomočjo gesla. Sestankovali so vso noč. Tržaško vodstvo je Viktorjev brat odpeljal v jutranjih urah s konjem na vlak v Dutovlje (Jože Šonc). Vodja tomajske celice je aktivno sodeloval na sestanku v jami na Drašci. Zavzel se je za predlog Franja Marušiča, ki je zagovarjal odpor brez razstreljevalnih akcij, a takrat je prevladal Bidovčev načrt, ki je vključeval tudi razstrelitev svetilnika v Barkovljah in uredništva časopisa Il Popolo di Trieste. To je bil vzrok za uničenje vodstva na prvem tržaškem procesu. Ko je posebna policija začela z aretacijami najprej po Goriškem in prav kmalu zatem tudi na Tržaškem, Viktor ni spal več doma, ampak vsako noč na drugem seniku. Prav na večer po razglasitvi smrtne obsodbe štirih se je na tiho umaknil v Jugoslavijo, le svojo pištolo je prej izročil svaku.

Srečanje domačinov in tigrovcev v Tomaju. Stojijo od leve Zvonimir Miloš, Franjo Marušič in Ferdo Bidovec, sedijo Viktor Šonc in dve dekleti. VIR: Mira Cencič

Bil je pravi sin Krasa, značajen in odločen narodnjak

V novi domovini se je hitro znašel. Viktor je spretno izkoristil svoje izkušnje v zavarovalništvu in postal zastopnik zavarovalnice Vzajemna v Novem mestu. S svojim aktivnim družbenim življenjem si je pridobil zaupanje in postal tudi mestni svetnik. Vsega o njem in njegovem delu nismo vedeli, zato povzemam iz časopisa Slovenec.

Ko je prišel v Slovenijo, je bil nastavljen kot uradnik pri podružnici Vzajemne zavarovalnice v Novem mestu. Razvil je zelo veliko dejavnost, tako da je število zavarovancev krepko dvignil. Bil je zelo znan Novomeščan, poznala pa ga je tudi skoraj vsa Dolenjska, saj ni bilo hiše, v katero ne bi stopil. V zadnjem času je bil tudi načelnik Ljudske posojilnice v Novem mestu. To mesto mu je bilo zaupano zaradi njegove poštenosti in natančnosti. Udejstvoval se je tudi v prosvetnih in narodnih organizacijah. Bil je pravi sin Krasa, značajen in odločen narodnjak. Po naravi je bil živahen, vesel, zelo marljiv in uspešen.

Imel je šest otrok

Leta 1932 se je poročil s svojo prvo ljubeznijo Maro Gorupovo iz Tomaja, ki je na njegovo povabilo pripotovala s potnim listom v Ljubljano, kjer sta še isti dan sklenila zakonsko zvezo. Poskrbel je, da je družina dobila lasten dom. Nekaj dni pred tem, ko so prišli komunisti v Novo mesto, sta se mu rodila dvojčka, katerih je bil zelo vesel. Imel je šest otrok.

Dom družine Šonc na Prešernovi ulici v Novem mestu. VIR: Mira Cencič

Ni mogel odobravati grozot, ki sta jih počela totalitarna režima 

Leta 1941 je italijanski fašizem prišel tudi na Dolenjsko. Prav kmalu za njim je s še okrutnejšo silo nastopil še drugi ilegalni totalitarizem. Začelo se je tisto, kar vsi poznamo, razdvajanje naroda, kar je spodbujalo iskanje notranjega sovražnika po načelu: »Kdor ni z nami, je proti nam.«

Viktor kot zavzet domoljub, izkušen borec za narodne pravice, pošten človekoljub, pristaš krščansko-socialnega gibanja ni mogel odobravati grozot, ki sta jih totalitarna režima počela, zlasti na dolenjskem podeželju.

Komunistična VOS je začela z aretacijami

Italijanska armada je 8. septembra 1943 položila orožje. Ta dogodek so italijanski generali proslavljali z vodstvom Komunistične partije Slovenije, italijanski vojaki pa so se veselili, da se lahko mirno, brezskrbno in neorganizirano vračajo proti svoji domovini. General Cerruti, morilec, požigalec dolenjskih vasi, organizator uničujočih taborišč v Gonarsu in na Rabu, se je pogajal z vrhovnim vodstvom KPS o predaji orožja. Po izročitvi tudi težkega orožja je varno, junaško odjahal na podarjenem konju proti domu. Istočasno je varnostnoobveščevalna služba VOS pod vodstvom Vide Rebselj (pozneje poročene Kulovec) takoj po zasedbi mesta prevzela tudi tamkajšnje zapore, od koder so še malo prej Italijani pošiljali naše ljudi v taborišča, in začela z aretacijami ljudi iz protirevolucionarnega tabora.

Družina Viktorja Šonca, slikana verjetno leta 1938. VIR: Mira Cencič

Šonca so prijatelji opozarjali, naj se kam umakne

V noči na 10. september 1943 so stlačili v novomeške zapore več uglednih meščanov, med njimi tudi Viktorja Šonca, s pretvezo, da bodo samo zaslišani in potem izpuščeni, ker je razglašena amnestija. Res so aretirance po zaslišanju že isti dan ob 11. uri izpustili. Prav kmalu pa se je izkazalo, da amnestija ni bila mišljeno pošteno, in so 12. in 13. septembra vse ponovno zaprli. Tudi Šonc je moral 13. septembra nazaj v zapor. »Kot slab dovtip se je slišala razlaga, da amnestija drži, toda ljudi so zaprli zaradi grehov, storjenih po amnestiji.«

14. septembra 1943 so Novo mesto bombardirali Nemci, na jetnike v zaporu so padali omet in razbite šipe. Naslednji dan so jetnike poslali na prosto. Bombardiranje je jetnike rešilo le za dobrih pet tednov. Šonca so prijatelji opozarjali, naj se kam umakne. Prepričan, da ni storil nikoli nič kaznivega, opozorila ni vzel resno.

O ujetnikih je Vida Rebselj poročala Borisu Kidriču

Ko je nemška vojska začela zasedati tudi Dolenjsko, so morali vsi nekdanji zaporniki nazaj v zapor. Profesorja in duhovnika Franca Keka ter Viktorja Šonca so tedaj zaprli že tretjič. Po drugem bombardiranju Novega mesta, 3. oktobra 1943, so odgnali jetnike drugam, in sicer v požgano graščino Breitenau, v mrzle in nesnažne prostore. Od tam so jih čez nekaj časa odgnali v osnovno šolo v Birčni vasi.

Rebseljeva je že 23. septembra 1943 sporočila Borisu Kidriču, da je zaslišala ujete osebe, in mu poslala poročila o zaslišanju, 16. oktobra pa je vložila področnemu vojaškemu tožilcu za Novo mesto sedem obtožnic, med njimi tudi za Viktorja Šonca, zaradi »delovanja v političnem štabu novomeške bele garde«. Področno vojaško sodišče Novo mesto je imelo razpravo 19. oktobra.

Nemci so prišli v Novo mesto 21. oktobra, kar je pospešilo sodbo in likvidacijo jetnikov. Potek dogajanja z imeni žrtev in storilcev zločina so že med vojno natančno opisali v Črnih bukvah, kasneje pa s poglobljeno analizo v knjigi Dies irae Tone Ferenc, letos še v zborniku Pragovi nasilja, ki ga je uredila Pavlina Bobič.

Vida Rebselj, por. Kulovec, vosovka, ki je Slovence pošiljala v smrt. VIR: I. Ž.

Družina brez očeta in ukradeno otroštvo

Za tragični konec očeta šestih otrok so hitro izvedeli domači. Razumljivo je, da je njegova smrt pomenila izredno težko izgubo za ženo in otročičke, ki jih je pokojnik neizmerno ljubil in skrbel zanje res kot pravi, vzorni družinski oče.

Bolečino mlade družine, žene in matere, njene skrbi v negotovih časih lahko razumemo. K sreči je bila tisti čas pri njej njena mati Marija, ki je prišla v pričakovanju novega poroda in je pomagala pri negi rojenčkov.

Umik žene z otroki pred »osvoboditelji«

Dobri ljudje in družinski prijatelji so družini pomagali premostiti prve, tudi materialne težave. Živeli so v sovražnih, nepredvidljivih in negotovih razmerah, ki so se proti koncu vojne zaostrile ter se do skrajnosti stopnjevale v pričakovanju »svobode«. Takrat so se iz Dolenjske valile trume civilistov in vojaških formacij proti severu v pričakovanju zahodnih osvoboditeljev. Tudi Maro so prepričali, naj se umakne, in ji to tudi omogočili s podaritvijo konjske vprege.

V urejenem domu je ostala stara mati, Marija, z najmlajšo vnukinjo. Najstarejši, komaj 11‑letni sin pa je vodil konje. Najmlajša, komaj poldrugo leto stara otroka, utrujena in lačna, sta vedno glasneje protestirala z glasnim jokom. To je prisililo mamo v odločitev, da se loči od umikajoče karavane in krene proti Krškemu v zavetje k Viktorjevemu bratu. K sreči so tudi v teh negotovih dneh prišli kmalu na varno.

Mama je objokovala bratovo smrt

Za začasno je bilo potrebno najti trajno rešitev. Na pot v negotovih, neurejenih in nevarnih razmerah sta odšla najstarejša Viktorjeva otroka, 12-letna hči in 11-letni sin. Ko so domači v Tomaju zvedeli za zaskrbljujoče razmere, so iskali rešitev. Nasilna smrt in krute razmere so prizadele tudi našo družino. Mama je objokovala bratovo smrt, oče pa izgubo sorodnika in zvestega prijatelja že iz otroštva. Da se z begunsko družino dogovori o rešitvi, je odšel na pot Viktorjev brat, ki se je prvi vrnil domov, in sicer takoj ko so odprli goriške zapore, kjer je preživel nekaj mučnih dni kot ujeti partizan. Jaz, njegova 11-letna nečakinja, sem bila določena, naj ga spremljam na poti v Jugoslavijo, najbrž kot »varnostnik«.

Postala sem neposredna priča nadaljnjega dogajanja

Tako sem postala neposredna priča nadaljnjega dogajanja. Potovala sva z vlakom, največ kar v živinskih tovornih vagonih. Zeblo me je, dež in neugodno vreme sta naju spremljala vso pot. Dolgo sva čakala zveze proti Dolenjski na postaji v Ljubljani, kjer je stalo več dolgih vlakov, nabitih z vojaščino. Stric jih je opazoval in ugibal: tisti so četniki, na glavi imajo šajkače, le kam jih bodo odpeljali? Groza pa me je oblila ob pogledu na mladega vojaka, ki se je v krčih penil na stolu pred postajo in uprizarjal napad: bum, drdr, pok. Končno sva nadaljevala pot in se ustavila v Novem mestu. Tam sva našla staro mater Gorupovo in mojo sestrično. V poznem popoldnevu sva se ustavila pri Hrastarjevih v Šmihelu, na domu žene starejšega Viktorjeva brata, kjer so zaskrbljeno tarnali v strahu za svoje tri sinove, ki so se javili novi oblasti na poziv, da velja amnestija za tiste, ki imajo čiste roke. Nadaljevala sva pot v Krško. V prepolni stričevi hišici sem spoznala svoje sorodnike.

Moko je nasul v dolge hlačnice spodnjih hlač

Dogovorili so se za čas odhoda vdove z otroki v Tomaj. Midva sva se na povratku nekje pri Loki pri Zidanem Mostu klatila po gozdu, da bi ugotovila, če je družina nekega daljnega sorodnika preživela vojno. Našli smo jo. Mimogrede sva se ustavila pri mlinu, da bi dobila nekaj moke. Stric mi je pojasnil: »Prespati morava v Ljubljani in nekaj morava prinesti, ko prideva nepovabljena in nenajavljena v hišo.«

Mlinar nama je ponudil koruzno moko, a nihče ni imel ne vreče ne koščka papirja. Stric se je znašel. Moko je nasul v dolge hlačnice spodnjih hlač, ki jih je imel za rezervo v prtljagi. Kako srečna je bila gospa Terseglavova, žena pomembnega družbenega in kulturnega delavca, upokojenega urednika časopisa Slovenec Franca Terseglava, ko je moko sesula v posodo, ker bi sicer ne imela kaj skuhati. Povedala je, da so včasih prinesli iz vojašnice krompirjeve olupke, da so iz njih nastrgali kaj malega za v lonec.

Boleli so jih očitki, da je bil njihov oče narodni izdajalec

V Tomaju je veliko begunsko družino sprejel na domu brat Viktorjeve vdove Mare. Čutila se je prostorska stiska. Odvisni so bili od sorodnikov in dobrih ljudi. Šolska leta so otroci preživljali v različnih zavodih, cerkvenih ali državnih. Ves čas so pogrešali skupno družinsko življenje. Razmere so se počasi urejale, dobili so lasten dom in mama se je zaposlila. Otroci so doštudirali na višji ali visoki šoli in si izbirali vsak svojo življenjsko pot, a v sebi so nosili ranjeno otroštvo.

Boleli so jih očitki, včasih izrečeni tudi javno, da je bil njihov oče narodni izdajalec, vedno bolj se jim je oživljala podoba pokojnega očeta, ki čaka v temni jami na pokop.

Konec v: Mira Cencič, Viktor Šonc, brezno Padež, Mladika [2]

1/7