Nadaljevanje iz: Mira Cencič, Viktor Šonc, brezno Padež, Mladika [1]

Prizadevanje za civilizacijski pokop

Ko otroci /umorjenega Viktorja Šonca/ niso bili več otroci in so se spreminjale tudi razmere, so začeli ukrepati. Prvi se je opogumil sin Jože, planinec in član jamarskega društva, kar mu je omogočalo, da je pridobil primerno jamarsko opremo. Med kostmi v jami /Padež pri Birčni vasi pri Novem mestu/ je našel tudi nekaj mrhovine. Ta ponižujoča in žaljiva konkretna predstava počivališča dragih jih je vedno bolj begala in jim motila nočni počitek.

Viktorjevi otroci so se povezali z nekaterimi potomci tistih, ki so izgubili življenje na istem morišču. Po padcu režima je Dolenjski list 12. septembra 1991 objavil pod naslovom Brezno razkrilo novo grobišče odlomke iz pričevanj očividcev umora in predlog, da se tam postavi dostojno obeležje.

Vhod v jamo Padež pri Birčni vasi, vosovsko morišče oktobra 1943. VIR: Mira Cencič

Kljub javni pobudi za prekop se ni nič zgodilo

Ker se ni nič zganilo, so potomci družin Šonc in Grilc 8. decembra istega leta naslovili na novomeškega župana Marjana Dvornika prošnjo za zavarovanje posmrtnih ostankov oziroma za pokop na novomeškem pokopališču. Kljub javni pobudi se ni nič zgodilo, zato so sami v sodelovanju z dr. Cirilom Armenijem, sinom umorjenega občinskega tajnika iz Dolenjskih Toplic, postavili znamenje križa na obrobje morišča. Skupaj so se zavzemali, da bi čim prej prišlo do prekopa. Stike z oblastjo in javnostjo je vzdrževal pretežno dr. Armeni.

Kljub demokratizaciji in spremenjenim razmeram ni bilo posebne volje za spodoben pokop ubitih. Ker so sorodniki vedeli, kako je v jami, so še bolj podoživljali krivico in postajali nestrpni, saj bi pristojni lahko opravili to pietetno dolžnost, pa ni bilo volje. Vedno bolj so se ukvarjali z vprašanjem, kako bi posmrtne ostanke spravili iz nesnage, vlage in blata na suho.

Pobirali so kosti, raztresene po vsem breznu

Njihovo stisko in bolečino smo podoživljali tudi sorodniki in skupaj iskali vsaj začasno rešitev. Idejo je dala najmlajša Viktorjeva hči. Naš sosed, po poklicu gozdar in ljubiteljski mizar, je po naročilu izdelal leseno skrinjo. Plačila ni hotel sprejeti. »Pustite mi zadoščenje, da storim nekaj dobrega tudi jaz za te siromake,« se je branil. Skrinjo smo spravili z avtom na Dolenjsko.

Ob jami se je zbralo precej ljudi. Večinoma sorodniki in znanci umorjenih. Največ je bilo Kraševcev. Naš jamar je poskrbel za pripomočke. Spravili so skrinjo v brezno in za njo so se spustili še nekateri pogumni sorodniki. Pobirali so kosti, raztresene po vsem breznu, in jih spravljali v skrinjo. Sama sem stala ob robu brezna z dušečim cmokom v grlu in občudovala pogum ter moralno moč tistih, ki so si upali spustiti se v skrivnostno jamo. Skrinjo z zbranimi telesnim ostanki so pustili v breznu.

Kosti žrtev, kot so ležali na dnu jame. VIR: Mira Cencič

Rešitev za pokop bi moralo najti občinsko vodstvo, pa je ni

Po opravljenem človekoljubnem delu smo se ustavili na jasi blizu gozda, razstavili prigrizke in nalili v kozarce kraški teran. Pridružili so se nam kmetje, ki so delali na bližnjem polju. Stekel je sproščen pogovor, v katerem smo zvedeli, da so dvakrat opazili skupine najstnikov, ki so se spustili v brezno, razbijali lobanje in razmetavali okostja. Našli so tudi uhane Marije Golobove iz Birčne vasi, ki jo je prav na tem morišču zadel strel.

Spet čakanje na pokop. V nekaterih glasilih so članki sporočali javnosti, da je glavna ovira pomanjkanje prostora na pokopališču za pokop sedemnajstih ostankov trupel. Rešitev bi moralo najti občinsko vodstvo, pa je ni.

Prvo spominsko znamenje ob vosovskem morišču v jami Padež. VIR: Mira Cencič

Ob breznu Padež je bila pogrebna maša

Ob priliki, ko so iz Argentine prišli nekateri sorodniki umorjenih, je bila ob breznu organizirana pogrebna maša. V velikem številu so se zbrali sorodniki ubitih, pa tudi drugi pošteno čuteči ljudje. Mašo je odpel novomeški prošt. Gozd, brezno, mir, tihota, le gromko odmevanje proštove pesmi in molitve – to je bilo za vse pretresljivo doživetje, ki je naježilo kožo in zdramilo srce. Nepozaben je bil tudi mašnikov nagovor.

Dolenjski list je 23. oktobra 1993 poročal o maši za Novomeščane in okoličane, ki so umrli nasilne smrti 50 let prej, pod naslovom Skrivnost zla kot svarilo človeku.

Krsta z umorjenimi v breznu Padež na pokopališču Ločna v Novem mestu leta 1994. VIR: Mira Cencič

Pokop je bil 23. oktobra 1994 na pokopališču v Ločni

Razumevanje in moralno širino je pokazal novomeški kapitelj, ko je dal na voljo prostor, rezerviran za pokopavanje duhovnikov. Dolenjski list je 20. oktobra 1994 objavil članek pod naslovom Žrtve poboja na pokopališče Ločna.

Pokop je bil 23. oktobra 1994 na pokopališču v Ločni. Prepoznali so 12 ubitih: Keka, Armenija, Fabjančiča, Marijo Golob, Grilca, Lindiča, dva Mikca, Selaka, Stritarja, Šonca in Verbiča. Pogrebno svečanost je ob soudeležbi številnih duhovnikov opravil novomeški prošt Jože Lap. Dolenjski list je 3. novembra 1994 opisal potek svečanega pogrebnega obreda pod naslovom Po 51 letih iz smetišča v grob.

Družina je 23. oktobra 1994 poročala o zadevi pod naslovom Pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu, 30. oktobra 1994 pa je objavila članek Najhujša zaostalost je sovraštvo. Pogreb 17 žrtev 51 let po nasilni smrti. Slovenec je 20. oktobra 1994 objavil članek Dostojen pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu, 25. oktobra 1994 pa daljši prispevek z naslovom Velike težave s prekopom.

Pogreb umorjenih v breznu Padež na pokopališču v Novem mestu. VIR: Mira Cencič

Iskanje formalne resnice in nepopravljive krivice

Na pot iskanja formalne resnice je odšel drugi Viktorjev rod. Najmlajši Viktorjev vnuk se je trudi ugotoviti in dokazati resnico. V Arhivu Republike Slovenije je našel obtožnico okrajnega VOS-a Novo mesto z datumom 15. oktobra 1943. V njej so zapisani podatki, da je Viktor Šonc rojen 18. aprila 1902 v Tomaju, stanuje v Novem mestu, je rimo-katoliške vere, slovenske narodnosti, poročen, oče šestih otrok v starosti od 1 meseca do 11 let, njegova žena je Marija, rojena Gorup, po poklicu je zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani za Novo mesto in okolico, hišni posestnik, doslej še nekaznovan. Obtožnica navaja, da se povezuje z novomeškimi voditelji »bele garde«. Poleg tega pravi, da ne kaže nobene posebne naklonjenosti OF in izjavlja, da se ji bo pokoril, ker se pač po veri mora pokoravati vsakokratni legalni oblasti. OK VOS Novo mesto zato predlaga, da se obtoženi Šonc Viktor za zavestno protinarodno delovanje kaznuje s »s«. To pomeni: s smrtjo. Tožilka je bila Vida Rebselj, kar je razvidno iz poročila za Borisa Kidriča.

Tisti, ki so bili »obsojeni«, so »čist' sigurno bili odpeljani«

Pogumni mladenič je poiskal njeno bivališče na Valvasorjevi ulici v Ljubljani, v kateri so živeli številni nekdanji funkcionarji VOS OF in OZNE, med drugimi tudi Zdenka Kidrič. Stopil je pred vrata zloglasne Vide Rebselj (poročene Kulovec) in pozvonil. Vrata so se odprla, a odpreti se niso mogla Vidina usta, da bi našla besedo, s katero bi lahko obiskovalcu odgovorila. Dejala je, da bo govorila le pod pogojem, da gre z njo za štiri leta živet v gozd v razmerah, v katerih so oni živeli. Pozneje je mladenič izbrskal njeno telefonsko številko in vztrajno z njo opravil še pogovor po telefonu. Kljub nejevolji zaradi klica je potrdila, da so bili določeni ljudje zaprti v zaporih VOS-a v neki vasi (gre za Birčno vas) pri Novem mestu, vendar naj bi ona vse izpustila. Skoraj v isti sapi pa je priznala, da tisti, ki so bili obsojeni (sojenje naj bi izvajali sodniki iz štaba), so »čist' sigurno bili odpeljani«.

Vida Rebselj je bila nabita s sovraštvom in tudi brezčutna

Da bi ne bilo premalo protislovij v tej tragični zgodbi, naj omenim še eno. Politična komisarka VOS in zloglasna tožnica Vida je bila v zavodu šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu v gospodinjski šoli sogojenka z Viktorjevo sestro Danilo. Kot prijateljici sta si pred vojno dopisovali. Njena pisma sem našla v izpraznjeni Viktorjevi rojstni hiši. Prebirala sem jih pa šele v času covidne karantene. Krivični tožnici je moralo biti sorodstveno razmerje znano, saj je poznala domači naslov svoje prijateljice in obtoženčev rojstni kraj. Iz tega je razvidno, da je bila nabita s sovraštvom in tudi brezčutna, saj je vedela, da ima obsojenec en mesec stara dvojčka. Prijateljica z gospodinjske šole, doma iz kraja Težka Voda, je Danili v prvem povojnem pismu z datumom 13. julija 1945 sporočila, kako so vojno preživele nekatere njune prijateljice, med drugim tudi naslednje: »Vida Rebselj je že od 1942 v partizanih, danes ima že čin majorja in je tudi poročena.«

Vida Rebselj, por. Kulovec, vosovka, ki je Slovence pošiljala v smrt. VIR: I. Ž.

Žal zadoščenja rehabilitacije niso dočakali vsi Viktorjevi otroci

Energični mladenič ni vrgel puške v koruzo in je ubral še tretjo pot. V imenu svojega očeta je vložil zahtevo za obnovo (v resnici fiktivnega) kazenskega postopka na sodišče v Novem mestu. V vlogi je zahteval, da se razveljavi sklep okrajnega sodišča Novo mesto z dne 30. avgusta 1946, izdan v zvezi z zasegom premoženja, po katerem je sodišče »ugotovilo«, da je Viktor vojni zločinec ali narodni izdajalec, kar nasprotuje elementarnim načelom pravičnosti. Svojo zahtevo je utemeljil s temi dejstvi: Viktor Šonc ni bil član protikomunistične formacije in nikoli ni posedoval nobenega orožja. Bil je aretiran in zaprt v Novem mestu brez konkretnih obtožb. Oktobra 1943 so ga brez kakršnekoli dokazane krivde ubili.

Sodišče je ugotovilo, da je bila predlagateljeva zahteva utemeljena, zato ji je ugodilo in razveljavilo odločbo iz leta 1946. Razsodba je jasna, a storjene krivice ni mogoče popraviti ne ustreljenemu ne njegovim potomcem. Pomeni pa vendarle neko zadoščenje in utrjuje prepričanje, da oče ni bil narodni izdajalec, pač pa velik in pošten domoljub. Žal tega zadoščenja niso dočakali vsi Viktorjevi otroci.

Skrivnost zla, svarilo človeku

Od tragičnega dogodka je poteklo več kot 80 let in več kot 30 let od dogodka, ko smo stali ob jami in pokopavali posmrtne ostanke. Obujanje spomina mi je priklicalo v spomin tiste, ki smo stali ob breznu. Preštela sem še žive priče, dovolj je bilo prstov na eni roki. Zato sem se čutila dolžno, da to napišem in ohranimo spomin v vednost mladim rodovom. Tudi to je del naše tragične zgodovine. »Skrivnost zla, svarilo človeku.«

1/8