Kapibara je največji glodavec. Je bližnja sorodnica budre ali morskega prašička, vendar je veliko večja. Odrasle živali so visoke do 62 centimetrov, dolge do 134 centimetrov in težke okrog 60 kilogramov. Samice so nekoliko večje od samcev. V naravi živijo do deset let, v ujetništvu ob ustrezni oskrbi dve leti več. Poleg navadne kapibare poznamo tudi manjšo vrsto, ki zraste do 90 centimetrov in tehta do 28 kilogramov.

Kapibara je največji glodavec.

Kapibara živi v porečju velikih južnoameriških rek vzhodno od Andov. Najdemo jo od Paname do severne Argentine v savanah in gostih gozdovih, kjer je voda lahko dostopna. To je v bližini mokrišč, močvirij, rek in jezer. Zunaj tega območja je največja populacija kapibar na Floridi, kjer so verjetno ušle iz trgovine s hišnimi ljubljenčki ali so jih namerno izpustili.

Beg v vodo

Kapibare so zelo družabne. Živijo v skupinah, v katerih je od deset do dvajset osebkov. V sušnem obdobju, ko se premaknejo k večjim vodnim virom, pa lahko štejejo tudi po sto živali. Skupino sestavlja od štiri do sedem odraslih samic, dva do štirje samci in nekaj mladičev. Na njenem čelu je dominantni samec. Ko opazi nevarnost, zalaja kot pes. Ob tem se vsa skupina požene v globoko vodo, kjer je varna pred kopenskimi plenilci – jaguarjem in pumo. V vodi pa nanje prežijo anakonde in kajmani. Slednji še zmeraj veljajo za plenilce kapibar, čeprav nekateri posnetki prikazujejo, kako obe živalski vrsti skupaj poležavata na rečnem bregu ali kako se kapibare prevažajo po reki na krokodiljem hrbtu. Za mladiči kapibar oprezajo tudi lisice, ozeloti in ptice ujede.

Kapibare v naravi živijo do deset let, v ujetništvu ob ustrezni oskrbi dve leti več. FOTO: Pixabay

Dominantni samec ima med nosom in očmi močno razvito žlezo, ki izloča dišečo oljnato snov. Z njo »namaže« rastline, kamne in tla ter tako označi svoje ozemlje. Samci in samice imajo žleze tudi ob zadnjični odprtini. S temi vonjavami se člani črede med seboj prepoznavajo, samice sporočajo, kdaj so godne za parjenje, oba spola pa še dodatno označujeta ozemlje.

Kakci za zajtrk

Kapibare se na kopnem večinoma gibljejo počasi in mirno, ob nevarnosti pa se poženejo v beg s hitrostjo do 35 kilometrov na uro. Na nekoliko krajših sprednjih nogah imajo štiri prste, na zadnjih pa tri. Med prsti je manjša plavalna kožica, ki jim omogoča hitro plavanje ter hojo po blatnih in močvirnih tleh. Čokato telo je odlično prilagojeno vodnemu okolju. Ko se kapibare potopijo, lahko brez zraka ostanejo pet minut. V vodi tudi spijo in se parijo. Oči, ušesa in nosnice imajo na vrhu glave, da so nad vodno gladino, ko je telo potopljeno. Ob vročih dneh večino časa preživijo v vodi, saj jih lahko skozi dolgo redko dlako opeče sonce.

Ko se kapibare potopijo, lahko brez zraka ostanejo pet minut.

Čas hranjenja prilagajajo zunanjim dejavnikom in navzočnosti plenilcev. To pomeni, da so po navadi najbolj dejavne ob zori in mraku. Na njihovem jedilniku so najpogosteje vodne rastline, jedo pa tudi travo, listje, plodove in drevesno lubje. Beseda kapibara v jeziku prvotnih prebivalcev pomeni »tisti, ki se prehranjuje s tankimi listi ali travo«. V sušnem obdobju običajno jedo druge rastline kot v deževnem. Tako kot drugim glodavcem jim nenehno rastejo dletasti sekalci, vendar jih pri hranjenju sproti obrusijo.

Kapibare imajo nevsakdanjo navado, da za zajtrk pojedo svoje iztrebke. Ti so zaradi velikega števila mikroorganizmov, ki sodelujejo pri prebavi, bogati z beljakovinami. Za večji izkoristek težko prebavljivo travo prebavijo dvakrat.

Simbol miru

Kapibare so breje približno pet mesecev. Samica skoti od dva do osem mladičev, ki že po nekaj urah sami hodijo. Za mladiče skrbijo vse samice v skupini. Mleko lahko dobijo pri katerikoli, ne samo pri materi. Sesajo tri do štiri mesece, že kmalu po kotitvi pa začnejo sami iskati rastlinsko hrano. Spolno zrelost dosežejo pri dvanajstih do osemnajstih mesecih.

Kapibare so zelo miroljubne živali in za sporazumevanje uporabljajo različne zvoke.

Kapibare so zelo miroljubne živali in za sporazumevanje uporabljajo različne zvoke. Brez vznemirjanja prenašajo na hrbtih ptice ali opice. Nikoli ne preganjajo živali, ki se pasejo blizu njih. Zaradi tega so zelo priljubljene v živalskih vrtovih, kjer se tudi uspešno razmnožujejo.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (02/2026).