Vesoljski strokovnjaki na drugem koncu sveta pa so manj kot mesec dni pozneje slavili velik uspeh. Dne 20. februarja 1986 je Sovjetska zveza z izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu v vesolje poslala bazni modul orbitalne postaje Mir, ki je bila naslednjih petnajst let najbolj oddaljeno človeško bivališče.

Dne 20. februarja 1986 je Sovjetska zveza v vesolje poslala bazni modul orbitalne postaje Mir.

Dne 19. aprila 1971 je Sovjetska zveza izstrelila prvo orbitalno postajo Saljut 1, ki je omogočala nekoliko daljše bivanje v vesolju. Težka je bila približno 18,5 tone in dolga okrog 20 metrov. V njej je bilo približno 90 kubičnih metrov prostora za bivanje in izvajanje znanstvenih poskusov. Električno energijo je dobivala iz sončnih celic. V njej so bili nameščeni instrumenti za opazovanje Zemlje in spremljanje vpliva breztežnosti na človeški organizem.

Nesreča

Postajo Saljut 1 sta obiskali dve skupini kozmonavtov. Posadka Sojuza 10 zaradi tehničnih težav ni mogla vstopiti vanjo in se je vrnila na Zemljo. Posadka Sojuza 11, ki so jo sestavljali Georgij Dobrovolski, Vladislav Volkov in Viktor Pacajev, pa je junija 1971 na njej preživela 22 dni. Toda ta odprava se ni končala srečno. Med vračanjem na Zemljo je odpovedal ventil na vesoljski ladji, zaradi česar so se kozmonavti zadušili. Še danes so edine žrtve vesoljskih poletov, ki so umrle v vesolju.

Posadka Sojuza 11, Georgij Dobrovolski, Vladislav Volkov in Viktor Pacajev, so še danes edine žrtve vesoljskih poletov, ki so umrle v vesolju.

Življenjska doba vesoljske postaje Saljut 1 je bila kratka. Že oktobra 1971 so jo usmerili v Zemljino atmosfero, kjer je zgorela. Sovjetska zveza je do leta 1982 v vesolje poslala še šest postaj iz programa Saljut. Prve so imele samo eno priključno odprtino za plovilo, s katerim so se pripeljali vesoljci. Z bolj izpopolnjenima postajama Saljut 6 in Saljut 7 pa se je lahko istočasno združila tudi tovorna ladja Progress, ki je pripeljala hrano, vodo in gorivo. Zato so lahko vesoljci na teh postajah bivali precej dlje. Rekord so postavili Leonid Kizim, Vladimir Solovjov in Oleg Atkov, ki so leta 1984 na Saljutu 7 preživeli 237 dni.

Skylab

Maja 1973 so tudi Američani v Zemljino krožnico poslali orbitalno postajo. Imenovala se je Skylab in je krožila na višini 435 kilometrov. V naslednjih mesecih so na njej bivale tri tričlanske posadke: prva osemindvajset dni, druga devetinpetdeset in tretja štiriinosemdeset dni. Strokovnjaki so pričakovali, da bo postaja delovala osem do deset let, vendar je že 11. julija 1979 nenadzorovano vstopila v Zemljino ozračje in deloma zgorela. Njeni ostanki so padli na redko poseljene predele Avstralije in v Indijski ocean. 

Maja 1973 so tudi Američani v Zemljino krožnico poslali orbitalno postajo. Imenovala se je Skylab.

Napoved o padcu Skylaba je med Američani povzročila precej strahu. To so izkoristili trgovci in začeli prodajati čelade, ki naj bi ščitile pred padajočimi kosi vesoljske postaje. Čeprav je bilo vsakemu pametnemu človeku jasno, da gre za potegavščino, so šle čelade odlično v promet.

Prva modularna postaja

Sovjetska zveza je novo poglavje v raziskovanju vesolja odprla 20. februarja 1986, ko je lansirala bazni modul postaje Mir. Dolg je bil trinajst metrov, tehtal pa je dobrih dvajset ton. Prva posadka treh vesoljcev je do njega prispela tri tedne pozneje. V naslednjih desetih letih so mu dodali še pet modulov z laboratoriji in različno opremo, tako da je bila postaja na koncu težka 145 ton. Osnovni modul je imel šest priključnih mest za vesoljska plovila. Po juniju 1995 se je z njim združilo tudi več ameriških raketoplanov (prvi je bil Atlantis).

Na modularni vesoljski postaji Mir se je v petnajstih letih zvrstilo 125 vesoljcev iz dvanajstih držav.

Mir, ki je bil prva modularna vesoljska postaja, je bil v vesolju petnajst let. V tem času se je po podatkih ameriške vesoljske agencije NASA na njem zvrstilo 125 vesoljcev iz dvanajstih držav. Rekorder je bil ruski kozmonavt Valerij Poljakov (1942–2022), ki na njej v enem kosu preživel 437 dni. V zgodovini vesoljske postaje Mir ima posebno mesto tudi Sergej Krikaljev, ki je konec leta 1991 na njej »doživel« razpad Sovjetske zveze. Zaradi kaotičnih razmer v državi so večkrat preložili njegovo vrnitev na Zemljo. Tako je v vesolju ostal 311 dni, kar je bilo precej dlje, kot so načrtovali ob izstrelitvi.

Vesoljsko postajo Mir so prizadele številne okvare, zato se je ruska vlada naposled odločila za njeno uničenje. Spomladi leta 2001 so jo počasi preusmerili v Zemljino atmosfero, kjer je nad Tihim oceanom zgorela.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (02/2026).