Ni prav malo tistih, ki pravijo, da bi danes brali precej drugačne slovenske knjige, če nas ne bi kasneje zagrabilo navdušenje nad Ivanom Cankarjem, ki je v svojih knjigah neusmiljeno seciral tedanjo slovensko družbo in človeško pritlehnost. Takšne, kot so se nakazovale tudi z nekaterimi Jurčičevimi deli. Začenši s Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, kjer je kozel Lisec za kazen, ker je poželjivo gledal zelje čez plot, prejel devet udarcev po svoji senci, kar je moral njegov lastnik Lukež Drnulja gledati z zavezanimi očmi, mestni svetnik Andraž Slamorezec, nesojeni oškodovanec, ki je zahteval pravično kazen, pa je ob tem od veselja poskočil in glasno zavriskal … 

Pa tudi Krjavelj, vaški posebnež iz Jurčičevega Desetega brata, prvega slovenskega romana, bi morda imel kaj več literarnih naslednikov. Kakorkoli že, Jurčičeva dela so vendarle zapisana v slovenski literarni kanon, ohranila pa se je tudi njegova domačija.

Krjavljeva koča. FOTO: Marjan Žiberna

Muzej na prostem

Jurčičeva domačija, ki si jo je mogoče v odpiralnem času ogledati tudi od znotraj, stoji na pobočju, kjer leži večji del Muljave. Z glavne ceste skozi vas do nje ni prav daleč. Zgrajena je bila leta 1826, brez bistvenega spreminjanja njene zunanjosti in notranjosti pa je bila dobro stoletje kasneje lepo obnovljena in preurejena v etnografski muzej na prostem. Kot pravijo, spada med najlepše spomenike kmečkega stavbarstva 19. stoletja na Dolenjskem. Domače ime Jurčičeve rojstne hiše je bilo Pri Pajštbarju ‒ njegovi predniki so namreč živeli v najeti pajštbi, majhni leseni hiši. Na Jurčičevi domačiji, pod katero je tudi klet, je na ogled originalna oprema, delno dopolnjena z opremo iz bližnje soseščine. V stanovanjskem delu so v sredini velika veža z odprtim ognjiščem in tako imenovana hiša, kjer se je zadrževala družina in kjer sta spala starša, kamra in štibelc – manjša soba.

Jurčičeva domačija spada med najlepše spomenike kmečkega stavbarstva 19. stoletja na Dolenjskem.

V bližini stoji lesena kašča, ki je bila, kakor je bilo v času njenega nastanka v navadi, zaradi varnosti pred požarom ločena od glavne stanovanjske stavbe. Namenjena je bila shranjevanju hrane in boljše obleke, dobrin, ki so imele nekoč za ljudi povsem drugačno vrednost, kot jo imajo danes. Tu so še čebelnjak z značilno poslikanimi panjskimi končnicami, gospodarsko poslopje, dvojni kozolec (toplar) ter tako imenovana Krjavljeva koča. Krjavelj, lik iz Desetega brata, je bil primerek bajtarja, nekoč na Slovenskem lastnika zelo majhnega posestva.

Josip Jurčič (1844‒1881)

Jurčič, ki velja za pomembnega slovenskega realističnega pisatelja, je obiskoval šolo najprej na nekaj kilometrov oddaljeni Krki, nato v Višnji Gori, kasneje pa v Ljubljani. Na Dunaju je študiral slavistiko in klasično filologijo, a je leta 1867 študij zaradi pomanjkanja denarja opustil. Kot pomočnik urednika časopisa Slovenski narod je najprej služboval v Mariboru, pozneje se je preselil v Ljubljano.

Kot pisatelj je bil zelo plodovit. Kljub kratkemu življenju – umrl je zaradi tuberkuloze pri komaj 37 letih – je napisal osem romanov, dve drami, več novel in črtic ter številna krajša prozna dela. Pripovedko o beli kači je izdal že pri 17 letih, leta 1861. Leta 1868 je skupaj s Franom Levstikom in Josipom Stritarjem izdal zbornik Mladika, v katerem je izšla njegova pripoved Sosedov sin.

Spominska plošča na Jurčičevi domačiji. FOTO: Marjan Žiberna

Na njegov slog so vplivali različni vzorniki in ljudsko izročilo. Slednjega je v otroštvu v veliki meri prejel od svojega deda; njegove pripovedi so izšle leta 1863 v zbirki Spomini na deda. Njegova najbolj znana dela so roman Deseti brat, ki velja za prvi slovenski roman, zgodovinska povest Jurij Kozjak, črtica Jesenska noč med slovenskimi polharji, humoreska Kozlovska sodba v Višnji Gori, povesti Domen in Sosedov sin, tragedija Tugomer, romani Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida ter Cvet in sad. Roman Ivan Erazem Tattenbach, ki je izšel leta 1873, velja za prvi slovenski zgodovinski roman. Roman Rokovnjači je po njegovi smrti dokončal Janko Kersnik.

Ohranjanje tradicije

Domače kulturno društvo v naravnem amfiteatru za Jurčičevo domačijo uprizarja v letnem gledališču Jurčičeva dela. Na prvo soboto v marcu poteka tradicionalni pohod po Jurčičevi poti. Prvič je bil organiziran leta 1994, ob 150. obletnici njegovega rojstva, datum pohoda pa je povezan z njegovim rojstnim dnevom, 4. marcem. Pohod poteka po petnajst kilometrov dolgi, zmerno razgibani poti, za katero navadno potrebujemo tri ure hoda. Razdeljen je na dva odseka in speljan po poteh, po katerih je bodisi Jurčič hodil v šolo ali pa ti kraji nastopajo v njegovih delih.

Domače kulturno društvo v naravnem amfiteatru za Jurčičevo domačijo uprizarja v letnem gledališču Jurčičeva dela.

Na Muljavi je tudi bogato opremljena gotska cerkev Marijinega vnebovzetja, znana še iz časov turških vpadov. V njeni notranjosti so poslikave mojstra Janeza Ljubljanskega iz sredine 15. stoletja. Pa tudi gostilna Obrščak, kjer je Krjavelj pripovedoval svoje zgodbe o kozi in tudi tisto o hudiču, ki ga je na ladijski nočni straži presekal na pol, še vedno stoji in opravlja svoje poslanstvo.

Jurčičeva domačija
Muljava 11, 1295 Ivančna Gorica
Tel. št.: 041 686 382
e-pošta: info@prijetnodomace.si
https://namuljavi.si

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (02/2026).