Nadaljevanje iz: Mira Cencič, Andrej Slavko Uršič Kobarid, Udba [3]

Dr. Miroslava Cencič je pod naslovom Boj za ideološko prevlado v slovenskem šolstvu na Tržaškem pod Zavezniško vojaško upravo (1945–1947) pisala tudi o ustanavljanju slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni, kar je bilo zaradi komunističnega totalitarnega »nagajanja« (nasilja) zelo travmatično obdobje, ki je pustilo globoke posledice na slovenski skupnosti v zamejstvu vse do danes. Preberimo si njeno besedilo.

Začelo se je leta 1945, takoj ko je streljanje utihnil

Obdobje pod zavezniško vojaško upravo je trajalo le dve šolski leti, a je bilo izredno dinamično in usodno za razvoj šolstva na skrajnem zahodnem robu našega ozemlja, ki je ostal izven državne meje.

Začelo se je leta 1945, takoj ko je streljanje utihnilo. Oblast je na Primorskem javno prevzel /komunistični/ Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor (PNOO), ki je začel delovati že septembra 1943. Nalogo obnove šolstva je prevzela prosvetna komisija, za Trst Mestni osvobodilni svet (MOS) z referenti za slovenske in italijanske šole. Takoj so prenehale delovati šole, ki so delovale z dovoljenjem okupatorske oblasti. Partizansko šolstvo se je širilo v slovenske predele tržaške okolice. Začele so se priprave na novo šolsko leto.

Ta tok razvoja se je ustavil po le dobrem mesecu dni. Jugoslovanska (partizanska) vojska se je umaknila 12. junija 1945 /morala se je umakniti zaradi komunističnega nasilja, ugrabitev, umorov, op. I. Ž./, mesto Trst pa je postalo središče cone A, ki je bilo pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU). Za šolstvo naj bi skrbela Zavezniška prosvetna komisija, ki je načrtovala tudi odpiranje slovenskih šol. Priznala je pridobitve partizanskega šolstva in tistega, ki je delovalo z nemškim dovoljenjem.

Komunisti so vztrajali samo pri svoji obliki šolstva

Vendar so vsi organi PNOO še naprej delovali tudi na ozemlju pod ZVU. Tako sta se na tem ozemlju srečali dve upravi z različnimi pogledi na slovensko šolstvo. V ozadju pa je bila še tretja močna sila, italijanska uprava, ki se temu ozemlju in šolstvu ni odpovedala.

Zavezniška prosvetna komisija je vabila na pogovore in sodelovanje predstavnike PNOO. Toda že pri prvih srečanjih je prišlo do trenja. Vse do konca tega obdobja pa so se stališča vedno bolj razhajala in nasprotja poglabljala. Zastopniki osvobodilnega gibanja so se zavzemali za učne načrte, ki so veljali v partizanskih šolah, Zavezniška prosvetna komisija pa za načrte po še veljavni italijanski zakonodaji, ki je zavračala politične in ideološke zahteve.

Komunisti so skrbeli, da so šolstvo vedno bolj prevzemali Italijani

Ameriški častnik John P. Simoni je 3. avgusta 1945 postal načelnik Prosvetnega urada ZVU v Trstu (angl. Education Division of AMG Triest). Predstavil se je zastopnikom šolstva pri PNOO in pokazal zavzetost za razvoj slovenskega šolstva, ustanovil urada za italijansko in slovensko šolstvo ter odbor zaprosil, naj predlaga svojega zastopnika (superintendenta) v sekcijo slovenskega šolstva v Trstu in Gorici, ki naj bi zagotavljala šolsko administracijo v slovenščini.

Iz načelnih razlogov nesodelovanja z ZVU je bil ta predlog zavrnjen, s tem pa tudi predlog, da bi bili glavni inšpektorji Slovenci. Tako so bili na to mesto imenovani Italijani. Predstavniki PNOO so želeli doseči svoje cilje s povezovanjem z italijanskimi antifašisti, zato naj bi bili na sestanke vabljeni tudi njihovi italijanski ideološki somišljeniki. Ti pa so delovali za dosego svojih narodnih interesov ter dokazovali, da vodstvo in nadzorstvo šolstva pripadata italijanskim oblastem, da imajo Slovenci na Tržaškem pravico do tistih desetih šol, ki so jih imeli pod Avstro-Ogrsko, in da je zahteva po srednjih šolah nesmiselna. Šolska uprava brez slovenskih zastopnikov je sprejela sklep, da so v državno službo imenovani le italijanski državljani – tako slovenski učitelji niso mogli dobili stalne zaposlitve, temveč le začasno.

Kapetan John P. Simoni s spremstvom na ogledu ene od osnovnih šol. VIR: Ivo Jevnikar, Trst.

PNOO je predlog ZVU v celoti odklonil, s tem pa tudi slovenske šole

Nesodelovanje PNOO z zavezniško upravo je vodilo do tega, da je bil 11. avgusta 1945 izdan ukaz za odpravo narodnoosvobodilnih odborov. V javnem življenju so zavezniki uveljavljali italijansko zakonodajo, kar je vplivalo tudi na predpise v šolstvu. ZVU je 18. avgusta 1945 izdala več pogojev za ureditev slovenskega šolstva: uveljavil naj bi se italijanski učni načrt, očiščen fašistične navlake in dopolnjen z vsebinami iz slovenske književnosti, slovenske zgodovine in zemljepisa. Delovati bi smele le apolitične šole, v katerih naj se uporabljajo zgolj učbeniki, priznani s strani ZVU.

PNOO je ta predlog v celoti odklonil, s tem pa tudi slovenske šole. Postavil je svoje zahteve: pouk po vzoru partizanskih šol, poučevanje slovenščine v italijanskih šolah, obravnavo NOB, uporaba učbenikov iz Slovenije in odstranitev vseh, ki so bili po njihovem mnenju nacistični sodelavci. Vsem posameznikom, ki so se odločali za sodelovanje z ZVU, so zagrozili, da si bodo zaslužili, kar si zasluži vsak narodni izdajalec.

Baraga je postal gonilna sila slovenskega šolskega razvoja

V tistem času je prišel v Trst Srečko Baraga (1901–1977), šolnik, kulturni delavec in ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Monigu pri Trevisu, in prosil Simonija za premestitev gimnazije v Trst. Simoni je na to pristal in ga prosil, naj mu pomaga organizirati slovenske šole. Baraga je bil imenovan za strokovnega sodelavca za slovenske šole in tako postal gonilna sila njihovega razvoja.

Zavezniška šolska uprava se je začela opirati na ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati z njo: to so bili politični migranti iz Slovenije in nekateri slovenski tržaški demokratični izobraženci. PNOO je zaostril napad na ZVU s pretvezo, da ne bodo »sodelovali z belogardističnimi elementi.« Zahtevali so, da pridejo ti »vojni zločinci« pred sodišča kot sodelavci nemškega okupatorja.

Srečko Baraga je bil strokovni sodelavec za slovenske šole pri ZVU in tako gonilna sila njihovega razvoja. VIR: I. Ž.

Komunistični totalitarizem: Šola bo naša ali pa je ne bo

Med Slovenci so se ideološka nasprotja zaostrila. Povečala se je aktivnost PNOO. Odklonili so vsako sodelovanje z ZVU. Uveljavljali so načelno odločitev: »Šola bo naša ali pa je ne bo.« Na področju osnovnega šolstva je PNOO obdržal mrežo svojih ljudskih šol in sklenil, da »kjer ne bodo možne naše javne šole, bomo ustanovili privatne, italijanske množice nam bodo pomagale v borbi za našo šolo.« Glede srednjih šol pa so se pojavljala ekstremna stališča: premestitev srednjih šol iz cone A v cono B, kjer bi slovenski dijaki bivali v domovih ali celo obiskovali italijanske šole, slovenščino pa bi se učili na privatnih tečajih.

Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da so predstavniki PNOO delovali po navodilih iz Ljubljane, ki jih je prosvetnemu oddelku prinašal Boris Kraigher, med avgustom 1945 in junijem 1946 sekretar Glavnega odbora KP Julijske krajine v Trstu. To je ugotavljala tudi ZVU in ocenila, da ne gre za pripadnost narodu, ampak za širjenje ideologije.

Slovenske šolnike so zmerjali s »premagani fašistični izdajalci«

Na oddelku za šolstvo so delo nadaljevali. Načrtovali so, da bodo ljudske šole v slovenskem jeziku v šolskem letu 1914 ustanovljene povsod tam, kjer bo vsaj 20 vpisanih učencev. V mestu naj se ustanovi 6 slovenskih srednjih šol in 4 nižje strokovne šole, v Gorici pa posebne tečaje za učitelje. Odprtje vsake slovenske šole mora odobriti višji častnik za civilne zadeve. Pogoji za odobritev so število vpisanih učencev, usposobljenost učnih moči in šolski prostori. ZVU bo priznala le šole, ki se podrejajo njenim predpisom. Objavljen je bil razpis za vpisovanje v osnovne in srednje šole v dneh od 17. do 22. septembra ter poziv učiteljem in profesorjem, naj se prijavijo na delovna mesta.

Ustanove in organizacije PNOO so silovito nastopile proti vpisovanju zlasti v srednje šole. V Primorskem dnevniku so sprožili srdito gonjo proti osebam, ki so jim bila zaupana odgovorna mesta v šolski upravi, imenovali so jih »premagani fašistični izdajalci«. Šolo, ki so jo organizirali zavezniki, so prikazovali v najbolj črnih barvah.

Vprašanje slovenskih šol je viselo na nitki

Vprašanje slovenskih šol je viselo na nitki. Baraga je v strahu, da se uresničijo italijanske napovedi, opozoril člana PNOO dr. Frana Tončiča na nevarnost propada načrta za ustanovitev slovenskih srednjih šol zaradi nezadostnega števila učencev. Uradni predlog »proveditorija« (šolskega skrbnika) je namreč zanikal potrebo po večjem številu slovenskih osnovnih šol in menil, da je zahteva po slovenski srednji šoli samo politično orožje.

Čez noč je prišlo do spremembe. Primorski dnevnik je 13. septembra 1945 najavil poziv k vpisovanju v srednje šole, s katerim bi pokazali upravičenost zahtev po slovenskih srednjih šolah. Vpis je bil velik.

Vinko Beličič, Martin Jevnikar in Jože Peterlin

ZVU je 8. oktobra 1945 ustanovila osnovne in vse potrebne srednje šole na območju cone A. Vodstvo slovenskega šolstva je prevzelo višje šolsko nadzorništvo. To nalogo sta opravljala Anton Kacin in Vladimir Žitko. Za srednje šole so imenovali ravnatelje. Prvi so bili: Tone Penko (nižja srenja šola), dr. Srečko Baraga (realna gimnazija), Rudolf Perhavec (trgovska akademija), v Gorici pa Peter Martinc (nižja gimnazija) ter Josip Nemec (klasična gimnazija). Didaktična ravnatelja, ki sta upravljala osnovno šolstvo v svojem okraju, sta bila v šolskem letu 1945/46 učitelj Hinko Ravbar iz Dola, ki sta ga priznavali obe oblasti, a je deloval po navodilih PNOO, v naslednjem letu pa Miroslav Tavčar iz Krepelj.

Učno osebje za srednje šole je v določeni meri prihajalo iz vrst političnih emigrantov, sedem od teh jih je trajno ostalo v Trstu. Posebno so se uveljavili v šolskem in kulturnem življenju Vinko Beličič, Martin Jevnikar in Jože Peterlin, ki so se izkazali z zavzetim šolskim delom, literarnimi deli, učbeniki ter založniško in igralsko dejavnostjo.

Iz šole je treba izločiti politične vplive

Vpis v slovenske šole je bil velik. 20 otrok v dveh otroških vrtcih, preko 11.000 učencev v osnovnih šolah, 1.003 dijaki v dveh nižjih srednjih šolah in 380 dijakov v štirih srednjih šolah. Ob odprtju slovenske šole so predstavniki ZVU nagovorili slovenske učitelje v Trstu in Gorici. Poudarjeno je bilo, da je treba združiti vse sile v boju proti nevednosti in nestrpnosti ter izločiti politične vplive, ker ovirajo dosego demokratičnih idealov. Opisali so dejansko stanje, obsodili nekulturno časopisno gonjo in nesodelovanje PNOO z njimi ter nasprotovali nameščanju učiteljev brez poklicne izobrazbe.

S stisnjenimi zobmi in figo v žepu

PNOO je šolo podprl s stisnjenimi zobmi in figo v žepu. Še naprej je urejal šolstvo po svojih načrtih. Dvovladje se je nadaljevalo; PNOO je zavzel strategijo podtalnega delovanja, da se »uveljavi volja ljudstva«.

V ta namen so delovale vzporedne šolske strukture. Roditeljski sveti so bili zelo aktivni: od ZVU so zahtevali, da sprejme njihove pogoje. Imeli so močan vpliv na učno osebje, starše, učence in dijake: vpisovali so otroke, predlagali učitelje in vlagali zahteve za priznanje šol ter si prizadevali za knjige, uvožene preko meje. Učitelji so bili nadzorovani. Pritiski so se izvajali v osebnem stiku in na učiteljskih konferencah. Nastavljali so šolske nadzornike in dajali navodila učiteljem – zlasti za pouk zgodovine, uporabo simbolov NOB, proslave ... Vplivali so na starše, da niso pošiljali otrok v šole. Organizirali so incidente in izgone učiteljev, nameščenih s strani ZVU, jim grozili in jim preprečili vstop v šolo. V enajstih šolah so jih prisilili, da so se umaknili (v Borštu, Božičih, Sv. Barbari, Šempolaju, Ronkih, Tržiču, Devinu, Sesljanu, Skopem, na Škofijah in Repentabru).

Poskrbeli so tudi za aktiviste med dijaki

Na srednjih šolah so aktivirali profesorje in mednje postavili svoje zaupnike. Poskrbeli so tudi za aktiviste med dijaki; nekateri so bili uvoženi iz Slovenije. Spodbujali so k uporu in zasmehovanju svojih profesorjev in navduševali za udeležbo na protestih in demonstracijah. Za prvomajski nastop so celo ponoči pritihotapili dijake iz cone B, s tolminske gimnazije v Trst.

Cilj zborovanj, sestankov in protestnih shodov je bil doseči politizacijo šole. Krajevni aktivisti so dobivali navodila in propagandna gesla ter pod pritiskom zbrali množice in jih vodili na zborno mesto, največkrat v Trst. Sovražno so napadali politične emigrante: zmerjali so jih z izdajalci in zahtevali njihovo odstranitev ter vzklikali: »Živijo Tito, živijo Stalin, smrt izdajalcem. Hočemo Jugoslavijo, zavezniki pojdite domov!«

Zelo oster boj proti slovenski šoli je potekal v časopisu Primorski dnevnik. Poglavitna naloga časopisnega napadanja je bila, da javnost izve za laži ZVU, da Slovenci hočemo sodelovati, a ljudstvu ne moremo vzeti oblasti. V prvih dveh povojnih letih je dnevnik objavil 95 člankov z izrecno kritično vsebino o zavezniški šoli in »reakcionarnem učnem osebju«.

Nekdo, ki se ne strinja s Titovo politiko, še ni kolaboracionist

Temu dogajanju so sledili poostreni ukrepi ZVU. V januarju in februarju 1946 je bilo učno osebje na zaslišanju pri komisiji ZVU. V februarju so začeli odpuščati nekatere neposlušne učitelje. V marcu je bilo več zaplemb učnih knjig (tudi v Barkovljah in pri Sv. Ivanu), zaprli so nekatere šole, 11. julija 1946 je ZVU odpustila 114 učiteljev in odrekla pravico javnosti 82 slovenskim šolam, okvirno vsaki drugi. Pri svojih namestitvah je vztrajala le v centrih, v okoliških vaseh pa je morala popustiti in marsikatere učitelje zaradi ogroženosti odpoklicati. Glede očitkov o nameščanju »narodnih izdajalcev« je zahtevala, naj predložijo dokaze, in opozarjala, da nekdo, ki se ne strinja s Titovo politiko, še ni kolaboracionist. Ti odnosi so trajali, dokler je obstajala ZVU. Komunistična stran je trdila, da je krivda za vse to na nasprotni strani.

Inšpekcijski obisk zavezniškega refereneta za šolstvo s spremstvom na tržaški osnovni šoli. VIR: Ivo Jevnikar, Trst.

Obnovljene so bile vse slovenske osnovne šole

Dejanske zasluge zavezniške šolske uprave so bile kljub težkim okoliščinam velike. V zadnjem poročilu je z zadovoljstvom ugotavljala, da je v tržaškem okrožju delovalo 52 slovenskih šol in poučevalo 216 učiteljev, obiskovalo pa jih je 5.510 učencev. Obnovljene so bile vse slovenske osnovne šole v coni A, ki jih je uničil fašizem, tri pa na novo ustanovljene, in sicer v Tržiču, Ronkih in Miramaru. Tržaški Slovenci so z zakonom dobili vse potrebne srednje šole, ki jih v nobenem prejšnjem režimu ni bilo. Delovala je komisija za slovenske šolske knjige in bilo je poskrbljeno za finančna sredstva za njihovo izdajo.

Predstavniki PNOO pa so se pohvalili, da je večina učiteljev delovala po njihovih navodilih in uporabljala njihove učbenike. Za podeželje to povsem velja. Vse šole v okraju Sežana so bile pod kontrolo PNOO, razen šole šolskih sester v Tomaju in šole v Avberju, kjer je vodstvo prevzel župnik, ki ga je postavila ZVU.

V Gorici je potekal boj za šolstvo drugače. Zanjo so se zavzemali slovenski narodnjaki, povezani v Slovenski demokratski zvezi (SDZ), in svoj cilj dosegli šele leta 1953. Najzaslužnejša pri tem sta bila dr. Avgust Sfiligoj in prof. Anton Kacin.

Oblikovala se je dvojna miselnost – dva značaja in dve narodni duši

Septembra 1947 so postavili nove meje. Tako se je končalo prvo obdobje boja za slovenske šole oziroma za ideološko prevlado v njih. Zakoni o delovanju slovenskih šol, ki jih je sprejela ZVU, so ostali v veljavi v začasni državici Svobodno tržaško ozemlje (STO) in obvezujoči za Republiko Italijo.

Razmejitev je zahtevala nova prilagajanja. Šolski oddelek PNOO se je pridružil Slovansko-italijanski antifašistični uniji in nadaljeval svoje delo. Vpliv politike iz Jugoslavije se je nadaljeval, prav tako tudi ideološki boj med učitelji, starši in slovenskimi strankami, ki ga je ta čas zanesel med tržaške Slovence. Nedvomno pa je, da so dvovladje in razmere, ki so iz njega izhajale, prispevali k temu, da se je tudi na tem skrajnem koščku naše zemlje oblikovala dvojna miselnost – dva značaja in dve narodni duši -, kar ovira sožitje med ljudmi, razdvaja in izčrpava moči za uveljavljanje narodnih interesov in kulturnega napredka.

Boj za slovensko šolo ali za ideološko prevlado?

Navedena dejstva vabijo bralca k razmisleku. Je v tem času potekal boj za slovensko šolo ali za ideološko prevlado? Kdo je zaslužen za delovanje slovenskih šol za zahodno državno mejo? Komu bi postavili obeležje? Kakšna bi bila usoda predvsem srednjega šolstva, če bi ne bilo tistih, ki so bili pripravljeni sodelovati z ZVU? Odgovori na ta vprašanja so dragoceni na poti iskanja zgodovinske resnice.