Zgodbe so že same po sebi najboljše učiteljice, če pa je tematika biblična in se dotika temeljnih vprašanj našega bivanja in bitja, so še kako primerne tudi za pričevanje, utrjevanje in oživitev naše vere. To pa so tudi glavne danosti tega večera, da smo ga vključili v misijonski dogodek Dekanije Kranj.

---

»Fant pa je zopet pokleknil pred peklenska vrata in še bolj goreče molil, pobožne pesmi pel in še bolj kadil s kadilom. Vrata se zopet odpro in glavni hudič Lucifer zarohni, da naj se pobere. Fant pa je tokrat prosil le za Tolovaja Mataja, kaj se bo z njim zgodilo, ko bo umrl. Tedaj Lucifer ponovno zahteva od hudiča, ki je imel fantovo dušo, da naj mu da papirje in dušo, ki jo je oče zakvartal, nazaj. Ta pa se je uprl in ni hotel, raje da vse druge duše, ki jih je imel. Takrat pa Lucifer zarjove, da je dovolj, naj ga privežejo na posteljo, ki čaka Tolovaja Mataja. Hudič se je tako ustrašil, da samo na to posteljo ne, in je takoj vrnil dušo. Lucifer je tako fantu vrnil papirje, zraven pa naročil, da naj Tolovaju kar pove, da ga čaka taka postelja, da še hudiči ne upajo nanjo. Ali se Tolovaj Mataj lahko reši postelje, je še zanimalo fanta. Lucifer je pritrdil in rekel, da ko bo popotna palica, zapičena v zemljo ozelenela, zrasla v drevo in rodila jabolka, bo rešen. Gromko se je zakrohotal in zapahnil peklenska vrata.« 

(Odlomek iz slovenske ljudske pripovedi Prodana duša in Tolovaj Mataj)

---

FOTO: Ludvik Mekuč

Tone Obadič, Verena Perko in Jure Bohinec so se v zgodbah, kjer nastopajo navadni ljudje, biblične osebe, mitološki junaki in bitja, dotaknili večnih vprašanj življenja, smrti in življenja po tem. Pripovedovalci so svoje zgodbe obogatili z gorenjskim in kraškim narečjem, v izboru zgodb pa so, poleg slovenskih ljudskih, pripovedovali tudi judovske in nemške pripovedi. Domače gostilniško vzdušje je enako pripomoglo k napetosti in sproščenemu smehu. Poslušalci so presenečeno sledili zgodbam, ki so jih v večini bili deležni le v mladosti, sedaj pa so v njih vzbudile ravno te nostalgične spomine. Ni treba poudarjati, da so pripovedovalcem ob tem zrasla krila, kar je pripomoglo k čarobnosti večera.

---

»Uglednemu judovskemu rabinu Simeonu, ki je vse življenje izpolnjeval božjo postavo, se postil, molil, opravljal dobra dela in obiskoval sinagogo, je Bog razodel, da mu je kot zvestemu služabniku pripravil mesto pri svoji mizi v nebeškem kraljestvu. To mesto pa bo poleg vaškega mesarja. Simeona je začelo gristi, zakaj mu je Bog namenil mesto poleg neuglednega človeka, ki je vse življenje čepel v svoji mesnici in mu je bilo le za denar. Zato je nekega dne skrivaj pristopil do njega in ga povprašal, na kakšen način in s kakšnimi deli si je v svojem življenju zaslužil mesto v nebeškem kraljestvu ravno poleg njega …«

(Odlomek iz judovske pripovedi)

---

FOTO: Ludvik Mekuč

Večer so pevsko obogatile mlade Naklanske ropotule, prejemnice zlatega priznanja državnega srečanja ljudskih pevcev in godcev. Vsebina pesmi, poleg ubranih glasov in lepih ljudskih melodij, se je lepo zlila s pripovedovalci. Zbralo se nas je lepo število obiskovalcev, ne samo iz Kranja, mnogi so prišli iz sosednjih župnij: Kranj-Šmartin, Zg. Besnica, Naklo, Tržič, Šenčur … Verjamemo, da so bili poplačani za vztrajnost. Zgodbe so lahko kar dolge, nekatere rabijo uvodno razlago in osnovno poznavanje narečij, zgodovinskega in družbenega ozadja. Po vsebini so bile zgodbe bolj namenjene odraslim. Pa ne nujno, čeprav so bile za pozornega poslušalca včasih trde, strašljive in krvave. Veselje in žalost, sreča in nesreča, upanje in strah, vse to je služilo resnici in življenju naših vernih in nevernih prednikov.

---

»Jezus in sv. Peter sta hodila po Krasu in v neki vasi naletela na kovača, ki je želel podkovati vola. Ta pa se je na vse kriplje upiral in mahal z glavo in rezal z rogovi. Kazalo je, da ne bo nič opravil, pa pristopi Jezus in z nožem odreže volu zadnjo nogo. Vsi so zazijali, on pa jo odnese do mize in tam v miru očisti parkelj in podkev pribije nanj. Nato pa nogo pritisne volu nazaj in ta se v trenutku zaraste. Enako stori še z ostalimi tremi nogami. Nato se s sv. Petrom odpravita naprej. Kmalu pride še en gospodar s sila divjim konjem. Ta je brcal, grizel in komaj so ga držali. Kovač pa je gospodarja pomiril in z nožem za pršut konju samozavestno odrezal nogo. Konj se je takoj zrušil, kri je špricala, kovač pa kar naenkrat ni vedel, kaj storiti. Vranec je komaj še hropel, kovač je pritiskal nogo nazaj na trup, ta pa ni hotela, mrtev ud je padal na tla. Pohiteli so za Jezusom in ga prosili, naj se vendarle vrne in uredi zadevo. Jezus je molče storil tako kot prej in konj je zopet stal. Obrnil se je h kovaču in mu dejal, naj nikdar ne poskuša narediti čudeža, ki ga zmore le Božji sin.«

(Odlomek iz slovenske ljudske pripovedi Jezus in Peter sta hodila po svetu)

---

FOTO: Ludvik Mekuč

V Župniji Kranj smo po dogodku prepričani, da nam imajo zgodbe veliko za povedati. Tudi drugim župnijam sporočamo, naj pripovedovalski večer mirno vključijo v dekanijske misijonske dogodke. Ne boste se zmotili. Vešči pripovedovalci lahko preko zgodb opozorijo na razlike med človeškim in božjim pogledom na svet, na moč odpuščanja, ter da ljudje govorimo podobne jezike, čeprav se ne razumemo ...

Razšli smo se z blagoslovom, saj smo med publiko imeli tudi kranjskega župnika Andreja Nagliča. Hvala Bogu za uspešen in sproščen misijonski dogodek. Bog vas živi!