V nadaljevanju katahez o krščanskem upanju je papež Frančišek med današnjo splošno avdienco izpostavil vprašanje »misijonarjev upanja danes«. Mi vsi, je dejal sveti oče, smo poklicani, da smo tukaj in danes misijonarji upanja. Evangelij se ne konča z Jezusovim pokopom, temveč z njegovim vstajenjem. Kristus torej ni nesrečni prerok, bistvo njegovega oznanjevanja je ravno nasprotno. Vstajenje je torej jedro krščanske vere. Če bi se evangelij zaključil z Jezusovim pokopom, bi bil to zgolj eden izmed življenjepisov pogumnih ljudi, ki so svoje življenje darovali za določen ideal in evangelij v tem primeru ne bi bil oznanilo upanja.



Na veliki petek se je srce učencev zaprlo skupaj z Jetusovim grobom, »njihovo navdušenje nad triletnim druženjem z Jezusom je izginilo, polni so bili razočaranja in strahu«. Nato pa je Jezus vstal od smrti. In njegovo vstajenje je spreobrnilo srca učencev, kajti daroval jim je delež svojega življenja in jih prerodil v Svetem Duhu.

Zato mi veselega oznanila, Jezusovega vstajenja, ne oznanjamo le z besedami, ampak z vsem svojim delovanjem, z vsem upanjem in ljubeznijo: »Da, vse naše življenje mora biti pričevanje za Jezusa. Poklicani smo še več ljubiti, ker Kristus živi in ljubi v nas.«

Ta »več« zapolnjuje naše krščansko bivanje in to se ne kaže zgolj v naši duhovni moči ali v večjem optimizmu. Kristjani smo ljudje »s koščkom nebes« več nad našimi glavami, spremlja nas sedanjost, ki si je marsikdo ne more niti predstavljati.

Mnogi mučenci Cerkve so dokazali, da nam Vstali daruje upanje in zanesljivost prav v trpljenju in preganjanju. Kdor ima Jezusa na svoji strani, se ne boji ničesar več. Kristjani pa niso preprosti in uslužni ljudje, njihove miline »ne smemo zamenjevati z negotovostjo in popustljivostjo: Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti (2 Tim 1,7)«.

Zato smo kristjani misijonarji upanja. Kristus je namreč »pšenično zrno, ki je padlo v zemljo in umrlo, nato pa obrodilo obilo sadu« (prim. Jn 12, 24).

Vir: kath. net
Foto: arhiv Družine (T.S.)