Spoznali smo se že lani decembra in vse do dneva odhoda skupaj načrtovali našo pot. Imeli smo tudi dva pripravljalna vikenda za vse, ki so se letos udeležili programa POTA v okviru Katoliške mladine. Ta je za nas organizirala še nekaj delavnic, kot sta na primer prva pomoč in srečanje misijonark iz Amerike. Januarja smo se prvič prek videoklica spoznali tudi z našimi gostitelji, slovensko skupnostjo iz Buenos Airesa. Z njimi smo skozi leto skupaj usklajevali načrte za misijon.

Večer s slovensko skupnostjo. FOTO: Osebni arhiv

Najlepši sprejem v življenju

V sredo, 20. julija, je končno napočil čas, da gremo. Do Argentine nas je čakala dolga pot, ki je vključevala štiri vožnje, eno z avtomobilom in tri letalske polete. Ko smo končno prispeli na letališče v Buenos Airesu, so nas tam pričakali naši gostitelji. To je bil za vse nas najlepši sprejem v življenju.

Sprejem na letališču. FOTO: Osebni arhiv

Spoznavanje in druženje pred misijonom

Prvi teden smo bivali v Buenos Airesu. Naši gostitelji so nam razkazali to čudovito in ogromno glavno mesto. Obhodili smo Plazo de Mayo, se odpravili v umetniško okrožje imenovano La Boca, predvsem pa smo spoznali Slomškov slovenski dom in njihovo skupnost. Spoznali smo njihove jedi in njihovo kulturo. V prvem tednu smo se tudi dobivali z našo misijonsko skupino, ki je bila sestavljena iz naše skupine, osmih Slovencev, in sedmih argentinskih Slovencev. Prvič smo tudi sodelovali pri slovenski maši. Res je bil blagoslov videti, da na drugem koncu sveta ljudje živijo enako vero in molijo ter pojejo verske pesmi v slovenskem jeziku. Za trenutek smo se počutili kot doma.

Delo z otroki na misijonu v šoli. FOTO: Osebni arhiv

V parih od hiše do hiše

Naslednjih 10 dni se je odvijal misijon. Odpravili smo na drugo stran Argentine, 19 ur vožnje od Buenos Airesa, v kraj Eldorado, v provinco Misiones. Tam smo bivali v prostorih poleg šole, kjer smo delovali. Spali smo v spalnih vrečah, imeli smo še kuhinjo in zunaj mizo, za katero smo se zbrali ob obrokih. Domačini so nam pripravili celo tuš in stranišče.

Naši misijonski dnevi so se vedno začeli z zajtrkom. Nato smo se zbrali v krogu in priporočili Svetemu duhu dan in vse ljudi, ki jih bomo ta dan spoznali. Po molitvi smo se v parih odpravili po hišah.

Celotna ekipa prostovoljcev, ki je delila hrano brezdomcem po Buenos Airesu. FOTO: Osebni arhiv

Zdaj cenim, kar imam doma

Na dan smo v povprečju obiskali od štiri do pet hiš. Včasih se je kakšno srečanje zavleklo, včasih nam kdo ni želel odpreti vrat. Obiskovanje ljudi je bila zame res močna izkušnja. Zgodbe teh obrazov so me pretresle, v bedi in revščini teh hiš sem se šele zavedala, kaj vse imam doma. Zelo veliko smo tudi prehodili, saj smo bili vsak dan po drugih hišah. Prav pomirjujoče je bilo hoditi po tej rdeči zemlji v objemu tropskega gozda. Popoldne pa so sledile delavnice z otroki šole. Vsak dan smo pripravili neko temo in se o njej z otroki pogovarjali, risali in se z njimi igrali. Vrvež otrok nas je vse razživel in popolnoma sprostil, njihovi nasmehi so nas osrečevali, njihove zgodbe so nas raznežile, njihova hvaležnost, da smo prišli, pa ganila.

Med obiskom po hišah. FOTO: Osebni arhiv

Celotna izkušnja misijona je bila čudovita. Tako lepo je bilo spoznavati nove ljudi in jim pomagati. Čeprav se nam med delom ni zdelo, da smo naredili veliko, smo na koncu iz njihovih solz in neskončnih zahval razbrali, da smo resnično pustili vtis. Izjemno je bilo vsak dan videti Božjo ljubezen in kako se ta razodeva vsakemu človeku skozi najrazličnejše načine.

Edinstvena stvaritev

Ko se je misijon končal, smo si z misijonsko skupino ogledali Iguazu slapove, ki so neverjetna in edinstvena stvaritev. Ob pogledu na te slapove sem močno začutila Božje stvarstvo, saj še nikoli nisem videla česa tako lepega. Ko smo si ogledali tako argentinsko kot brazilsko stran slapov smo naše raziskovanje nadaljevali v Urugvaju in nato odšli nazaj v Buenos Aires, kjer smo si ogledali še nogometno tekmo in se za Marijin praznik odpravili v romarsko središče Lujan.

Misijonska skupina. FOTO: Osebni arhiv

Zaplet na meji

Anekdota, ki mi najbolj ostaja v spominu, se je zgodila, ko smo prečakali mejo med Argentino in Brazilijo. Ena članica naše skupine je imela s seboj le kopijo potnega lista in se je zato morala vrniti s taksistko po pravi potni list. Medtem pa smo morale druge iz tega avta iti v migracijsko pisarno, kjer so nam pozabili dati štempelj za vstop v državo. Ko smo se isti dan, po ogledu slapov, vračali iz Brazilije, nas skoraj niso spustili nazaj, češ da ne moremo iti iz države, če nikoli nismo legalno vstopili vanjo. Po vprašanju, kdaj se vrnemo v Brazilijo, smo se vsi zadrli, da nikoli in končno so se nas, hvala Bogu, usmilili in nas spustili nazaj v našo Argentino. Takrat smo bili tako živčni, zdaj pa se temu dnevu le še sladko smejimo v spomin.

Hvaležna Bogu

Mesec južne Amerike je spremenil moj pogled na svet. Ljudje, ki sem jih spoznala tam, so mi vedno znova razodeli, kako velik je zares Gospod. Hvaležna sem programu POTA, da omogočajo mladim doživetje tako zanimive dogodivščine in hkrati tako emocionalno in versko močne izkušnje.