Zapri
Iskanje

Mitja Markovič: »Ni se nam treba bati tveganja«

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 01. 08. 2021 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.07.2021 / 09:40
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Mitja Markovič: »Ni se nam treba bati tveganja«

Mitja Markovič: »Ni se nam treba bati tveganja«
Mitja Markovič, župnik župnije Krško – Videm ob Savi, ob odhodu na novo župnijo. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.
Za številne župnije so ti dnevi dnevi slovesa in minulo nedeljo so se od svojega župnika v solzah poslovili tudi župljani župnije Videm – Krško. Na zahvalni poslovilni maši se jih je zbralo prek 400. Njihov priljubljeni župnik Mitja Markovič po 16 letih odhaja na novo župnijo, v Šentjur pri Celju.

Z župnikom, ki ni le predan duhovnik in v času pandemije eden od spletno bolj navzočih oznanjevalcev, pač pa tudi ponosen Štajerec, skavtski voditelj in strasten športnik, smo se ozrli v preteklost in prihodnost njegovega duhovniškega poslanstva.

Ali je selitev na drugo župnijo tako stresna, kot si to predstavljamo laiki?

V župnijskem življenju je mnogo stvari, ki so še veliko bolj stresne: npr. biti odgovoren za 200 otrok na oratoriju. Je pa slovo čustveno, sploh če imaš za seboj tako lepa leta na župniji in tako čudovite sodelavce in župljane. Iskreno hvaležen sem za vse vezi, ki smo jih spletli. Kamor koli pogledam, s komer koli se srečam, povsod so zgodbe. 

Ja, težko mi je oditi, a hkrati razumsko vem, da je tako prav. Nikoli ni bila moja vizija, da bom v Krškem postal starček. To ne bi bilo dobro ne za župnijo, ne zame. V izziv mi bo sprejeti novo poslanstvo. 

Smo del velike zgodbe. Tako tudi gledam na svojo prestavitev. Z upanjem in spoštovanjem gledam na vizijo, s katero se je lotil svojega poslanstva naš škof Maksimilijan in v njegovih odločitvah čutim prepih Svetega Duha.

16 let je lepa doba. Na kaj vse ste ponosni?

Res je lepa doba. Po drugi strani pa tudi majcen del poti, če si pred oči prikličemo 850-letno zgodovino, kakršno ima naša pražupnija. Pa vendar sem hvaležen za vse, kar smo v tem času skupaj naredili. In tega je res veliko. 

Vesel sem, da smo se trudili prepoznavati znamenja in potrebe časa. Nismo delali stvari, ker so se vedno tako delale, ampak smo iskali tudi nove poti. Spremembe v družbi se dogajajo zelo hitro. Narobe bi bilo, če bi kristjani obtičali nekje v preteklosti in nekje v svojem svetu.

Ko Bog želi kaj res ključnega sporočiti, se za to zelo potrudi. In če mu ne uspe na en način, uporabi še kak drug kanal, drugo frekvenco. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.

Če bi izpostavil nekaj točk, za katere smo skupaj s sodelavci veseli in so sad našega časa in našega dela poti, je to vsekakor animatorstvo z zelo razvejanimi dejavnostmi. Potem je tu skavtski steg, ki je tudi zaživel pred 16 leti. 

Vesel sem Karitas, pa duhovnih počitnic za starejše; postnih in adventih časov, ki jim vsako leto dajemo vsebino, s katero poskušamo pritegniti in nagovoriti tudi tiste, ki niso ožji del občestva. 

Pa šmarnic, te so postale z leti pravi praznik mladostne in preproste vere in smo jih pripravljali celo dvakrat v letu: v maju in oktobru. Zelo vesel sem tudi konstruktivnih odnosov župnije oziroma župljanov z lokalnim okoljem.

Gotovo si boste to obdobje zapomnili tudi po prej še nikoli doživeti pastorali na daljavo, ki jo je povzročila epidemija.

Od prvega dne pandemije dalje sem bil prepričan, da nam je Bog želel pokazati široko polje priložnosti in nas vanj kar malo porinil. V enem letu smo dosegli premik, za katerega bi verjetno brez te Božje »brce« potrebovali kakih petnajst. To obdobje sem začutil kot velik izziv. 

Zelo jasno mi je bilo, kaj Bog od mene pričakuje. Začeli smo s prenosi maš. Kmalu se je v sodelovanje začelo vključevati tudi občestvo. Drug drugega smo spodbudili, odstrli delček svojega čutenja.

V spletnem okolju vidim zelo veliko priložnost, ki se je res ne bi smeli bati in si misliti, da se zdaj ljudje zaradi te možnosti ne bodo več vrnili v cerkev. Tisti, ki lahko pridemo, smo itak komaj čakali, da smo se lahko vrnili. 

Po duši sem športnik in zelo potrebujem prezračene možgane za nove ideje. Zato grem velikokrat sam v gore. Najraje z biciklom, še raje na turnih smučeh. Če grem sam, se mi Jezus vselej rad pridruži. Tudi on rad kolesari. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.

Škoda pa bi bilo ignorirati tiste, ki v cerkev ne pridejo, prek spleta pa so prisotni in za to priložnost celo zelo hvaležni. Mislim, da ni nobene potrebe, da se bojimo in da si ustvarjamo neke plotove. 

Bog, ki nam je pokazal to polje, nas nanj premaknil, bo že vodil stvari tako, da bo prav. Če delamo nekaj z ljubeznijo in dobrim namenom, z velikodušnostjo in razpoložljivostjo, bo Bog to porabil, tudi če ni popolno.

Kakšen je po vašem mnenju duhovnik sodobnega časa?

Vsak pravi kristjan in s tem tudi vsak pravi duhovnik je sodoben. To preprosto pomeni, da je zakoreninjen v Jezusu in da živi v svojem času. Govori jezik, ki ga govorimo danes. Nagovarja potrebe, ki so aktualne. In na tak način prinaša evangelij, odrešenje, Jezusa.

To je seveda tudi malce tvegano. Hoditi po poteh, po katerih smo hodili desetletja in stoletja, ostajati v preteklih izrazih in strukturah, vse to se zdi bolj gotovo. Ali pa je vsaj bolj udobno. Pa tu ne gre samo za voditelje v Cerkvi, škofe ali duhovnike, tudi marsikateri vernik je pogosto v podobni skušnjavi in se sprašuje, zakaj pa bi morali kar koli spreminjati.

A ni se nam treba bati tveganja. Tveganje v Božjem kraljestvu je nekaj čisto drugega kot v zemeljskih firmah. Tudi če bomo v utiranju brezpotja prišli denimo do prepada in se bomo morali vrniti, to ne bo ostalo brez blagoslova. In nihče za to ne bo ostal brez službe. Vse, v kar vložimo ljubezen, bo Gospod spremenil v blagoslov.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (31/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh