Založba Mladika iz Trsta je izdala spomine Bojane Daneu Don o svojem begunstvu pred in med drugo svetovno vojno.

Knjiga Bojane Daneu Don Begunec nikdar je izvirni spominski zapis o begunski izkušnji, ki jo je avtorica doživela še kot otrok za časa fašizma in druge svetovne vojne.

Rodila se je primorskim staršem na Dolenjskem, ki so se pred fašizmom umak­nili v Jugoslavijo. Izkusila je begunstvo na lastni koži, najprej na Vrhniki, nato v od Nemcev okupiranem Mariboru, med vojno v Črnomlju, kjer je po predaji Italije leta 1943 delovala ruska misija, v Beogradu, v Bočarju v Banatu na madžarski meji, dokler se njena družina ni maja 1945 vrnila na Primorsko. Tam se je spet združila, najprej na Goriškem, nato na Tržaškem, kjer sta starša, učitelja, aktivno sodelovala pri ponovnem ustanavljanju slovenskih šol.

Iz Srbije nazaj v Trst

Osebe in kraji si sledijo z vrtoglavim tempom, avtorica pa jih našteva in pripoveduje, kot da bi se zgodba dogajala danes, s smislom za detajle in natančne opise ljudi, njihove značajske po­teze in osebne zgodbe, sredi zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali usodo Evrope.

Tudi po prihodu v Trst leta 1945 se življenje njene družine ne umiri: oče Danilo Daneu je sodeloval pri ponovni ustanovitvi slovenskih šol v Trži­ču in Trstu, mati je delovala kot učiteljica, skupaj sta obujala od fašizma zatrto kulturno življenje.

V kopici dogodkov, selitev in potovanj Bojana Daneu raste, se zaljubi in išče svoj prostor, za­veda pa se, da je življenje begunca nesrečno in nenaravno: »Ko begunec zapusti domačo zem­ljo, naloži svojemu nadaljnjemu življenju bo­lečino. Običajno ji pravimo domotožje, temu pa lahko pridamo še latenten občutek osamlje­nosti in izkoreninjenosti, in to tudi v primeru, ko begunec v tujini doseže vse, kar si je želel: uspeh, uveljavitev in blagostanje.«

Bruno Volpi Lisjak: Tuni in Slovenci

Neutrudni kapitan Bruno Volpi Lisjak, odlični poznavalec pomorstva in ribištva, je pripravil novo delo na morsko tematiko. Knjiga Tuni in Slovenci povezani skozi stoletja v treh razčlenjenih poglavjih spregovori o tunolovu v antiki, o zgodovini tunolova v Tržaškem zalivu in o posebnosti tunolova na slovenki način.

Avtor je knjigo opremil z bogato bero dokumentarnega in fotografskega gradiva.

Pino Tomažič

Založba ZTT iz Trsta je izdala knjigo Jutri ko bo sonce in Kras bo čudovit. Pinko Tomažič v besedi in sliki.

Pino Tomažič, študent, član Komunistične partije Italije, se je rodil leta 1915 v Trstu. Njegova življenjska pot se je začela sredi prve svetovne vojne v družini Pepija Tomažiča in Eme Colja.

Odraščal je v Trstu, a tudi pri sorodnikih na Krasu in v Brkinih, v letih najhujšega fašističnega zatiranja, ko so goreli narodni domovi tržaških Slovencev, ko so Italijani ukinjali slovenske šole, društva, časopise in celo imena; ko so leta 1930 v Bazovici ustrelili štiri mlade antifašiste, prve v Evropi.

Politično je bil najbolj priseben, jasno je vedel, kaj dela in čemu gre naproti.



Italijani so ga aretirali 2. junija 1940 v Škrbini na Krasu. Po abecednem redu so Pina Tomažiča ustrelili četrtega (na strelišču pri Opčinah), v zavesti ljudi pa je Tomažič večkrat na prvem mestu.

V. Dekleva, Pinkov prijatelj iz študentskih let: »Bil je zelo razgledan in načitan. V debatah, ki so se razvnemale v društvu, mu je bil le malokdo kos. Rad je potoval, preučeval kraje, predvsem pa se je poglabljal v to, kako živijo delovni ljudje. Imela sva neskončne debate in zmeraj sem občudoval njegovo politično razgledanost.«

Po njem se imenuje osnovna šola v Trebčah pri Trstu in Tržaški partizanski pevski zbor.