Na ta dan naj bi bila, kot so nas desetletja učili v slogu ohranjanja pridobitev komunistične revolucije, ustanovljena prva redna partizanska enota, in sicer 1. proletarska brigada. Pustimo zdaj ob strani, koliko je bilo v tem podatku kot praznovalnem razlogu resnice in koliko ideološke mitologije. Ta zapis se želi spustiti na drugo raven – raven osebnega doživljanja jugovojske skozi oči nekdanjega nabornika.

Letošnjega 22. decembra sem se (ne)hote spomnil zato, ker sem ga pred natanko 40 leti doživel v sivo-olivni uniformi

Letošnjega 22. decembra sem se (ne)hote spomnil zato, ker sem ga pred natanko 40 leti doživel v sivo-olivni uniformi. Bil sem avgustovska generacija tistega leta, ki je, če se prav spomnim, še zadnja imela na grbi 15-mesečno služenje vojaškega roka (naslednje generacije, začenši z decembrom 1985, so imele 12-mesečno vojaško obveznost). Prav tistega 22. decembra je bilo tudi objavljeno, da bo naša generacija dobili 45-dnevno skračenje, kar je pomenilo, da sem moral zelo daleč od doma dejansko preživeti trinajst mesecev in pol.

In kakšen je bil pred 40. leti moj dan JLA v uniformi JLA? Imel sem to smolo, da si je poveljnik moje enote – bil je to vod vezistov v makedonski Bitoli – prav z našo generacijo prizadeval doseči priznanje najboljše enote v polku. Zato je nase in posledično na nas vojake prevzemal dodatne dolžnosti. In tako je naša enota prevzela tudi vlogo častne čete, ki je tistega 22. decembra morala na več lokacijah odigrati svojo strelsko vlogo – osrednjo pri nekem borčevskem spomeniku, še prej pa so nas poslali v neko vas pod Pelisterjem, kjer smo izstrelili častno salvo ob pogrebu lokalnega borčevskega veljaka. Bila je prav bizarna predstava: žena se je za pokojnikom v pregovornem balkanskem pretiravanju kriče metala v grob, nas pa so po neumnosti postavili pod zasneženo drevo, zato je ob izstreljeni salvi na nas z vejevja padla gora snega. Šlo mi je strahotno na smeh, hkrati pa je bil položaj – dobesedno – smrtno resen.

In prav to je bila moje osebna izkušnja vseh več kot 400 dni v JLA-jevski uniformi tam daleč na jugu Juge (kjer sem dobrih pet mesecev prebil na obuki v Bitoli, osem mesecev pa nato v ohridski vojašnici, kjer je bil moj šef tedanji podpolkovnik in poznejši vojni zločinec Radko Mladić): ob vsem, kar sem tam doživljal, sem se ob nebroj priložnostih krohotal, po drugi strani pa sem vse tiste mesece občutil kot strahotno izgubo časa za nekaj, kar pač ni bila moja »intimna opcija«. Povedano iskreno: v JLA sem trpel kot ujeta žival in to sem morda najbolj boleče občutil prav na dan JLA pred 40 leti.

 Za civilko ob skidanju iz vojske sem si nadel majico z znamenitim »reklamnim« napisom: Slovenija, moja dežela.

Mučnega občutka sem se znebil šele septembra 1986, ko sem v Ohridu končno slekel uniformo in se odpravil na več kot 24-urno pot z vlakom proti domu. Vojaščine sem imel resnično poln kufer, od nje pa sem se poslovil z drobno provokacijo: za civilko ob skidanju iz vojske sem si nadel majico z znamenitim »reklamnim« napisom: Slovenija, moja dežela. Tudi na zunaj sem – z drobnim tveganjem – hotel pokazati, kaj si mislim o avtoritarni državi, ki sem ji bil kot vojak prisiljen priseči zvestobo. 

A jeseni leta 1986 se je na obzorju že kazala svetloba, ki je slednjič pripeljala do demokratizacijskega vrenja, okronanega s plebiscitom o samostojni in demokratični Sloveniji, ki je bil izveden skoraj natanko pet let po mojem »dnevu JLA« v uniformi JLA. 23. decembra pred 35 leti sem z glasovanjem za samostojno Slovenijo JLA-jevsko (zame že od začetka nezavezujočo) zakletvo totalitarni državi dokončno vrgel v smeti.