Dan samostojnosti in enotnosti obhajamo v okoliščinah, ki se ne zdijo ravno praznično vedre: svet okoli nas se trese od hrupa orožja v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Siriji, če navedemo le nekaj žarišč; na evropska vrata očitno trka gospodarska kriza; majejo se transatlantske povezave … Slovensko državljansko telo pa je ob vsem tem zunanjem dogajanju notranje morda bolj kot kdaj koli od osamosvojitve razcepljeno, na trenutke se srečujemo celo s pojavi hromeče sovražnosti. Kakšna je lahko v takih razmerah sporočilnost praznika, ki bolj kot vsi drugi v prazničnem letu slovenstva poudarja komponento povezanosti, nacionalne enotnosti? Kaj v tem prazničnem trenutku sredi trušča sredobežnih sil zaželeti Slovenkam in Slovencem ter vsem slovenskim državljanom?

Bodimo ponosni in hvaležni!

FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Janez Gril, urednik Družine v času demokratizacije

Čas, v katerem živimo, nas sili k površnemu gledanju na ljudi, dogodke in razmere . Mnogi, ki se oglašajo v javnosti, nič ne mislijo, kaj je res in kaj je laž. Kronično pomanjkanje odgovornosti, pravijo poznavalci.

Do države smo prišli, ker smo takrat Slovenci, čeprav razdeljeni in sprti, stopili skupaj in zavzeto delali za isti cilj.

Zato se ne gre čuditi, da imamo slab odnos tudi do države, njene samostojnosti in enotnosti. Nekaterim ne pomeni nič. Sam sem na našo državo ponosen in zanjo Bogu zelo hvaležen. Bodite tudi vi, drage bralke in bralci. Do države smo prišli, ker smo takrat Slovenci, čeprav razdeljeni in sprti, stopili skupaj in zavzeto delali za isti cilj. Prepričan sem, da je tudi Bog blagoslavljal naša prizadevanja. Neverni prijatelji menijo, da so nam bile zvezde naklonjene. Tudi prav. Ker smo kasneje zanemarili enotnost in pozabili na odgovornost, so se starim zameram pridružile nove delitve. V politiki, kulturi, javnosti in celo v Cerkvi. Naj obupamo nad seboj in nad Bogom? Ne. V teh božičnih dneh spet odmeva angelsko petje: Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje! Vsem želim veliko blage volje, ljubezni, resnice in sočutja. Do države in njenih ljudi!

Dar in znamenje slovenstva

FOTO: Tatjana Splichal

Verena Perko, muzealka in arheologinja

Sporočilnost praznika slovenske osamosvojitve je navkljub mračnim časom navdihujoča in obvezujoča. Samostojna država je dar in znamenje klenega, v vero in domovino zakoreninjenega slovenstva. Jedro slovenstva je pač krščansko, kar izpričujejo slovenski jezik, kultura in dežela z vidnimi znamenji cerkva, kapelic in križev. Zato se vprašajmo: ali je bilo našim prednikom kdaj koli lažje? Lažje v času kug, turških vpadov, neskončnih spopadov in nesmiselnih klanj? Smo bili manj razklani v času protestantizma ali napoleonskih vojn? Kako le so naši predniki preživeli drugo svetovno in bratomorno vojno, povojne obračune in poboje? 

Ni moč spregledati, da je slovenstvo ohranjala predvsem peščica zavednih, vernih in neomajno v prihodnost zazrtih, največkrat na rob izrinjenih in preganjanih domoljubov.

Ni moč spregledati, da je slovenstvo ohranjala predvsem peščica zavednih, vernih in neomajno v prihodnost zazrtih, največkrat na rob izrinjenih in preganjanih domoljubov. Toda mar to ne razkriva tudi bistva krščanske vere? Ali ni bilo zapisano, da bodo »odslej« celo v družinah »med seboj sprti«, in da »vas bodo sovražili in preganjali zaradi (Kristusovega) imena«? Zaradi vsega tega je tudi v mračnih dneh praznik osamosvojitve lahko svetel, navdihujoč in obvezujoč. Moč naših prednikov je rastla iz neuklonljive vere in molitve in tudi mi smo poklicani k pričevanju Luči z molitvijo in dobroto. Kristjani smo poklicani k upanju, ki ga domovina in svet najbolj potrebujeta.

Naj jeza ne vzame ljubezni

FOTO: osebni arhiv

Prof. dr. Verica Trstenjak, nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU

Sama sem v tujini več kot 20 let. V tujini vidiš, da so povsod problemi. A tujino gledaš z glavo, z razumom. Domovino pa imaš v srcu. Imamo državo, imamo domovino. Imamo prečudovito domovino, od morja do gričev, Alp in ravnin. Če se jezimo na državo, so to ponavadi oblastni organi. Naj nam to ne vzame ljubezni do domovine.

Če se jezimo na državo, so to ponavadi oblastni organi. Naj nam to ne vzame ljubezni do domovine.

Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je dejal Mali princ. Glejmo domovino s srcem. In le ljubezen do domovine je neizmerljiva. Ljubezni ni mogoče vsiliti. A lahko se tudi v šolah in medijih več predava in piše o domovini, o lepih stvareh, o pozitivnih zgodbah, o uspehih, ki so pri nas. Imamo inženirje, oblikovalce, fizike, računalničarje, operne pevce, znanstvenike, športnike, ki so na najelitnejših institucijah sveta in so med najuspešnejšimi na svetu. Vse to je del domovine, na vse to smo lahko ponosni. Ko se jezimo, se spomnimo na naš čudovit slovenski jezik, z dvojino in lepo melodijo. Na našo identiteto in naš ponos.

Nekje sem našla zapisano misel škofa Antona Martina Slomška: »Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci, pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca.« Naj nam bo to in ljubezen do domovine vodilo v odnosu do naše domovine. Ne samo ob prazniku, ampak vsak dan.

Utrdímo naše vrednote!

FOTO: Demokracija

Janez Remškar, predsednik Zbora za republiko

V tem predprazničnem času Slovenkam in Slovencem in državljanom Slovenije, ki žive pri nas in pri nas utrjujejo splošne civilizacijske vrednote (družina, mir, življenje, poštenost, spoštovanje, solidarnost, materialna preskrbljenost), želim veliko sreče, zdravja in miru v srcih. Žal se v svetu in pri nas oddaljujemo od teh duhovnih in materialnih vrednot. Kot delegat Demosa v prvi svobodno izvoljeni Skupščini RS vem, da ste Slovenke in Slovenci na plebiscitu decembra 1990 jasno povedali, da si želimo svobodne in enotne Slovenije! Temu se je del politike že tedaj prilagodil s figo v žepu. Ta figa z leti postaja vse večja! V politiki, ki odloča o naši sedanjosti in prihodnosti – upam, da ne med ljudmi –, je vse več nestrpnosti, celo sovraštva. To ne prispeva k temu, da bi živeli v miru, spoštovanju drug drugega, drugače mislečega.

V politiki, ki odloča o naši sedanjosti in prihodnosti – upam, da ne med ljudmi –, je vse več nestrpnosti, celo sovraštva.

Ob prazniku in bližajočem božiču se moramo v svobodni, prelepi Sloveniji potruditi in tej svobodi dodati še sposobnost prevzemanja in utrjevanja navedenih vrednot. Slovenke in Slovenci, državljani Slovenije, ustavimo se, premislimo, kaj dobrega lahko naredimo drug drugemu in za nas vse skupaj.

Zakaj gledamo v tla?

FOTO: Tatjana Splichal

Milena Miklavčič, publicistka

Dan samostojnosti in enotnosti nas vsako leto znova spomni na dragocenosti trenutka, ko smo Slovenci stopili skupaj in si izborili svojo državo. To je bil čas odločnosti in poguma – vsega tistega, kar danes, v času razprtij in negotovosti, zelo pogrešamo.

Ker sem tiste čase doživela v »živo«, se pogosto sprašujem: kam so poniknili pokončni državljani, ljudje »s hrbtenico«, tisti, ki bi morali tudi danes na vsakem koraku izkazovali osebno integriteto, pogum in načelnost? Molk, ki ga doživljamo, je v nebo vpijoč. Zakaj gledamo v tla, ko se domovini godijo krivice? Kje ste Martini Čedermaci? Ali nam je tako težko ostati zvesti vrednotam, ki so nam bile ob osamosvojitvi svete? Domovine ne ljubimo zgolj takrat, ko »sije sonce«, oglasimo se tudi, ko ji grozijo z »opomini«.

Moč naroda ne izvira iz delitev, temveč iz sposobnosti, da prepoznamo tisto, kar nas povezuje.

Koliko se državljani na splošno zavedamo svoje odgovornosti? Smo se raje vdali v usodo, ker je to bolj udobno? Zakaj večkrat ne povemo na glas, da še zmeraj verjamemo v moč dialoga in iskanje rešitev, ki ne temeljijo na nasilju ali prisili, ampak na razumevanju in dogovoru?

Res je, da svet okoli nas prekipeva od nemira: vojna razdvaja Ukrajino, Bližnji vzhod in Sirijo, prihodnost Evrope pa bremenijo prenizka rodnost, številne nespametne poteze Bruslja, gospodarska negotovost in še marsikaj drugega. Doma pa se premalo zavedamo, da moč naroda ne izvira iz delitev, temveč iz sposobnosti, da prepoznamo tisto, kar nas povezuje.

Praznik samostojnosti in enotnosti ni le spomin na prelomne, a izjemno dragocene trenutke rojstva naše domovine, je tudi povabilo k bolj povezani, solidarni in sočutni družbi, da znova poiščemo tisto, kar nas združuje – in ne tisto, kar nas ločuje. Trka na našo vest in nas sprašuje: koliko pa se o prelomnih dneh za Slovenijo pogovarjamo med seboj, s svojimi otroki? Bodo naši vnuki še peli slovenske pesmi ter cenili vrednote, vtkane v plebiscit o samostojnosti Slovenije?

Za prevlado resnice

FOTO: Tatjana Splichal

Anton Tomažič, poslanec prve demokratično izvoljene skupščine

Kot vse kaže, bo Slovenija po 45-letni diktaturi potrebovala kar enako dolgo obdobje za pot normalizacije do prave demokracije. Vzrok je v največjih množičnih pokolih po drugi svetovni vojni v Evropi, kar je uspelo ponosnim dedičem morilcev do danes uspešno prikrivati, relativizirati in opravičevati tako pred domačo kot pred tujo javnostjo (izobraževanje, mediji, pravosodje). Ker je predpogoj za resnično narodno spravo tudi prevlada resnice, je nujno, da se vsaj mi, iskreni demokrati, kristjani, desničarji, pospešeno prizadevamo odkrivati zamolčano, demantirati laži in izvoliti tako desno oblast, ki bo tudi uradno Slovenijo pridružila skupini držav, ki so že izenačile in obsodile vse tri totalitarizme.

Ker je predpogoj za resnično narodno spravo tudi prevlada resnice, je nujno, da se vsaj mi, iskreni demokrati, kristjani, desničarji, pospešeno prizadevamo odkrivati zamolčano ...

Kot svoj skromni prispevek v smeri odkrivanja prave resnice sem dal nekaj pobud za narodno spravo, med drugim tudi čisto konkreten predlog formule za spravo in napisal scenarij za celovečerni film Kalvarija 1945 Spoštovane bralke in bralce Družine vabim, da skušajo formulo predstaviti tudi drugi strani in jo morda celo izboljšati, predvsem pa tudi, da nam pomagajo realizirati film, kar gotovo ne bo šlo brez pomoči iz tujine.

Prispevek je bil najprej objavljen v božični številki Družine.

Gašper Blažič, Spomin na slovenski plebiscit, Demokracija, 25. 12. 2014

Andreja Valič Zver, plebiscit, Razmišljanje o plebiscitu, Demokracija, 26. 12. 2024Plebiscit 23. 12. 1990, osamosvojitev Slovenije, Demokracija