»Moj motiv je vedno bila kirurgija«

11. februarja smo v Katoliški Cerkvi obhajali svetovni dan bolnikov. Navadno nanj gledamo skozi oči pacientov, tokrat pa želimo obrniti perspektivo k zdravnikom. Ta čas verjetno najbolj znano ime pri razpravah o zdravstvu je ime kirurga dr. Gregorja Kavčiča, ustanovitelja in dolgoletnega predstojnika ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice Novo mesto. Iz te državne ustanove je bil nedavno odpuščen zaradi domnevnega umetnega podaljševanja čakalnih vrst in preusmerjanja bolnikov h koncesionarnemu izvajalcu ortopedskih operacij. Ob vrsti obtožb, ki so odmevale v prevladujočih medijih, skorajda ni imel možnosti pojasniti svojega videnja dogajanja. Ta pogovor želi to spremeniti. Zakaj ste se pravzaprav odločili za medicino? Menda vas je zanimala tudi fizika … Da bi šel v medicino, sem si želel že v osnovni šoli. Morda malo tudi pod vplivom maminega poklica … … medicinska sestra, če prav vem. Tako je, mama je bila glavna medicinska sestra v Dolenjskih Toplicah in že kot otroček sem bil večkrat pri njej v službi. Najbrž je tudi iz tega zrasla osnovnošolska želja. V srednji šoli me je zanimalo naravoslovje in bilo je obdobje, ko sem si zelo želel študirati fiziko. Proti koncu srednje šole pa sem spet prešaltal nazaj na medicino in se potem v Ljubljani tudi vpisal na medicinsko fakulteto. Zakaj ste se odločili za specializacijo za ortopedijo? Po končani fakulteti nisem takoj vedel, kaj bi. Nihal sem med kardiologijo, nevrologijo. Potem pa sem šel enkrat v operacijsko dvorano in po tistem ni bilo več dileme. Običajnemu človeku ta prostor vzbuja vse kaj drugega: tu je treba zarezati, odrezati, zažagati … … mene pa je navdušila. Že kot študent sem v novomeški bolnišnici volontiral – najprej na internem oddelku, pa sem šel še na kirurgijo. Tam je bil primarij dr. Capuder – tisti čas je bil edini ortoped v Novem mestu. Za to delo sem se navdušil takoj, prvi dan. Prvo operacijo ste torej opravili že kot študent? Tako je. Koliko jih je bilo do danes? Uf, po mojem več kot 20.000, morda celo 25.000. V novomeško bolnišnico ste po študiju šli, čeprav tisti čas pravzaprav še sploh ni imela ortopedskega oddelka. Res sem takoj želel biti ortoped, a takrat ortopedije v Novem mestu ni bilo, imate prav. Sem pa tam, ker sem že dve leti volontiral, vse poznal in jim pomagal pri operacijah. Od konca faksa do zaposlitve so bili zato le štirje dnevi. Saj sem hotel iti za kakšen mesec dni na počitnice, na morje ali na potovanje, pa je tedanji šef rekel: ni govora, rabimo te takoj. In sem šel, kaj pa sem hotel! (smeh) Na začetku sem nekaj let delal travmatološke operacije – zlome, poškodbe kosti. Potem pa smo iz tega počasi razvili ortopedski oddelek. Po strokovni poti vas peljem zato, da opozorim, kako ste znotraj javnega zdravstvenega sistema na noge postavljali stvari, ki jih prej ni bilo. Danes, po 30 letih dela, pa vas obtožujejo, da ste ta javni sistem »izdali«, ker imate zasebno ortopedsko ordinacijo, ker sodelujete s koncesionarji … V novomeški bolnišnici sem ortopedski oddelek dejansko postavil na noge, ga ustanovil in je kontinuirano rastel do dneva, ko so me odpustili. Za ponazoritev: leta 2011 sva na oddelku z dr. Branimirjem Ivko ostala le dva ortopeda – od takrat pa je oddelek rastel, pod mojim mentorstvom se je izobrazilo šest novih specialistov in trije novi specializanti in tako smo postali tudi po obsegu dela kar velik oddelek za slovenske razmere, tako velik, da je pred nekaj leti opravil že več operativnih posegov kot ljubljanski Klinični center. K nam so se prihajali izobraževat od drugod, ne samo iz Slovenije, tudi iz tujine – vsaj sto je bilo takih gostov. Zakaj ste torej ob vsem tem delu še širili svojo dejavnost? Zasebno ambulanto sem odprl že pred skoraj 20 leti – predvsem zaradi dostopnosti za paciente. Ker sem zelo veliko operiral, je bila vedno ozko grlo ambulantna dostopnost. V bolnišnici sem imel štirikrat na teden operativno dejavnost, enkrat tedensko pa ambulanto. Skušali smo dodajati ambulantne ure, ampak to preprosto ni bilo mogoče: če imaš trikrat na teden ambulanto, lahko samo dvakrat na teden operiraš. Zaradi dostopnosti sem zato odprl svojo ambulanto, ki je postopoma rasla; čedalje več ljudi je prišlo na pregled, nekateri na posvet, nekateri po drugo mnenje, večina pa je takih, ki prav ciljno želijo tu opraviti operativni poseg, tudi če so doma, recimo, iz Maribora. Pritegnejo jih moje reference, reference moje ustanove. Operirate pa tudi pri koncesionarjih. Ali ste s svojim delom zunaj javne bolnišnice res, kot vam očitajo, »umetno podaljševali čakalne vrste« in paciente iz njih nato preusmerjali k sebi oz. h koncesionarju, pri katerem delate? Da gre torej tu za neko igro denarnih interesov – igro, v kateri pacienti sploh niso pomembni? To je absolutna neresnica! No, po svoje pa imate prav: v bistvu je to igra finančnih interesov, ampak ne moja igra, temveč igra vodstva novomeške bolnišnice. Kakršen koli očitek o podaljševanju čakalne vrste je norost – vsak, ki je operiran, je eden manj v vrsti! Zlasti pa, kar je treba tudi novinarjem pogosto pojasniti pri pisanju in govorjenju o zdravstvu: koncesionar je javno zdravstvo, to ni zasebnik. Jaz sem imel možnost, ker sem imel soglasje za to, čakajočim pacientom ponuditi uslugo drugje. Po zakonu o pacientovih pravicah imam celo obvezo, da to naredim. Zdravniška pojasnilna dolžnost? Da, vsi zdravniki imamo obvezo: če pacient čaka na poseg več kot eno leto, mu moramo, če ta možnost obstaja, povedati: pojdite npr. v Maribor, v Valdoltro … Če pa imam možnost, da jih prej operiram tukaj, je ne samo moja pravica, temveč dolžnost, da pacientom to ponudim. S tem se lahko strinja ali pa tudi ne. Popolnoma nerazumno je, da takšno ravnanje nekateri označujejo kot »preskakovanje« čakalnih vrst, češ, pacient je bil prej operiran tukaj kot nekdo, ki je čakal na drugem koncu. To ni preskakovanje, to je izstopanje. Vedno znova skušam – tudi v intervjujih, kot je ta – pojasniti, kaj je izstop iz čakalne vrste in kaj preskok. Preskok je, če ste v čakalni vrsti v Novem mestu na stotem mestu, operirani pa ste v Novem mestu prej kot tisti, ki je na istem seznamu na petdesetem mestu. Če pa ste vi, ki ste v Novem mestu na stotem mestu, šli na operacijo na Otočec ali v Valdoltro in ste bili tam operirani prej kot petdeseti v novomeški vrsti, to pač ni preskok vrste. Če banaliziram: kot da bi me kdo kregal, ker sem iz Spara, kjer je bila pri blagajni dolga vrsta, šel v Lidl in bil tam prej na vrsti. Ne, pri mojem ravnanju ne gre za nobeno preskakovanje čakalnih vrst, tudi ne gre za nobeno umetno podaljševanje čakalnih vrst. Paciente, ki smo jih operirali, smo v bolnišnici korektno zaključevali v roku tedna, desetih dni. Ali ste kdaj v tej želji, da bi čim prej pomagali ljudem, ki doživljajo hude bolečine, ubrali kakšno bližnjico mimo togih administrativnih navodil? Je morda v t. i. »papirologiji« jedro spora z vodstvom bolnišnice? Ne, to so obrobne stvari. Zakaj je torej prišlo do vašega odpusta? To je jasno kot beli dan. Skrbel sem za oddelek, v katerem sem bil ustanovitelj in predstojnik. V tej vlogi sem skrbel ne le za paciente, temveč za zadovoljstvo celotne ekipe. Novomeško ortopedijo je v časih, ko sem jo vodil, krasila izjemna produktivnost. To vam bodo povedali vsi kolegi po Sloveniji. Izjemno produktiven oddelek pa mora biti res dobro organiziran. Prvi pogoj za to je zadovoljstvo vsega kadra – in k temu seveda sodi tudi finančno nagrajevanje. Če medicinska sestra za bistveno povečan obseg dela dobi mesečno le petdeset evrov več – tako ne more biti! Zahtevali smo, da se od tistih skoraj 8.000 evrov, ki jih bolnišnica dobi za dodatno operacijo, 150 evrov odškrne medicinskim sestram – celotnemu kolektivu medicinskih sester! Pa to ni šlo čez … Govoriva o t. i. enkratnem dodatnem programu ortopedskih operacij? Tako je. Ta program je bil v nekih obdobjih pomemben del letnega programa. V najboljših časih smo naredili okoli trideset odstotkov operacij v okviru »popoldanskega dela«, kot temu rečemo, dejansko pa so bili to popoldnevi, sobote … Ni šlo za to, da bi opravili npr. sto operacij dopoldne, dve pa popoldne. Ne, šlo je za bistveno povečan obseg dela. Ob sobotah smo naredili tudi po več kot dvajset operacij. Za primerjavo: med tednom se jih rutinsko naredi v dveh operacijskih osem. Se pravi, ko je prišla sobota z dvajsetimi operacijami, je bil to za sestre pravi »pekel«. Ekipo je bilo treba okrepiti. Saj bi šlo, če bi imeli sester na pretek, pa jih nimamo. Zaradi pomanjkanja so bile sestre na nek način prisiljene ne v 40-urni delavni teden, kot ga pozna večina ljudi, ampak 60-urni ali še več, a za mizerno plačilo. Kakšen pa je bil vaš delovnik? (za hip premolkne) Od jutra do večera. Kako to zmorete? Ne vem … Zmorem. Od nekdaj. Tudi zato so vam pacienti pred nekaj leti podelili naziv moj ortoped. Zdaj pa vas skušajo nekateri predstaviti kot nekakšno »anomalijo« v sistemu. A na vašo stran se je – kljub pogromu prevladujočih medijev – javno postavil širok krog ljudi: sodelavci z oddelka, sestrska ekipa, specializanti, pacienti … Kako gledate na to podporo? Vidim jo kot iskreno dejanje, ker je bila res dana »na prvo žogo«. Prva podpora je bila že po nekaj dnevih od medicinskih sester: dobro vedo, da sem se boril zanje in da sem zaradi tega dejansko moral oditi. Tudi moja glavna sestra – vrhunska! – je zaradi tega morala iti. Vodja ortopedske administracije pa je sama dala odpoved. Dejansko so dekapitirali oddelek na vseh treh frontah: zdravniški, sestrski in administratorski. Koliko pa je vaša zgodba zgodba o tem, da je v Sloveniji treba tako rekoč s skalpelom, če uporabiva vaše orodje, ostro zarezati mejo med državnim in zasebnim zdravstvom? To pa je takšna demagogija trenutno vladajoče oblasti, da Bog pomagaj! Ob medijski asistenci. Ne morem si kaj, da ne bi povedal nekaj tudi na vaš, medijski račun. Mene od mainstream medijev skoraj nihče ni kontaktiral, kar se mi zdi res čudno. Ali ne bi bilo prav, da novinar dobi neko informacijo pro in tudi contra, pa potem nekaj napiše, pove?! Dobro, v Tarči na TV Slovenija ste bili v takem pro et contra »formatu«. OK, tam sem res bil, a samo tam. Sicer pa me od mainstream medijev nihče ni povabil za intervju. Vtis imam, kot da imajo »komando«, kaj in kako pisati. A vrniva se k »rezu« med državnim in zasebnim, o čemer me sprašujete. Čudim se, da nihče od novinarjev ne preveri realnosti! Kompletna Evropa tega »reza« nima. Preverjeno! Švica ima edina v Evropi takšen cut – če si tam v privatnem, ne smeš delati v javnem. Stroga razmejitev. Imajo pa plače v javnem zdravstvu noro visoke. V vseh drugih evropskih državah pa obstaja prelivanje med javnim in zasebnim, ki je seveda tako ali drugače regulirano. Slovenija ima tu še neko posebnost. Smo majhna država in so zdravstveni posegi, ki jih zna pri nas narediti samo nekaj ljudi. Onemogočiti nekomu, da bi jih popoldne tržno delal, in ga s tem izključiti iz edukacije specializantov je noro. Kajti če nekdo zaradi takih razmer odide iz javnega zdravstva, to pomeni, da ne bo več mogel biti mentor mladim zdravnikom. Mladi zdravniki pa potrebujejo izkušene mentorje, ki jih bodo peljali po poti, da bodo tudi oni nekoč samostojno obvladovali stvari. Omenili ste besedo »tržno«. Koliko pa je to zgodba denarja? Morda boste razumeli kot provokacijo, pa vendarle: ali ste šli vi v svojo zasebno ambulanto in v sodelovanje s koncesionarji zaradi svojega žepa? Iskreno rečeno – ne! Seveda sem tudi nekaj zaslužil. Ne nazadnje: pa saj bi moralo biti normalno, da uspešen zdravnik nekaj zasluži. Vrhunski kirurg nikjer v svetu ni revež. Ampak še enkrat: v vsej moji karieri denar ni-ko-li ni bil osnovni motiv. Če naredim neko primerjavo. Verjamem, da niti Beatlesi niti Tina Maze pri svojem delu niso imeli za osnovni motiv denar – pa so Beatlesi posneli plošče, ki so se prodale v milijonskih nakladah, Tina Maze pa je dosegla tudi finančne nagrade. Ampak stoodstoten sem, da se Beatlesi, ko so šli snemat v studio, niso pogovarjali o tem, koliko bodo s tem zaslužili, uspešen športnik, ki od desetega do dvajsetega leta trenira od jutra do večera, pa tudi ne. Vaš temeljni motiv je torej vedno bil …? Moj motiv je vedno bila kirurgija. V svojem humanizmu in empatiji sem hotel pomagati ljudem kot kirurg – kot vedno boljši kirurg. Vedno sem želel delati čim bolje: izboljševati operativno tehniko, skrajševati hospitalizacijo, uvajati nove metode. Še danes imam pred seboj nove kirurške izzive: kako bi lahko naredili operacije, da bi bile še boljše, nove proteze, nov rez … To je vedno bil in bo še naprej moj osnovni motiv. Vedno sem tudi želel delati čim več. Ponavljam: pa ne zaradi denarja! Kdor ni kirurg, ne razume pritiska pacientov. Ko imaš stalne telefonske klice: kdaj bo operacija, pa saj ste obljubili … Ljudje hodijo celo k meni domov, tudi v nedeljo dopoldne pred mašo mi kdo pozvoni na zvonec in me prosi: »Boli me, ne morem več, kdaj bo operacija?!« Ko imaš toliko čakajočih, te dobesedno žene, da narediš čim več. Kdor ni v tem, tega ne more razumeti. In kako boste v prihodnje ta »čim več« uresničevali? Ne vem, a želim si … – ne samo želim, ampak verjamem, da se bodo stvari vendarle uredile. Sploh ne gre zame, ampak za paciente. Saj vidite, kaj se dogaja. Oblast je z odlokom omejila izvajanje operativnih posegov pri koncesionarjih, kot je tudi Arbor Mea, kjer sam delam. Omejevati število operativnih posegov ob tako dolgih čakalnih dobah je noro. Arbor Mea je lani opravila tisoč operativnih posegov. Govoriva o umetnih kolkih in kolenih. V celi Sloveniji se jih letno naredi med sedem in osem tisoč. Skratka, to je pomemben delež, to je 15 odstotkov operativnih posegov v vsej državi. In kako zdaj teh 15 odstotkov z nekim odlokom kar poriniti v bolnišnice?! Mislim, da je nemogoče. Kolikor poznam sistem, so vse bolnišnice na platoju sposobnosti, koliko lahko naredijo. Za novomeško stoodstotno trdim, da bodo operacij naredili manj, kot smo jih naredili vsa leta prej. Imam informacije iz Maribora, Valdoltre, iz drugih bolnišnic, da ne morejo narediti več operacij, kot jih zdaj, ker imajo omejitve s sestrami, z operacijskimi prostori … Če nimaš sester na oddelku, preprosto ne moreš narediti dvakrat več operacij; če nimaš inštrumentark v operacijski dvorani, ne moreš narediti več; pa saj tudi operacijskih dvoran ni dovolj. Ponekod – recimo v Mariboru – imajo težave že samo s pridobivanjem terminov v operacijskih dvoranah. Skratka: ne verjamem, da bi lahko državni zavodi ob omejevanju koncesionarjev naredili bistveno več. Kaj bi bil vaš predlog? Popolnoma jasno: da se pusti delati vsem. Dokler državne bolnišnice niso sposobne spraviti čakalne dobe na razumno dobo – ta pa je štiri do šest mesecev –, je vsako omejevanje nerazumno. V Novem mestu smo leta 2016 z nekimi dodatnimi programi uspeli spraviti čakalno dobo za operacijo kolena na štiri mesece. Takrat je bilo kot zdravnik res lepo delati: pride pacient v ambulanto, boli ga koleno, ugotovimo, da je obrabljeno, potrebna bo operacija, čaka se štiri mesece. Vse je bilo hitro dogovorjeno in pravi čas izvedeno. Nobenega problema. Lepo je bilo delati v takih razmerah za ljudi in za nas. Dokler ne bomo prišli do takih razmer, se mi vsako omejevanje operativne dejavnosti zdi nerazumljivo. Kje pa vidite sebe reciva čez leto dni? Ali je kakšna možnost, da greste nazaj v novomeško bolnišnico? Možnost gotovo je. Ne nazadnje sem vložil tožbo za neupravičeno, nezakonito odpoved delovnega razmerja in v tožbi zahtevam tudi povrnitev stanja, kot je bilo.

Dostop do članka (47174)

»Moj motiv je vedno bila kirurgija«

»Moj motiv je vedno bila kirurgija«

Zakaj ste se pravzaprav odločili za medicino? Menda vas je zanimala tudi fizika …

… medicinska sestra, če prav vem.

Prestroge zapovedi?

Kako se prav pripraviti na izbiro novih članov župnijskih pastoralnih svetov?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.