V zadnjih tednih so vsi žarometi sveta usmerjeni v Vatikan. Kaj to pomeni za dopisnike iz Vatikana?

Včasih smo se pohecali, da je delo dopisnika RTV Slovenija v Rimu in Vatikanu »Vacanze romane«. V primerjavi z Brusljem, od koder sem poročala zadnjih pet let, kjer ni nikoli počitnic in ves čas vladajo izredne razmere, je Rim za dopisnika izredno bogato in zanimivo mesto, a z ritmom, ki si ga lahko določi sam. Največji trenutek, ki novinarju onemogoči, da bi si sam določal ritem, je smrt ali odstop papeža in volitve novega.

Mojca Širok se je kot novinarka osebno srečala z dvema papežema. FOTO: Osebni arhiv

Kako ste novinarji, akreditirani pri Svetem sedežu, izvedeli za smrt papeža Frančiška?

Ne vem, če smo minuto prej, ko so se pojavili kardinali v videoposnetku v živo iz kapele sv. Marte, novinarji, akreditirani v Vatikanu na našo skupino na omrežju Telegram dobili sporočilo, v katerem je pisalo: »Čez nekaj trenutkov bomo začeli neposredni prenos iz kapele sv. Marte.« In vedeli smo, za kaj gre.

Mislim, da na osebni ravni še nisem predelala, da Frančiška ni več in da bo zdaj drug papež.

Kako ste doživljali množice, ki so se zgrinjale v Rim na slovo od papeža? Ste imeli čas za osebno doživljanje?

Hvala za to vprašanje. Mislim, da na osebni ravni še nisem predelala, da Frančiška ni več in da bo zdaj drug papež. Čeprav se je med njegovo hospitalizacijo pokazala možnost, da se bo to zgodilo bolj prej kot slej, se je potem vse odvijalo z veliko intenziteto. Na profesionalni ravni je bilo izjemno zahtevno, delavno in zanimivo. Name je največji vtis naredilo to, kako je vse gladko potekalo. Govorimo o dvesto tisoč glavi množici na trgu in ozkih ulicah. Na taki lokaciji izpeljati tak dogodek je logistično in varnostno težko. Na dan pogreba sem bila zunaj ob pol petih zjutraj, ljudje pa so že čakali, da odprejo dostop na trg – to se je zgodilo ob 9. uri – ter peli in delili termovke s kavo. Po koncu pogreba so se razhajali v pesmi. Cel dogodek je minil brez minimalnega incidenta.

Zaradi svetega leta je letos že brez menjave papeža zelo pestro.

Ti dogodki se še vedno odvijajo, svetoletna romanja niso prekinjena. O njih sicer poročamo po pomembnosti, že ko je bil objavljen program, je bilo jasno povedano, kateri dogodki so ključni. A v času konklava je pozornost drugje.

Moja edina taka bolj človeška izkušnja s katerim koli od papežev je bila s Frančiškom.

Od blizu ste spremljali pontifikate treh papežev. Kolikokrat ste jih osebno srečali?

Janeza Pavla nikoli, Benedikta in Frančiška pa večkrat. Priložnost je običajno bila ob državniških obiskih. Takrat je bila navada, da je papež po koncu obiska pozdravil tudi delegacijo gosta, v kateri smo bili tudi novinarji. Moja edina taka bolj človeška izkušnja s katerim koli od njih je bila s Frančiškom, ki sem mu povedala, da sem bila v Argentini in sem srečala njegovo nečakinjo. In je rekel: »O, ona pa sploh ne zna speči potice.« In sem ga narobe razumela, da misli mene. On me pa lopne po rami in pravi: »Ne ti, Marija Ines.« In se smeji.

Kako so se v odnosu do medijev razlikovali Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek?

Gre za tri zelo različne osebnosti kar zadeva komunikacijo bodisi z verniki bodisi z mediji. Janez Pavel je bil igralec, veliki komunikator, ki je imel moč obvladovanja velike množice. Leta 2000 sem bila med jubilejem mladih na velikem nedeljskem dogodku, kjer je maševal. Čeprav je bil že zelo slab in je samo sedel tam in z rokami mahal v ritmu pesmi mladih, so bile vse oči nepregledne množice uprte vanj. Benedikt ni imel nič od tega, a je bil izjemno prisrčen, prijeten in simpatičen, čeprav je bil zadržan in tih in se je komu zdel strog. Znal je narediti vtis na človeka, izžareval je tiho empatijo, bil je zelo duhoven. Sploh v zadnjih letih se je znal sprostiti in se nasmehniti kot en dedek. Za Frančiška pa je vse jasno: bil je eden od mnogih, še ko je sedel na prestolu nad množico. Na splošnih avdiencah je bilo zanimivo opazovati, kako je pozdravljal ljudi: pri vsakem se je ustavil in dokler je držal roko, ni umaknil pogleda. Vse njegove lastnosti komunikacije, posrednosti, preprostost jezika, to je bilo vsem na očeh.

Medijsko pokrivanje volitev novega papeža je bilo letos v primerjavi z letom 2013 pravi medijski cirkus. FOTO: Osebni arhiv

Nekako v skladu s sodobnim časom, dobo družbenih omrežij, vplivnežev?

Poleg njegovega značaja in dejstva, od kod izhaja, so bile njegove komunikacijske lastnosti tudi malo produkt časa. V času Janeza Pavla II. ljudje verjetno ne bi tolerirali takega jezika. Vse to pokaže, kako kardinali vedo, kakšnega papeža potrebuje duh časa, v katerem ga volijo. Janez Pavel II. je bil pravi papež za čas hladne vojne, ko je še stala železna zavesa. V času njegovega naslednika so potrebovali nekoga, ki bi spravil v red kurijo in se lotil zlorab, česar se je Benedikt lotil z veliko lopato. A to je bilo za Cerkev mračno obdobje – od leta 2010 do Benediktovega odstopa iz Vatikana praktično nisem poročala o drugem, kot o škandalih. Po njegovem odstopu je ta ranjena Cerkev, ki je izgubljala kredibilnost, potrebovala očeta. In potem pride Frančišek, ki s svojim obrazom dobrega strica začne izvajati program.

Vse kar smo poročali oz. je bilo znanega o razpravah kardinalov na kongregacijah l. 2013 o potrebah Cerkve, so bile usmeritve za novega papeža, volilni program za Frančiška.

Mislite program oz. potrebe Cerkve, o katerih kardinali razpravljajo na kongregacijah pred konklavom?

Moramo vedeti, vse kar smo poročali oz. je bilo znanega o razpravah kardinalov na kongregacijah l. 2013 o potrebah Cerkve, so bile usmeritve za novega papeža, volilni program za Frančiška. In to je on izvajal, piko za piko. Dali so mu nalogo, da uredi rimsko kurijo, se loti finančnih škandalov, da izpelje reforme in sinodalnost. O vsem tem so se kardinali dogovorili na kongregacijah pred konklavom.

Kakšen je vaš pogled na Cerkev, ki kot institucija s starodavno strukturo in počasnimi mlini včasih deluje kot tujek v sodobnem svetu, kjer se vse odvija z naglico?

Čeprav se s tem ukvarjam že 25 let, se mi zdi, da je predvsem v času Frančiškovega pontifikata postalo zelo očitno, da gre za dve strukturi – Vatikan in lokalno Cerkev. Tudi ko spremljam svetoletne dogodke, vidim, kako zelo je lokalna Cerkev živa. Ko prihajajo župnije, skupine mladih katoličanov, skavtov, tu nihče ne more govoriti o oddaljenosti, o razlikah, o prepadu. To so kot ena družina, zelo povezane skupnosti. V tem se kaže, kako je Cerkev na lokalni ravni struktura, ki živi z ljudmi. Morda je bilo tako že prej, a pod Frančiškom je postalo bolj očitno in se kaže njegov vpliv, ki je nenehno ponavljal: »Moja Cerkev je Cerkev usmiljenja, ne obsojanja«. Drugače kot »stara« Cerkev, ki je delovala kot avtoriteta, ki je rada žugala s prstom. To je zdaj kot »agregator« skupnosti, vsaj če župnik tako hoče.

Drugo, na kar so me opozorili škofje, tudi naši, pa je odnos med vodstvom lokalnih Cerkva in vodstvom cerkvene strukture, torej med škofi in kurijo. Kot pripovedujejo, je tu prišlo do zbližanja. To pa je neposredna posledica Frančiškovega vodenja, da se vrhovna cerkvena struktura veliko bolj zanima in je veliko bolj odprta za svoje brate na lokalni ravni. A to, kot že omenjeno, ni le posledica Frančiška, ampak duha časa, zaradi katerega je bil izvoljen. To niso spremembe le zaradi Frančiška, ampak predvsem sprememb v duhu časa in sprememb v času, ki ga živimo. Težko verjamem, da bodo verujoči sprejeli korak nazaj, vsaj v Evropi.

Čeprav verjetno besedna zveza ni primerna za tak dogodek, a na zunaj je zdaj to čisti medijski cirkus.

Kako je od blizu spremljati konklave, je zdaj kaj drugače kot pred 12 leti?

Danes v času družbenih omrežij in vplivnežev je čisto drugi čas kot leta 2013. Čeprav verjetno besedna zveza ni primerna za tak dogodek, a na zunaj je zdaj to čisti medijski cirkus. Že takrat je bilo izredno medijsko zanimanje, bilo je več tisoč akreditiranih novinarjev v Vatikanu, kjer nas je stalno 500, in so postavljali kovinske tribune. Že takrat smo prežali na kardinale in jih prosili za izjave. A takrat je bil to umirjen, civiliziran proces. Zdaj pa v gručah kot neke zvezde obletavamo te nesrečne kardinale, ki so vsi prijazni in umirjeni, zelo na razpolago, a s prikladnim odgovorom: »Na to vprašanje vam ne morem odgovoriti, na to vprašanje vam lahko odgovori samo Sveti Duh.«

Posredovati novico o novem papežu je eden najbolj vznemirljivih trenutkov dopisnika, pravi Mojca Širok. FOTO: Osebni arhiv

Kako pomembne so pri tem delu izkušnje?

V veliko olajšanje mi je, da poznam postopek, spremembe so minimalne. Sploh ker je vse bolj hektično, polno nepotrebnih podrobnosti, pa tudi tračev, je brez dobrega poznavanja težko ločiti zrne od plev. Enako je v Bruslju: če dobro poznaš evropsko zakonodajo, je razne velike spremembe veliko lažje umestiti v nek okvir. V Vatikanu so izkušnje še toliko bolj pomembne, ker ti niti tiskovni predstavniki prostovoljno ne bodo postregli z nobeno informacijo, niti na brifingih za novinarje. In potem postavljamo neumna vprašanja, da mogoče izvemo najbolj osnovne stvari. Vsako informacijo moraš pridobiti sam.

To štejem za enega najbolj vznemirljivih trenutkov svoje profesionalne kariere.

Kakšno vznemirjenje je sporočiti ime novega papeža?

To štejem za enega najbolj vznemirljivih trenutkov svoje profesionalne kariere. Leta 2013 sem stala na eni od kovinskih tribun in čakala na vklop v Dnevnik. Imela sem že zvezo z Ljubljano, v glavi sem ponavljala, kako bom povedala, da glasovanje še poteka, ko se je pokadil bel dim. Vse je zavibriralo, vzdih množice od olajšanja. V sekundi je bilo vse drugače. Vse to smo mi 13. marca 2013 poročali v živo.