Na emavški ponedeljek se je (medijski) svet ustavil in obrnil reflektorje v Vatikan. Za primer smrti imamo seveda uredništva nekaj gradiva pripravljenega že vnaprej, a ko se »zgodi« novica, čas začne teči drugače in potrdil se je rek, da na smrt papeža nikoli ne moreš biti zares pripravljen.

Pogrebne maše za svetim očetom se je udeležilo približno 250 tisoč ljudi.

Motor Družininega spletnega in tiskanega uredništva je delal na polno: zbiranje prvih odzivov, hkrati pa že snovanje obsežne spominske številke Družine, ki je morala nastati v dnevu in pol, da bi jo bralci dobili do petka. Vmes so se vrstili še telefonski klici s povabilom na radio in televizijo. Ob vsem tem smo pripravili bogato številko in s hvaležnostjo smo želi lepe odzive; spominska izdaja, vredna velikega papeža.

Spominska izdaja Družine, posvečena papežu Frančišku. FOTO: Siniša Kanižaj

Sledil je četrtek in že smo zastavili prihodnjo številko, ki bo, poleg poročila o pogrebu, usmerjena predvsem v konklave ter analizo stanja in potreb, ki jih ima Cerkev danes.

Odločitev za Rim

Ko se je polegel prah sestankov in načrtovanj, se mi je začelo postavljati vprašanje, ali se ne bi mogoče odpravil v Rim. Lahko bi se pridružil naši agenciji TRUD, ki je na hitro organizirala romanje. »Ni prostega sedeža,« mi odgovori sodelavka. »Je že tako prav,« se sprijaznim z dejstvom, da je pač prepozno.

»Kaj pa, če bi šel kar sam, jutri, v petek?« je zatlelo še nekaj upanja. »Ampak, kako? Z vlakom, z avtom, z letalom …? Ne, ne bo šlo.«

Zvečer se uležem v posteljo, a misel in notranji klic na poslednje slovo od svetega očeta mi ne da povsem mirnega spanca.

Petkovo jutro

Misel na Rim je še vedno živa, adrenalina tudi nekaj. Preverim, če je to dopoldne na voljo še kakšen let iz Trsta s povratkom v soboto zvečer. Je, in to za zmerno ceno. Že kličem našo agencijo, da mi potrdijo rezervacijo, še prej pa »šefa«, če se strinja. Zelena luč! Ura je 8.30, odhod letala iz Trsta pa že ob 11.15.

Potrebujem prevoz. Kolega Marjan je univerzalen sodelavec in že se okrog desete peljeva po Vipavski dolini. »Kje boš pa spal?« me vpraša.

»Ne vem, dovolj je dnevu, bolje rečeno uram lastna teža. Se bom prepustil.« Že sem na letalu. Dvignemo se nad deževne oblake, nad Jadranom posije sonce, ki nas spremlja do Rima.

Naključja?

Ob izstopu iz letala srečam dr. Metko Zorc in njeno sestro, dr. Rudo Zorc Pleskovič, ki sta se tudi odpravili na papeževo zadnje slovo.

»Imate mogoče že organiziran kakšen prevoz?«, ju vprašam. »Seveda,« mi odgovorita. »Bi bil mogoče še kakšen prostor?« »Ja, z veseljem vas zapeljemo do Vatikana,« prijazno odgovori prof. Zorčeva.

V manj kot pol ure – dve uri po vzletu iz Trsta, štiri ure po odhodu z Vrhnike – sem že pri Berninijevih kolonadah v vrsti za poklon pokojnemu papežu. Kako dobro je to steklo, Bogu hvala! Če bi splaniral en mesec prej, verjetno ne bi šlo tako gladko.

Potrpljenje

Prečim kontrolo in že se odpre pogled na Trg sv. Petra in kot kačo zavito množico, ki se vije po trgu.

Potrpežljivo 4-urno čakanje množice, ki čaka, da se poslovi od papeža Frančiška. 

»Trajalo bo,« si rečem, a naj bo to tudi delček žrtve za papeža. To je tudi priložnost za prvo anketo in že se oziram po narodno-rasno pisanih sosedih, s katerimi se po polžje pomikamo po vse bolj vročem soncu.

Simpatična mlada družina s Tajvana. Mož je hvaležen Vatikanu, ker je ena redkih držav, ki ima diplomatske odnose z otoško državo, na katero v zadnjem času pada vse temnejša senca velike rdeče ljudske republike.

Družina iz Tajvana: »Papež Frančišek je razumel, da tok časa prinaša spremembe, zato mi je bilo všeč, ko je govoril, da se moramo pripadniki različnih kultur spoštovati med sabo.« 

Ob meni so tudi trije semeniščniki iz Indije, dežele, kjer beležijo velik prirast duhovnih poklicev.

Trojica iz Indije: »Svet ga bo pogrešal. Ravno ta konec tedna so tu mladi z vsega sveta, da bi skupaj s papežem obhajali jubilej mladih. Vedno je znal biti blizu mladim generacijam in priznam, da ga sam že pogrešam in čutim veliko žalost.« 

Dve uri sta že minili, sonce vse bolj pripeka, vrsta pa vse bolj zavita, ljudje utrujeni, a mirni in potrpežljivi.

Končno pred svetimi vrati. 

Ob krsti

Po štirih urah prestopim prag svetoletnih vrat bazilike sv. Petra. Vrsta se zravna in pred krsto in grobom svetega Petra razdeli in simbolno objame pokojnega papeža in glavni oltar. Vse to poteka v miru in tišini. Še zadnjič ugledam papežev obraz, se pokrižam, v meni pa se mešajo občutki žalosti in hvaležnosti, da mi je dano stati ob njegovem telesu.

Še nekaj metrov do krste. 

Zunaj se ozrem na balkon pročelja bazilike in pomislim, da bo že čez dva ali tri tedne tu stal novi papež. Ja, čas teče naprej, ampak sam želim ostati v teh trenutkih tukaj in zdaj.

Balkon bazilike sv. Petra: koga bomo ugledali čez dva ali tri tedne na tem balkonu? 

Vračam se po trgu navzdol in se spomnim, da imam v nahrbtniku svežo številko Družine. »Zakaj pa se ne bi slikal z njo, pa mogoče še koga iz drugih narodov …« Spominska izdaja je res lepa in s ponosom jo lahko izpostavimo tudi na družbenih omrežjih.

Kje bom prespal?

Baterija na telefonu je skoraj prazna. V bližnji ulici se usedem na italijanski caffe doblo. Za silo napolnim baterijo ter pošljem fotografije in videoposnetke sodelavcu Marku, ki jih že ves dan sproti pridno nalaga na našo spletno stran in družbena omrežja.

Ura je 18.00 in treba bo najti prenočišče. Krožim po malo bolj oddaljenih ulicah in pri manjših hotelih iščem prosto posteljo. »Scusi, tutto e occupato,« je enoznačen odgovor, ki ga po uri in pol spraševanja že kar predvidevam. Na koncu utrujen obsedim na koncu Ulice sprave pri Angelskem gradu. Čudovit pogled na Michelangelovo kupolo in pročelje bazilike, kjer se dnevna svetloba počasi umika svetilkam, ki zasvetijo v mraku.

Večerni utrip. 

Mogoče imajo kaj prosto še v Sloveniku – slovenskem papeškem zavodu na obrobju Rima. Že kličem rektorja Franca Maršiča.

»Ja, seveda. Pri nas v Sloveniku se vedno najde prostor. Zdaj se peljemo (zraven Aljoša in škof Saje) v center. Ob devetih zvečer greš lahko z nami nazaj.« Spet je šlo kot po maslu. Po deseti uri smo že v Sloveniku, prvi dan je za mano.

Petek zvečer - na koncu Ulice sprave delavci postavljajo oder za medije. 

Reke

Dan papeževega pogreba. Zgodaj zjutraj se odpravimo na avtobus, poln mladih, ki se ob jubilejnem letu ta teden mudijo v Rimu. Prestopimo na podzemno železnico in že smo na – Vatikanu najbližji postaji – Ottaviano. 

Jutranja gneča na avtobusih in podzemnih železnicah. 

Tu se zlivajo množice in hitijo po istoimenski ulici proti prizorišču danes v svetu najpomembnejšega dogodka. Z Aljošo in Francijem se razidemo, vsak od njiju ima svoj predviden prostor.

Prvi jutranji sobotni pogled na baziliko. 

Že po nekaj sto metrih se hiteča tisočglava množica »zaleti« v stoječo, več desettisočglavo maso. »O Bog, a ne bomo prišli niti na Ulico sprave, kaj šele na Trg svetega Petra?«

»Do tu ti je šlo vse kot po maslu, tudi zdaj bo vse v redu,« mi v odgovor pride misel. »Ja, treba se je prepustiti, tako kot včeraj zjutraj, ko sem se doma za mizo ob zajtrku odločal, ali naj grem.«

Tudi mladih vernikov je bilo ogromno. 

Od tu naprej ne hodim več jaz, ampak le premikam noge, reka ljudi pa me pelje in pripelje na Ulico sprave, kjer v jutranjem soncu spet v daljavi uzrem baziliko svetega Petra. Množica se ustavi nekje pri slovenski ambasadi. »To je to,« si rečem in stopim na dvignjeni pločnik, kjer že kampira stotine mladih. Čez nekaj minut se spet premika in kaže, da se bo dalo priti še malo bližje. Spet stopim v reko, ki me ponese na začetek trga, nato pa nepričakovano prav na sredino trga ob desnem Berninijevem vodnjaku. To je končni cilj za naslednje štiri ure. Z močnejšim objektivom lahko približam oder, politike, kardinale. Spet se je izšlo. Ura je osem.

Medijski delavci pripravljeni na prenos pogreba papeža Frančiška. 

Pripadniki italijanske policije so nadzorovali dogajanje tudi iz zraka. 

Pripadnike švicarske garde je bilo možno opaziti na vsakem koraku. 

Naredim nekaj portretov mladih, ki so si na svoj način zapolnili čas pred mašo. Nad nami preletavajo helikopterji in droni, na velikih ekranih vidimo posnetke množic, ki se razlivajo vse do Angelskega gradu.

Krsta in maša

Izza zavese na vhodu bazilike se prikaže krsta papeža Frančiška. Sledi glasen aplavz, vse dokler pokojno telo ne položijo na ploščad pred oltarjem.

Trenutek, ko so na Trg sv. Petra prinesli krsto s pokojnim papežem. FOTO: Boštjan Debevec

Maša poteka mirno. Ljudje, pod vedno bolj pripekajočim soncem, zbrano molijo in sočutno vpijajo Božjo besedo, besede bogoslužja in misli dekana kardinalskega zbora, 91-letnega Giovannija Battista Reja, ki je orisal papežev pontifikat.

Pogrebno mašo je vodil kardinal Giovanni Battista Re. FOTO: Zajem zaslona/Vatican Media

Požrtvovalni prostovoljci ves čas delijo vodo, in ne samo to. Ves čas mojega bivanja v Rimu so bili stebri organizacije in raznovrstne pomoči. Vedno s prijaznim nasmeškom in izrečeno dobrodošlico. Čutim prav posebno hvaležnost za vse te tisoče prostovoljcev.

Skrbna priprava na pogrebno mašo dveh v sicer množici prostovoljcev. 

Obhajilo za 250 tisoč ljudi. 

Maša se zaključuje, z aplavzom še zadnjič pozdravimo odhajajočo krsto pokojnega papeža in odpravim se peš proti baziliki Marije Snežne, kjer bodo papeža pokopali. 

Prazen papamobil odhaja od bazilike Marije Snežne. 

Pred baziliko Marije Snežne.

Po dobri uri, malo čez eno pridem pred njeno pročelje. Krsta je že v baziliki, množica ljudi pa zunaj, pod vodstvom sestre redovnice moli rožni venec. 

Redovnica moli rožni venec. 

Pridružim se jim in vmes spet naredim nekaj posnetkov. Zdaj je čas za špagete carbonara in treba je napolniti tudi telefon.

Še nekaj izjav

Še romarje iz Slovenije, ki so šli s TRUD-om, moram dobiti. Pokličem vodjo, župnika Dejana Pavlina, ki mi pove, da se dobimo ob 15.00 pri Angelskem gradu.

Hitro pojem in se odpravim na glavno postajo Termini, da s podzemno pridem čim prej na kraj, kjer smo dogovorjeni.

Utrujeni od dneva in predhodne nočne vožnje mi zaupajo nekaj vtisov, preden se spet podajo na pot proti domu. G. Ignac Dolinar pravi, da se ne bi nikoli odločil za takšno naporno pot, če ne bi šlo za tega papeža: »Nisem več tako mlad, da bi z lahkoto zdržal dve noči vožnje. Sem impresioniran nad množico politikov in obiskovalcev, ki so prišli počastit papeža Frančiška, ki se je najbolj dotaknil ubogih ljudi in tudi sami kardinali so spoznali, da se mogoče motijo v nekem svojem blišču.«

Romar Ignac Dolinar. 

Župnik Dejan Pavlin pravi, da so to »trenutki, ko vidiš navzočnost neizmerne veličine, mladih in starih, ki so se prišli poslovit od papeža Frančiška. Na trenutke sem dobil kar solzne oči.«

Župnik na Krki Dejan Pavlin. 

Da je bilo vredno priti v Rim, meni tudi Katarina Leskovšek, zanjo je Papež Frančišek »dobričina, skrbel je za reveže, bil je mirovnik. Vsakič, ko je pridigal, je govoril o miru, čeprav ga današnji politiki niso nič kaj veliko upoštevali. Zelo sem ganjena nad vsem dogajanjem.«

Romarka Katarina Leskovšek. 

»Srečno pot, romarji, in hvala, ker ste me počakali!«

Sladoled in kava

Spet sedim na koncu Ulice sprave in gledam na baziliko sv. Petra. Še škofa Sajeta pokličem za izjavo, pa sem opravil. »Občutiti je bilo globok mir in spokojnost in eno veliko zaupanje, četudi je papež Frančišek odšel k Očetu, saj Cerkev zaupa, da bomo dobili novega papeža, ki jo bo vodil naprej,« je utrinek škofove misli v zdaj že poznem popoldnevu sobote.

Za zaključek dneva še izjava škofa Andreja Sajeta in skupna fotografija za Družino. 

»Povabim na sladoled,« po snemanju še doda škof Saje. Še zadnje trenutke v mestu preživim v družbi voznika Aljoše in škofa Andreja.

Ostane še vožnja do glavne postaje Termini in vlak do letališča Fiumicino.

Žarijo lica, a ne le od sonca

Skozi ogromna stekla gledam letala in zadnje žarke dneva, ki se dvigajo po letališki stavbi. Uro pozneje že sedim na letalu in čakam na vzlet, ki ima nekaj zamude. Noge so utrujene in čutim hrbet. Žarijo lica in glava. Prijetno.

Na letališču Fiumicino. 

Hvaležen sem za nepozabnih 36 ur, ko mi je bilo dano spoznati toliko prijetnih ljudi, doživeti toliko nepričakovanih trenutkov in predvsem, biti navzoč ob slovesu velikega papeža. Bogu hvala.