Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Moje kesanje

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 29. 03. 2022 / 19:00
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 29.03.2022 / 14:33
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Moje kesanje

Moje kesanje
»Nisem se zbudil iz smrtnega dremeža, s katerim sem zapravljal dragoceni čas.« FOTO: Tatjana Splichal
Prilika o izgubljenem sinu iz Lukovega evangelija, ki smo ji prisluhnili na 4. postno nedeljo, nas opogumlja s spoznanjem o brezmejni ljubezni našega nebeškega Očeta, hkrati pa nas opozarja, kako pomembno je, da se zavemo svojega stanja in se z iskrenim kesanjem vrnemo k Njemu.

On želi, da bi bili vedno z Njim in nam podarja vse, ko nas vrača v Življenje. Vendar bomo to doživeli šele ob spoznanju o lastni grešnosti in o nujnosti kesanja, k čemur nas v svojem razmišljanju »Moje kesanje« opominja tudi cerkveni učitelj, menih, pesnik in mistik iz Armenije sv. Gregor Nareški (1003), ki je bilo objavljeno v reviji Magnificat (2/2016).

Čeprav si me v številnih okoliščinah vabil k sebi in mi ponujal iztegnjeno roko, sem te, kakor Izrael, ki je požel oster prerokov ukor, grobo zavrnil. Čeprav sem ti obljubil in s teboj sklenil zavezo, da bi ti ugajal, ji nisem bil zvest, temveč sem se ji vedno znova grdo izneveril. 

Vrnil sem se na svoja stara pota in posejal polje svojega srca s trnjem ter požel odpadništvo od tebe. Besede svetega, bogaboječega preroka so nad menoj, kajti ti si pričakoval grozdje, jaz pa sem pognal viničje. Sprevrgel sem se v ogaben sadež grenkobe, izgnan iz tvojega vrta. 

Spremenljivi vetrovi so me silovito premetavali sem in tja, zato sem bil nestanoviten. Kakor blaženi Job sem zasledoval pot brez povratka. Svojo hišo sem gradil na pesku nespameti. Pustil sem, da me zavedejo široka vrata, in zato zgrešil ozka, ki peljejo v življenje.

Oddaljil sem se od romarjev iz suženjstva. Zahrbtno sem razkril brezno pogube. Zamašil sem si ušesa pred tvojim življenjskim naukom. Zatisnil sem oči svoje duše pred zdravilnim življenjem. Kljub glasu trobente tvoje svete jeze se nisem odvrnil od svoje otopelosti. Nisem se spametoval niti ob spoznanju strašne sodbe, ki me čaka na sodni dan.

Nisem se zbudil iz smrtnega dremeža, s katerim sem zapravljal dragoceni čas. V tabernaklju tvojega telesa nisem zagotovil prijetnega bivališča tvojemu Svetemu Duhu. Nisem vdihnil odmerka milosti, ki si mi jo hotel podeliti. Po besedi pregovorov sem z lastno roko sejal uničenje in ubil svojo živo dušo.

S kakšnim namenom pa sem napisal te borne in nič vredne verze v svoji žalostni skesanosti, ki presega vse mere in se upira vsakršnemu zdravljenju? Sedaj je na tebi, Sin živega Boga, kateremu pripada vsa slava, da mojo mrtvo dušo vrneš v življenje in me brez maščevanja obiščeš, saj sem na smrt obsojeni jetnik. Amen.


Nalaganje
Nazaj na vrh