»Moje srce strastno ljubi, tebe še posebej«

»Božje srce ne prenese, da bi bilo ločeno od človeka,« je zapisala neznana redovnica v knjigo, ki poskuša predstaviti pobožnost do Jezusovega srca za današnji čas. Vse se je začelo z dekletcem, Francozinjo Marjeto Marijo Alakok, ki jo je Jezus že v mladih letih prevzel. Stanovala je v 17. stoletju, v začetnem razmahu janzenizma, v mali vasici Verosvres v graščini. Poznala je družinske težave, napetosti in preizkušnje, se borila s svojim poklicem in končno 21-letna našla svoje mesto v Paray-le-Monialu v samostanu vizitatink (sester Marijinega obiskanja), ki jih je ustanovil sveti Frančišek Saleški. Njegova želja je bila, da bi sestre živele kreposti Jezusovega srca, ljubezen in ponižnost. Marjetino mistično življenje pogovorov s Kristusom se je razvijalo in vedno bolj poglabljalo. Sv. Marjeta Marija Alakok je imela več videnj, a v zgodovini so kot najpomembnejši označeni trije dogodki. Jezus ji predvsem pove: »Moje srce strastno ljubi ljudi, tebe pa še posebej ...« »Ne morem več zadrževati plamenov te goreče ljubezni ... Hočem, da se razširijo ...« »Glej to srce, ki je tako močno ljubilo ljudi ...« Če so ti dogodki zgodovinski, pa so sporočila živa in veljavna še danes za vse, ki romajo v Paray. Slovenci imamo očitno še posebej radi ta kraj. Že v preteklosti so se naši predniki radi posvetili Jezusovemu srcu. Od leta 1975, ko je bil ta romarski kraj ponovno »oživljen«, so kmalu zatem začele sem prihajati tudi skupine iz Slovenije, redno s Prenovo v Duhu in Skupnostjo Emanuel z obiskom poletnih duhovnih vaj. Romarji, ki so se v Paray-le-Monialu lani udeležili večdnevnega duhovnega srečanja, so z nami podelili svoje izkušnje. Uslišana v dveh prošnjah Sara: Lansko poletje sem se odločila za romanje v Paray-le-Monial – mesto Jezusovega srca. Kot katehumenka Jezusovega srca še nisem zares poznala. Prav to neznano me je vabilo na pot: spoznati globino Jezusove ljubezni, ki jo ima za vsakega izmed nas. Že ob prihodu sem začutila nekaj posebnega – toplino, mir in ljubezen. Čeprav smo romarji gotovo prišli z različnimi bremeni, vprašanji in prošnjami, smo med seboj delili radost, s katero nas je napolnil On. Vsi smo bili odprti, prijazni, nasmejani in srčni. Tudi jaz sem bila videti tako, saj sem kljub svojim bremenom čutila, da me počasi objema Jezusovo srce. Na romanje sem prišla z dvema prošnjama. Prva je bila, naj mi Jezus pokaže pravo pot, saj sem bila izgubljena glede karierne poti. Druga, še globlja je bila za spreobrnjenje moje mlajše sestre. Vsak dan sem molila k Jezusovemu srcu za ti dve prošnji. In kmalu po vrnitvi domov sem prejela ponudbo za službo, kjer sem trenutno zaposlena. Kljub temu usmiljenju pa je Jezusovo srce zame hranilo še več ljubezni in sem tako letos postala botra svoji sestri, ki je sprejela vero. Od takrat je Jezusovo srce zame kraj usmiljenja in milosti. Tja se zatečem, ko mi je težko in ko ne najdem poti. In vsakič me napolni – z mirom, upanjem in ljubeznijo, ki presega vse. Hvaležna sem, da sem spoznala Njegovo srce in sem tudi sama lahko občutila Jezusove besede ob prikazovanju Marjeti Mariji Alakok: »Poglej to srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo.« Priča čudovitemu Božjemu delu pri spovedi Peter Bregar, duhovnik: Starodavni romarski milostni kraj Paray-le-Monial sem obiskal že večkrat kot duhovnik, ki spremlja romarje iz Slovenije. Kljub izjemno bogatemu programu »pod šotorom« mi je vendarle posebej dragocena tiha molitev in Božja bližina v »kapeli prikazanja«. Večino časa sem bil na voljo za spoved in duhovni pogovor tako za Slovence kot tudi za Francoze in druge narode. Videl sem, da smo kristjani res bratje in sestre ne glede na narod in deželo in da smo vsepovsod v istih stiskah in bojih. Bil sem priča čudovitim stvarem, ki jih je Bog pri spovedi storil premnogim. In prav to je tisto, kar mi je v največje veselje. Začel sem razumeti Aleš Čerin: Nikoli nisem razumel pomena slik Jezusovega srca po kmečkih domovih. Kot zdravstveno izobražen sem na sliki videl srce predvsem kot črpalko za kri, ne kot simbol. Nisem bil naklonjen češčenju Srca Jezusovega. Kljub temu sva se z ženo lani odpravila v Paray-le-Monial – brez pričakovanj, na povabilo snahe. Tam sem začel razumeti – sprva z razumom, ob razlagah, potem pa na kolenih, v kapeli prikazovanj, v molitvi. Jezusovo srce, goreče od ljubezni, želi podarjati ljubezen, a ga ljudje zavračamo: smo brezbrižni, nehvaležni, grešni. Srce nas vabi v odnos – da bi se vsaj malo ogreli za Njegovo ljubezen. Vsak dan smo v ubrani, živahni, ne preveliki množici predvsem francoskih in slovenskih vernikov slavili Gospoda, poslušali pričevanja in predavanja, se spovedovali pod mogočnimi drevesi. V kapeli sv. Klavdija de la Colombière, spovednika in duhovnega voditelja sv. Marjete Marije Alakok, sem zrl v mozaik: Jezus na prestolu z razkritim Srcem in razprtimi rokami vabi. Mati Marija sedi ob njegovih nogah, kaže Nanj. Na levi strani stoji sv. Marjeta, zazrta v Jezusa, za njo njene sestre, pred njihovimi očmi megla – kot da ne vidijo, kot da ne verjamejo. Res ji niso. Na desni stoji sv. Klavdij, predstojnik jezuitov, ki kaže na Marjeto. Zadelo me je! Oba sta bila potreb- na: ženska z izkušnjo Boga, z mističnim videnjem »nemogočega«, a jo razglasijo za noro, in moški – jezuit, ki je razumsko razločeval in potrdil videnja. Tako se je češčenje Srca Jezusovega lahko razširilo po svetu. Tako je tudi v življenju: oba – moški in ženski pogled sta potrebna.

»Moje srce strastno ljubi, tebe še posebej«

»Moje srce strastno ljubi, tebe še posebej«

Zakaj je Forum pomemben?

Skromnost čebele in pogum podjetnika

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

»Moje srce stras﻿tno ljubi, tebe še posebej«

»Moje srce stras﻿tno ljubi, tebe še posebej«

Zakaj je Forum pomemben?

Skromnost čebele in pogum podjetnika

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

»Moje srce strastno ljubi, tebe še posebej«

»Moje srce strastno ljubi, tebe še posebej«