Bilo je decembra 2019 v Zavodu sv. Stanislava, kjer so dijaki tamkajšnje klasične gimnazije priredili pogovor o že takrat zelo vroči tematiki – evtanaziji. Medse so povabili dr. Matjaža Zwittra, onkologa, poznavalca medicinske etike, pisca odmevne knjige Pogovarjamo se o evtanaziji, in dr. Andreja Pleterskega, takratnega koordinatorja delovne skupine, ki si je prizadevala za uvedbo zdravniško asistiranega zastrupitvenega samomora v slovensko pravno ureditev. Kot je danes znano, je bila ta pobuda uspešna in z glasovi sedanje vladajoče koalicije je bil sprejet zakon, ki ga je v veliki meri skrojila prav ta skupina in bo 23. novembra predmet referendumskega odločanja.

A vrnimo se za šest let v preteklost. Dr. Pleterski je v Zavodu sv. Stanislava v zagovor svojemu stališču uporabil tudi »argument« o molitvi za evtanazijo. Navrgel je namreč, da je bila v sklopu krščanskih molitev nekoč zelo pomembna molitev za srečno zadnjo uro; da so bili tej temi posvečeni celi molitveniki in je veliko ljudi vsak dan redno molilo, da bi umrli srečno. »Če to prevedemo v grško besedo /tj. dobra smrt/, so torej molili za evtanazijo,« je svojevrsten »logičen« sklep iz te molitvene drže potegnil zagovornik medicinske zastrupitve hudo bolnih. In na tej točki sem se zdrznil in izbuljil oči: tisti hip mi je postalo jasno, da evtanazijski lobisti ne bodo izbirali manipulativnih sredstev, da bi dosegli svoj cilj. Če si namreč nekdo pred katoliškim najstniškim poslušalstvom, ki ga je vljudno povabilo medse, privošči tako nizkoten cinizem, ki na daleč smrdi po propagandizmu najslabše vrste, potem je na dlani, s kom imamo opravka. Gre za ljudi, ki kradejo jezik. Zavestno. Če si to »stari« počnemo med seboj – prav, takšne so pač politične, medijske in še kakšne druge igre, a s tako držo prihajati pred mlade – to pa je preprosto preveč.

Molitev za srečno zadnjo uro je ta čas hkrati molitev za uspeh skorajšnjega referenduma.

V ozadju takih drž je mogoče prepoznati marsikaj. Ne nazadnje tudi tisto razvpito revolucionarno ambicijo o »spremembi slovenskega narodnega značaja«. Zgodba o zakonu, ki bo na nedeljo Kristusa Kralja predmet referendumskega odločanja, je v jedru tudi zgodba o dedičih totalitarne miselnosti, ki hočejo za vsako ceno v svojo strugo tudi s polaščanjem jezika speljati »slovenski narodni značaj«.

In bodimo iskreni: v veliki meri jim to uspeva. Totalitarno pregneteni »slovenski narodni značaj« mirno in večinsko podpira abortivno lomastenje nekih samooklicanih inštitutov in skupaj z njimi cmeravo vije roke v obupu, ker se zdi, da to lomastenje te dni v Evropskem parlamentu ne bo doživelo ovacij, kot jih zase dobesedno zahtevajo ti ljudje. »Slovenski narodni značaj« je zaradi sistematičnih medijskih in političnih stiskalnic v veliki meri tako ferderban, da zanj ni problematično, če med nami ostajajo nepokopane kosti ekshumiranih Romov, domobrancev in drugih žrtev zločinskih revolucionarjev. »Slovenski narodni značaj« je kot plastelin v rokah dedičev novega partijskega razreda sposoben v radikalnih potezah sedanje oblasti, ki je leta blokirala reševanje romske problematike, videti vihravo odločnega odrešenika, čeprav na daleč smrdi, da oblastniki ponujajo ukrepe, ki jih bodo njihovi lastni civilnodružbeni podporniki sesuvali pred sodnimi inštancami – no, te pa so tako ali tako eden najvidnejših rezultatov »spremenjenega slovenskega narodnega značaja« (celó ustavno sodišče vedno bolj postaja emblem za to).

Ali s temi ugotovitvami sejemo pikro črnogledost in bomo tako želi hromeči brezup? Ne, ta krog je mogoče spreminjati. Prva velika priložnost je prav protizastrupitveni referendum. Tudi drugih možnosti je dovolj, le uporabiti jih je treba: od volitev do medijskih izbir.

In ker smo prej omenjali molitev: molitev za srečno zadnjo uro je ta čas hkrati molitev za uspeh skorajšnjega referenduma. Nič več in nič manj kot to.

Komentar je bil najprej objavljen v 45. številki Družine.