Pričevanje je objavljeno v junijski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moliti, ko ni časa.

Foto: Urška Bernik (fotografija je ilustrativna)

Moje življenje je trenutno precej razgibano. Štirje sinovi v starosti do sedem let skrbijo, da sem telesno v formi, ker so zelo radi z mano zunaj, se igrajo in ukvarjajo s športom. Tudi sam uživam zunaj, sploh odkar smo se preselili v novo hišo. V hiši in okrog nje nas sicer čaka še precej dela, a glavno je, da smo skupaj, preseljeni, da se imamo radi. Veliko časa posvetim tudi službi, saj delam v svoji odvetniški pisarni. Poklic zahteva od mene veliko energije, hkrati pa mi omogoča fleksibilni delovni čas, kar poskušam čim bolje unovčiti, zato občasno kakšno stvar naredim še doma zvečer, ko gredo otroci spat. Svoj čas terja tudi zakon, saj se zavedam, da je živ odnos med zakoncema najboljša podlaga za rast in vzgojo otrok.

Na pot k izviru

Molitveno življenje dojemam kot nujno pot do vzpostavitve osebnega odnosa z Jezusom. Ta daje življenju polnost, sočnost, veselje. Ko si z Jezusom nisem blizu, tudi sebi nisem blizu, takrat pa sem tudi bolj dojemljiv za vplive tega sveta: materializem, hrepenenje po tostranskih vrednotah (uspeh, slava, čast, užitki …). To pa me v globini ne poteši, v meni pusti praznino, nemir srca. Tako se, hočeš nočeš, moram vrniti nazaj na pot k izviru.

Življenje je sestavljeno iz obdobij približevanja in oddaljevanja od Boga. Vidim pa, da redna molitev omili nihanja stran od Boga do te mere, da padci niso prehudi. Takšni trenutki streznitve se zagotovo pojavijo, običajno takrat, ko sem postavljen pred preizkušnjo, v kateri se zavem svoje nemoči. Takrat mi ne ostane drugega, kot da ponižno sklonim glavo, priznam nemoč in priznam, da pa Bog ima moč doseči, kar si želim. Od tod naprej je molitev samoumeven korak in ni težka.

Vendar pa Jezusu ne želim biti blizu samo v trenutkih, ko ga nujno potrebujem. Želim biti z njim, ker želim, da me spreminja in uči živeti. Toliko je že naredil v mojem življenju, da mu lahko zaupam (čeprav mu pogosto ne …), da bo tudi v prihodnje dobro skrbel zame, me vodil po pravi poti. Ker sem že večkrat okusil lepoto in mir bližine z Jezusom, mi ni več tako težko vzeti si čas za molitev, za čas, ko sem z njim. Hvaležen sem Cerkvi, da nam daje toliko možnosti in spodbud za dejavno molitveno življenje, ki nas vodi v odnos z Jezusom.

V začetku mi je bilo tega časa zelo škoda

Moja molitev je čez dan sestavljena iz različnih delcev. Z ženo pred zajtrkom zmoliva rožni venec, ker ji je ta molitev zelo blizu. Meni sicer ni preveč, a se potrudim, ker vem, da tudi mene umiri in pripravi na nov delovni dan. Hkrati pa daje ton tudi otrokom, ki se ob najini molitvi igrajo, kaj ustvarjajo, se crkljajo pri nama. Dodaten motiv za molitev rožnega venca mi je tudi izkušnja učinkovitega Marijinega varstva in priprošnje. V začetku mi je bilo tega časa zelo škoda (20 minut pozneje sem v službi ali pa moram 20 minut prej vstati), vendar vidim, da zaradi tega v službi ne naredim manj, ampak sem bolj učinkovit.

V službi me od samostanske kapele, ki je odprta ves dan, loči tri minute peš hoje. Če se le da, jo obiščem vsak dan vsaj za pet do deset minut. Tam se lahko pogovorim z Jezusom, uredim misli in kdaj dobim tudi navdih glede kakšne službene zadeve. Dobro je, da lahko pravzaprav moliš kjerkoli in kadarkoli, npr. tudi v avtu, ko se peljem domov ali ko čakam na obravnavo na sodišču.

Zvečer imamo skupno družinsko molitev, kjer pojemo ob kitari; vsak se lahko Jezusu zahvali, kaj prosi, izroči. Fantje med molitvijo običajno ne mirujejo in je pogosto treba posredovati. Večkrat sva v dilemi, koliko miru naj zahtevava od njih. Na kratko se Bogu z molitvijo zahvalimo tudi pred jedjo. Otroci so mi pri molitvi še dodatna spodbuda, saj se zavedam, kako pomemben je zanje moj zgled.

V postelji zvečer običajno preberem vsaj evangelij naslednjega dne in mu skušam pustiti, da se me dotakne. Čeprav je ta čas običajno bolj kratek, ker me vedno vleče h knjigam, ki jih imam na nočni omarici polno. Dobro je tudi, da je na voljo lekcionar za mobilne telefone in je torej dnevna božja beseda vedno pri roki.

Enkrat na leto skušam iti sam na duhovne vaje v tišino v Logarsko dolino, vsaj za vikend. To je res čas milosti, ko se umirim, naspim in vsaj začasno odstranim vse ovire v komunikaciji z Jezusom. Na duhovnih vajah v tišini se me je Jezus prvič osebno dotaknil in mi dal začutiti svojo ljubezen. To spoznanje me na duhovnih vajah vedno znova prevzame.

Če je le mogoče, z ženo greva enkrat tedensko na srečanje molitvene skupine, kjer s pesmijo slavimo Boga, pričujemo o njegovih delih in molimo drug za drugega. Tu v živo vidiva, da je Bog res živ in da dela čudeže prav tako kot pred 2000 leti. Zelo blagodejno je tudi videti, da nisva samo midva »čudaka«, ki se trudiva biti z Jezusom.

Ob zadnji spovedi mi je spovednik priporočil, naj ob pomanjkanju časa čez dan večkrat uporabljam kratke vzdihe k Jezusu. In res blagodejno vplivajo.

Kljub vsemu moram povedati, da pogosto težko molim. Takrat mi je zoprna že sama misel na Boga. A tako pač je, tudi to sprejemam. Hvala Bogu za voljo, da se lahko odločim in storim tudi nekaj, kar mi je težko – čeprav mi seveda velikokrat ne uspe. Konec koncev Jezus že ve, kako je pri meni s to stvarjo. Ve, da se trudim, ve, da sem med molitvijo velikokrat z mislimi povsem drugje … A me zato ne obsoja. To ne vpliva na njegovo ljubezen do mene in to mi je v veliko tolažbo.

T. P.

Več o tem, kako kljub vsakdanjemu tempu z molitvijo ohranjati pristen odnos z Bogom, si lahko preberete v junijski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moliti, ko ni časa.