Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s premišljevanjem o starih starših. Medtem ko je prejšnjo sredo med katehezo spregovoril o položaju ostarelih oseb v današnji kulturi, je danes izpostavil njihovo vrednost in pomembno vlogo, ki jo imajo starostniki v družini in družbi. Mednje je papež prištel tudi sebe, ter ves čas kateheze govoril v prvi osebi množine.

Poudaril je, da družba sicer res hoče zavreči starostnike, vendar Gospod tega zagotovo ne želi. Gospod nas kliče, naj mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju in tudi starost vsebuje milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda. Obdobje starosti je nedvomno drugačno od prejšnjih, nekoliko ga je potrebno tudi »izumljati«, kajti naše družbe niso ne duhovno ne moralno pripravljene, da bi mu dale njegov polni pomen. Tudi krščanska duhovnost je bila ujeta nekoliko nepripravljena, pri čemer je papež izpostavil »duhovnost ostarelih oseb« ter dodal, da »hvala Bogu ne manjka pričevanj ostarelih svetnikov in svetnic«.

Sveti oče je v nadaljevanju spomnil na »Dan za ostarele«, ki so ga lani obhajali na Trgu svetega Petra. Takrat je slišal veliko zgodb ostarelih oseb, ki se žrtvujejo za druge, pa tudi parov, ki so praznovali petdeset in šestdeset let zakona, kar je pomembno pričevanje o zvestobi. Papež je dejal, da gre za premišljevanje, ki ga je tako v cerkvenem kot civilnem okolju potrebno nadaljevati. Evangelij nam o tem ponuja zelo lepo, ganljivo in opogumljajočo podobo Simeona in Ane, o katerih pripoveduje Luka, ko govori o Jezusovem otroštvu. Bila sta že starejša, »starec« Simeon in »prerokinja« Ana, stara štiriinosemdeset let in svoje starosti ni skrivala.

Evangelij pravi, da sta dolga leta vsak dan z veliko zvestobo pričakovala prihod Boga. Želela sta videti tisti dan, sprejeti znamenja, zaslutiti začetek. Morda sta se nekoliko že vdala, da bosta prej umrla. A tisto dolgo pričakovanje je še vedno zavzemalo celotno njuno življenje. Bolj pomembnih obveznosti od tega, da sta čakala Gospoda in molila, nista imela. Ko sta Marija in Jožef prišla v tempelj, da bi izpolnila postavo, sta Simeon in Ana bila spodbujena od Svetega Duha. Teža let in čakanja je v trenutku izginila. »Prepoznala sta Otroka in odkrila novo moč za novo nalogo: slaviti in pričevati o tem Božjem znamenju.« Simeon je nenadoma izrekel radostno hvalnico ter v tistem trenutku postal pesnik in Ana je postala »prva pridigarka o Jezusu: o Otroku je govorila vsem, ki so pričakovali odrešitev Jeruzalema«.



Papež je stare starše in vse starostnike povabil na pot teh dveh izjemnih starcev, saj ostareli po njegovem mnenju predstavljajo »veliko injekcijo modrosti za celotno človeško družbo«, predvsem za tisto, ki je preveč zaposlena, zavzeta in raztresena. Spomnil je tudi na Benedikta XVI., ki se je odločil za molitev in poslušanje Boga v zadnjem delu svojega življenja.

Molitev nenehno očiščuje človeško srce, hvaljenje in prošnja Bogu pa preprečujeta otrditev srca v nejevoljo in egoizem. Cinizem ostarele osebe, ki je izgubila čut za svoje pričevanje, ki prezira mlade in ne govori o življenjski modrosti, je grda stvar, kot je opozoril Frančišek, opogumljanje, ki ga starostnik uspe posredovati mladim v iskanju smisla vere in življenja pa je nekaj izredno lepega. To je zares poslanstvo starih staršev, poklicanost ostarelih. Besede dedkov in babic so nekaj posebnega za mlade in ti se tega zavedajo.

Papež je ob koncu dodal, kako sam v svojem brevirju še vedno hrani besede, ki mu jih je zapisala njegova babica ob duhovniškem posvečenju, pogosto jih prebira in vedno mu dobro denejo.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.

Foto: RV / arhiv Družine (T.S.)