Dobrih dvajset let pozneje se zdi, da je t. i. stekleni strop, ki je preprečeval večjo uveljavitev žensk na najvišjih političnih položajih, razbit enkrat za vselej. Ženske so na protokolarnem čelu države (predsednica države) in na vrhu zakonodajne veje oblasti (predsednica državnega zbora), bistveno vlogo imajo kot ministrice v vrhu izvršne veje oblasti, parlamentu dajejo ključen utrip kot voditeljice nekaterih izpostavljenih parlamentarnih odborov, ne nazadnje smo iz Slovenije v Evropsko komisijo kot komisarko poslali (tudi zaradi te njene osebne okoliščine) žensko …

Večja vloga žensk v političnem prostoru je bila pred 20 leti povezana z velikim pričakovanjem, tako rekoč obljubo, da bo t. i. ženski princip v moško razborito slovensko politiko vnesel več umirjenosti, sočutja, neideološke argumentacije, sodelovanja … Ali so se ti obeti do danes izpolnili? Ali so bili realni? Kaj (če sploh kaj) drugačnega od njihovih moških kolegov smemo pričakovati od žensk v javnem/političnem prostoru? Ob 8. marcu, ko tradicionalno usmerjamo žaromete v ženski del državljanskega telesa, smo takšna vprašanja smo zastavili več anketirankam.

43. člen Ustave RS je bil z zadnjim odstavkom dopolnjen leta 2004. FOTO: M. M. Š.

Objavljamo dve izjavi, v 10. številki tednika Družina pa lahko preberete še stališča Andreje Snoj Keršmanc, sodelavke Socialne akademije, publicistke Zlate Krašovec, teologinje dr. Urške Lampret s Fakultete za pravo in ekonomijo pri Katoliškem inštitutu in Vlaste Doležal Rus, voditeljice pobude Prebudimo Slovenijo.

Slog Marilyn Monroe ali cesarice Marije Terezije?

S. Meta Potočnik. FOTO: Radio Ognjišče

S. Meta Potočnik, redovnica in novinarka

Politiko razumem kot skrb za skupno dobro, ki je povezana s pravico do odločanja v zelo pomembnih vsebinah v zakonodaji. Ženska, tako kot moški, ima razum, voljo in srce (duha) in je, če je sposobna miselne širine, dobrodošla na političnem parketu. Sistem t. i. ženskih kvot je bil najbrž mišljen v želji, da bi se več žensk odločilo za vstop v lokalno ali državno politiko. To se je tudi zgodilo, a kot lahko vidim, ni prinesel več spoštljivega dialoga ali dodane vrednosti. Danes vse prevečkrat lahko gledamo politični koketski slog v maniri »Marilyn Monroe«, ki je tam zato, da se nič ne spremeni, a bi nam zelo prav prišel bolj uglajen slog »cesarice Marije Terezije«, ki je denimo uvedla obvezno šolstvo in dala ob cestah posaditi hruške. Vidimo lahko ženske, ki v napadalnem slogu brez pomisleka uporabijo zelo žaljive besede in je mene sram, ko jih slišim, čeprav je to njihova sramota.

Zame je edini kriterij, kdo sme sesti v poslansko klop ali zasesti neko javno funkcijo, zdrava pamet, potrebna izobrazba, ljubezen do domovine in spoštovanje vseh državljanov in njihovih pravic.

Osebno se mi zdi sistem kvot neprimeren, saj bi po tej logiki morali imeti tudi kvote invalidov, kmetov, priseljencev itd., kar seveda ni mogoče. Zame je edini kriterij, kdo sme sesti v poslansko klop ali zasesti neko javno funkcijo, zdrava pamet, potrebna izobrazba, ljubezen do domovine in spoštovanje vseh državljanov in njihovih pravic. In seveda sposobnost poslušanja, dialoga in sodelovanja. Tu pa spol po mojih izkušnjah ne igra velike vloge.

Ključno vprašanje: kultivacija politike

Mag. Mojca Belcl Magdič. FOTO: Tatjana Splichal

Mag. Mojca Belcl Magdič, teologinja družine in zakona, Zavod Iskreni

Dati glas ženski, da s svojimi pogledi, idejami in načrti poseže v javni prostor, ni bilo le nujno, ampak tudi osvobajajoče za celotno družbo. Šele skupaj moški in ženska tvorita pravi »humanum«, človeštvo v polnosti. Z dopolnitvijo 43. člena, ki je omogočila večjo vključenost žensk v politiko, ni šlo zgolj za večjo vidnost žensk, temveč za priložnost, da v politični prostor vstopijo tudi teme, ki so bile prej spregledane ali zanemarjene.

Če ženske zgolj zasedejo iste pozicije moči kot moški, ne da bi v politiko prinesle svojo edinstveno perspektivo, ostane princip vladanja nespremenjen.

Ženske imamo poseben dar: opazimo tisto, kar moškim »radarjem« uide, lažje se vživimo v perspektivo drugega, hitreje zaznamo potrebe ljudi in naravno stremimo k sodelovanju, ne k nadvladi – kar je v politiki neprecenljivo. A vprašanje ostaja: Ali je ženskam sploh bilo dovoljeno delovati na ta način? In še pomembneje: Ali so si tega res želele?

Feministično gibanje, ki je najbolj promoviralo t. i. enakost spolov, je predvsem stremelo k izenačitvi moči. Toda če ženske zgolj zasedejo iste pozicije moči kot moški, ne da bi v politiko prinesle svojo edinstveno perspektivo, ostane princip vladanja nespremenjen – osredotočen na obvladovanje struktur namesto na človeka. Ključno vprašanje zato ni le uravnoteženje številk, temveč kultivacija politike. Šele ko moški in ženska spoštljivo sodelujeta, sprejemata specifičen doprinos drug drugega in ne delujeta le v korist lastnih interesov, lahko skupaj oblikujeta družbo, ki je resnično vredna človeka.

Več v 10. številki tednika Družina