Ljudska republika Kitajska bo odslej v večji meri skrbela za izobraževanje svojih državljanov za pravoslavne duhovnike na teoloških fakultetah in v bogoslovnih semeniščih v Rusiji. Leta 2015 je prvič v 60 letih kitajski pravoslavni kristjan »izjemoma« znova prejel duhovniško posvečenje. Že on je smel »poskusno« študirati teologijo v Sankt Petersburgu. Novi, obširnejši sporazum sta v začetku aprila v Pekingu podpisala metropolit Hilarion in kitajski »Urad za verska vprašanja«.



Kitajsko pravoslavje je sad delovanja ruskih misijonarjev med 17. in 19. stoletjem. Po oktobrski revoluciji je veliko pravoslavnih, carju zvestih Rusov pobegnilo na Kitajsko, posebej v Šanghaj in v mančurski Harbin.

Ko so oblast na Kitajskem prevzeli komunisti, je Moskovski patriarhat kitajsko pravoslavje leta 1957 razglasil za »avtonomno«. Ker so Kitajci prepovedali sleherno cerkveno vodenje iz tujine, naj bi to zagotovilo obstoj kitajskega pravoslavja. To pa je – posebej v času t.i. kulturne revolucije – skoraj povsem poniknilo. Šele 7. februarja 1997 je Sveti sinod ruske Cerkve sklenil, da bo znova intenzivneje poskrbel za pravoslavje na Kitajskem. Kot so pojasnili, je z uničenjem ideoloških temeljev ateizma in s prehodnim obdobjem v gospodarstvu in družbi v državi nastal »duhovni vakuum«.

V zadnjih 30 letih je število kristjanov na Kitajskem močno naraslo. V primerjavi z letom 1988 naj bi bilo v državi tudi štirikrat več katoličanov in dvajsetkrat več protestantov. V teh letih, ki veljajo za »zlato dobo krščanstva na Kitajskem«, je po vsej državi nastalo več deset tisoč katoliških in protestantskih občestev. Govora je celo o »krščanski vročici«, ki opisuje nezadržno rast krščanstva na Kitajskem, ta razvoj pa je zbudil pozornost tudi v pravoslavju. Od leta 1997 je bilo ustanovljenih tudi več novih pravoslavnih občestev.

Vir: Kathpress
Foto: splet