Javno izražanje vere samo po sebi ni sporno. Lahko je legitimno, pogumno in dragoceno. Vera ni zgolj zasebna stvar. Kristjan sme moliti, pričevati, braniti dostojanstvo življenja, družine in ranljivih. Toda ključno vprašanje je, iz katere notranje drže to počne?

V grobem lahko ločimo tri možnosti. Prva je pristno pričevanje. Izhaja iz notranje svobode, jasnosti, ponižnosti in zaupanja. Tak človek lahko vero izraža javno, jasno in odločno, vendar mu ni treba drugega ponižati ali razvrednotiti, da bi sam ostal trden v veri.

Druga možnost je identitetni boj. Tu vera postane predvsem obramba ogrožene skupinske identitete. Človek nima več občutka, da pričuje, ampak da mora dokazati, kdo je, kam spada in na čigavi strani stoji. Tretja možnost je verska mobilizacija, ko se verski jezik uporablja za zbiranje ljudi proti nekomu. Takrat vera ni več najprej prostor povezanosti z Bogom in dobrim, ampak postaja prostor zbiranja zaradi strahu pred nasprotnikom.

Pri tem ni pomembno samo, kaj zagovarj...