V soboto, 18. aprila, so v Rimu pokopali vélikega Slovenca in demokrata dr. Ivana Rebernika. V spomin se je mnogim zapisal zaradi številnih vlog, ki jih je vestno uresničeval v svojem življenju (akademik, vatikanski knjižničar, diplomat …), na tem mestu pa želimo spomniti tudi na pomembno vlogo, ki jo je imel pri uveljavljanju zamisli o demokratični Sloveniji v času, ko je bilo kaj takega strogo prepovedano in izpostavljeno režimskemu preganjanju. Gre za zgodbo o skupini slovenskih akademikov v Rimu, ki si je nadela ime Ypsilon in je leta 1968 v strogi konspirativnosti pripravila, natisnila in tudi distribuirala knjižico Slovenija 1968 – kam?. Član te pogumne in vizionarske skupine je bil tudi dr. Rebernik. Kaj se je torej dogajalo pred skoraj 60 leti in kaj ima pri tem opraviti kovček, ki smo ga postavili v naslov tega prispevka?

Pozna pomlad leta 1968. Na jutranjem vlaku se iz Rima proti Trstu pelje zaradi prijetnega vremena že skoraj poletno oblečen še ne 30-letni mož. Najbrž mu ni čisto lahko pri srcu, saj s seboj pelje »eksplozivno« stvar: rokopis politično izredno občutljivega manifesta. Potnik je namenjen v tržaško tiskarno Keber, v kateri besedilo dobesedno čez noč »prelijejo« v 20-stransko knjižico, ki nato zaživi svoje lastno življenje – življenje prepovedanega upanja.

Publikacija, ki se je znašla v razvpitem D-fondu NUK. FOTO: NUK

Nezaželena ljubezen

Rimski potnik izpred skoraj šestih desetletij je bil Slovenec Ivan Rebernik, takrat uslužbenec v knjižnici Papeške univerze Gregoriana, knjižica je nosila naslov Slovenija 1968 – kam?, njeni avtorji, skupina slovenskih akademikov, ki si je nadela ime Ypsilon, pa so jo napisali »v ljubezni do lastnega naroda«.

A to je bila nezaželena ljubezen, česar so se avtorji dobro zavedali, ko so na začetku knjižice zapisali: »Ker nam je bil zaradi posameznikov v Sloveniji, ki razlagajo zakone po svoje, tisk v domovini onemogočen, smo se morali zaenkrat odločiti za tiskanje v zamejstvu. S strani naroda pričakujemo ob tem razumevanje, od republiških voditeljev pa dovoljenje za svobodno širjenje tega nikomur zlonamernega narodnega dokumenta.«

Pričakovanje ni bilo izpolnjeno, saj je bila publikacija ena tistih, ki si je zaradi svoje vsebine prislužila (celo z objavo v takratnem Uradnem listu potrjeno) prepoved razširjanja in vnosa v Jugoslavijo. Seveda pa se je eden od izvodov kmalu znašel v zbirki prepovedanih tiskov v pisarni direktorja ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice (poznejši razvpiti D-fond); tisti izvod ima na notranji strani platnice s svinčnikom zapisano opombo, da je knjiga dar tiskarne, in datum 14. 6. 1968.

Zaprisežena zvestoba

A pustimo tokrat ob strani vsebino v Družini in tudi Slovenskem času že večkrat omenjene publikacije (leta 1998 je bilo besedilo v celoti objavljeno tudi v knjigi založbe Družina Zaustavljeni David), in se vrnimo k okoliščinam njenega nastanka in »ilegalnega« razširjanja. Vpogled v to dogajanje ponuja zapis dr. Ivana Rebernika v ponatisu knjižice, za katerega so pred leti poskrbeli v Novi Sloveniji (dr. Rebernik je častni član krščansko-demokratske stranke).

Pred samim začetkom publikacije smo slovesno in skupaj drug drugemu zaprisegli in podpisali vsak svojo izjavo, katere osnutek je pripravil Roman Žužek, da ne bomo nikoli drug drugega izdali, tudi če bi jugoslovanski agenti prišli na sled enemu ali drugemu, tudi če bi ga aretirali, mučili in na koncu ubili.

V skupini Ypsilon sta bila poleg njega še takratni rimski študent, duhovnik in poznejši urednik pri Družini Franček Križnik (leta 1980 je umrl v Nemčiji v ne prav dobro pojasnjeni prometni nesreči, ki je tudi botrovala že omenjenemu knjižnemu naslovu Zaustavljeni David) in prav tako študent Roman Žužek (pred leti je umrl v Santiagu del Estero v Argentini). V času, ko je bila knjižica natisnjena, sta bila še vedno v Rimu, ker še nista zaključila izpitov. Publikacija je bila sad njihovih pogovorov v Rebernikovem podstrešnem stanovanju z majhno teraso na rimski Via Gregorio; teh sestankov se je večkrat udeležil tudi Ciril Valant, ki je pozneje odšel v Francijo.

Celotno besedilo publikacije Slovenija 1968 - kam? je bilo objavljeno v knjigi Zaustavljeni David (Družina, 1998). FOTO: Bogomir Štefanič

»Pred samim začetkom publikacije smo slovesno in skupaj drug drugemu zaprisegli in podpisali vsak svojo izjavo, katere osnutek je pripravil Roman Žužek, da ne bomo nikoli drug drugega izdali, tudi če bi jugoslovanski agenti prišli na sled enemu ali drugemu, tudi če bi ga aretirali, mučili in na koncu ubili,« se zavesti velikega tveganja spominja Rebernik. A kljub tem zunanjim tesnobnim okoliščinam so razprave o demokratični, pluralni in v lastno državnost odeti slovenski prihodnosti dobivale vedno bolj določno obliko in lepega dne so »skupaj ugotovili, da je besedilo publikacije, čeprav nepopolno, gotovo za tisk«.

Slutnja zasledovanja

In to je tista časovna točka, s katero smo vstopili v ta zapis. Rebernik je s tem besedilom odpotoval v Trst, kjer je »od danes na jutri, dobesedno v dveh dneh in seveda brez vsake kontrole krtačnih odtisov« tiskarna Keber knjižico natisnila. Koliko izvodov je nesel s seboj v Rim, se Rebernik natančno ni spominjal, je pa v spominu ostala zelo jasna slika: kovček, ki ga je prinesel s seboj iz Rima, da bi z njim poleg osebnih stvari nazaj prinesel knjižice, je bil tako težek, da se je moral med hojo iz tiskarne nazaj proti železniški postaji vsakih trideset korakov ustaviti in počivati.

V novembru leta 1968, ko sem se nekega večera vračal iz službe domov, me je zajel občutek, da me v avtobusu nekdo opazuje in mi sledi. Do kosti sem se prestrašil.

Za razpošiljanje sta bila odgovorna Rebernik in Žužek. Skoraj dva meseca sta knjižice v nekoliko večjih kuvertah po pošti pošiljala na različne naslove: Rebernik v Sloveniji, Žužek v zamejstvu. Pomenljiv pa je naslednji podatek: avtorji so nekaj izvodov izročili tudi pokojnemu Vinku Levstiku, nekdanjemu domobrancu, takrat lastniku hotela Bled v Rimu. Obljubil je, da jih ne bo izdal, da pa bo publikacijo po svojih kanalih posredoval slovenskim politikom, ki so bili v takratnem državnem vrhu. Ali so jih res dobili? Prepoved v Uradnem listu, izvod pri direktorju NUK kažejo na pritrdilen odgovor.

Dr. Ivan Rebernik. FOTO: Tatjana Splichal

Nanj namiguje še en Rebernikov spomin: »V novembru leta 1968, ko sem se nekega večera vračal iz službe domov, me je zajel občutek, da me v avtobusu nekdo opazuje in mi sledi. Do kosti sem se prestrašil.« Takoj naslednje jutro je zato celotno dokumentacijo v zvezi s knjižico (zapisi sestankov, zaprisege …), ki jo je hranil v svojem stanovanju, odnesel v službo, torej v knjižnico Papeške univerze Gregoriana. Skril jo je za nekimi starimi knjigami na polico v glavnem skladišču osrednje knjižnice. Nekaj let pozneje, ko so začeli z reorganizacijo knjižnih zbirk v tem skladišču, je dokumentacijo izročil Romanu Žužku. Odločitev ni bila naključna. Žužek je, dokler je bil v Rimu, nekaj časa stanoval v Papeškem vzhodnem inštitutu, ki je bil pod neposredno vatikansko upravo in je zato imel privilegij najvišje stopnje eksteritorialnosti, kar je bilo mogoče razumeti tudi kot dovolj trdno jamstvo, da se do tega gradiva ne bi dokopali jugoslovanski agenti.

Očitno se do njega res niso, je pa hkrati res, da so sled za njim izgubili tudi avtorji sami, saj pozneje ni bilo predmet pogovorov, po Žužkovi smrti pa ni bilo jasno, kje je ta dokumentacija danes. »Ali je še vedno v Rimu, ali je v Santiagu del Estero v Argentini, ali jo je nekdo odvrgel na smetišču,« se sprašuje dr. Rebernik, ki je pri sebi obdržal le en originalni izvod.

Boj za narodno neodvisnost in samostojno državo bo naš narod notranje zedinil in zabrisal tragična nasprotja, ki se pojavljajo že toliko desetletij. (Slovenija 1968 – kam?)

(Ne)spregledani tlakovec

A kar koli se je že zgodilo z dokumentacijo, dejstvo ostaja, da so prav pogumni projekti, kot je bil manifest skupine Ypsilon slovenskih akademikov, eden ključnih tlakovcev na poti slovenske demokratizacije in državne osamosvojitve. Ko vas bodo vedno znova prepričevali, da so bili takšni tlakovci položeni predvsem s komunistično revolucijo, se velja še enkrat spomniti, kako so izvajalci te revolucije in njihovi (tudi današnji) sledilci skušali vsako misel o demokratični in samostojni državi zatreti v kali.

Tudi upanja polno napoved iz knjižice Slovenija 1968 – kam?: »Boj za narodno neodvisnost in samostojno državo bo naš narod notranje zedinil in zabrisal tragična nasprotja, ki se pojavljajo že toliko desetletij«; napoved, ki se iz prepolnega kovčka leta 1968 ni zaustavila na poti iz Trsta v Rim, temveč je delovala kot kvas in se (vsaj delno) uresničila v letih 1990/1991.

Prispevek je bil najprej objavljen v 97. številki Slovenskega časa (maj 2018).