Mučeništvo je najvišje pričevanje ljubezni

V organizaciji pobude Vsepo-svojitev se vsak prvi petek v mesecu obhajajo svete maše – vseh se bo zvrstilo trideset – za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, ki so vključeni v postopek za beatifikacijo. 5. junija je somaševanje v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani vodil postulator tega postopka dr. Bogdan Dolenc. Zaradi odmevnosti pridige in želje bralcev nagovor objavljamo v celoti. Danes goduje škof in mučenec sv. Bonifacij, apostol Nemčije, ki je skupaj z drugimi misijonarji sodelavci prestal mučeništvo sredi 8. stol. na ozemlju današnje Nizozemske. Prišel je birmovat med poganske Frizijce, a ti so nasprotovali krščanskemu frankovskemu misijonu. Izročilo pravi, da se je pred morilskimi udarci poganov branil tako, da je dvignil nad glavo evangeljsko knjigo, ki je ubranila njihove prve udarce, ni pa preprečila njegovega mučeništva. Knjigo, prebodeno z mečem, danes hranijo v muzeju v Fuldi, kjer je sv. Bonifacij pokopan. Mašna prošnja na njegov god pravi, da je »vero učil in jo s krvjo potrdil« in nadaljuje: »Naj nam izprosi, da bomo vero neomajno ohranjali in izpričevali z dejanji.« Upodobljeni po Kristusu v prelitju krvi Pri tej sveti maši prosimo Boga, da bi naši mučenci, žrtve komunističnega medvojnega in povojnega nasilja, postali deležni časti oltarja. To molitev polagamo tudi v roke oziroma v priprošnjo že priznanega mučenca, blaženega Alojzija Grozdeta, ki se mu smemo tudi uradno in javno priporočati. Njemu in po njem Božji Materi Mariji, kraljici mučencev in pričevalcev, priporočamo vse ostale kandidate, to je Božje služabnike, ki so se blaženemu Alojziju pridružili v daritvi samega sebe; tiste, ki bodo enkrat priznani pred vesoljno Cerkvijo, in one, ki morda ne bodo. O vseh teh pa trdno verujemo, da so že uvrščeni v »veliko množico«, o kateri govori Knjiga razodetja, »množico, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. Zagotovo vsi ti že stojijo »pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa imajo palmove veje«, znamenja zmage in mučeništva (Raz 7,9). Mučenci so pričevalci za vero. Grški izraz martyres označuje ljudi, ki so svojo vero in zvestobo Bogu izpričali z darovanjem življenja. Pričujejo za tisto »večjo ljubezen«, o kateri Jezus sprašuje Petra: »Simon, ali me ljubiš bolj kot tile?« A ne gre le za večjo, ampak za največjo ljubezen, kajti »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Koncil o mučeništvu piše takole: »Že od prvih časov so nekateri kristjani bili poklicani in vedno bodo poklicani, da pred vsemi, zlasti pred preganjalci, dajejo to najvišje pričevanje ljubezni. Cerkev pojmuje mučeništvo (martyrium), s katerim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, in s katerim se upodobi po Njem v prelitju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni (caritas).« Nato koncil dodaja: »Treba je, da smo vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo« (C 42). Po besedah sv. Avguština Cerkev roma »'med preganjanji sveta in tolažbami Boga' in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride« (C 8). Na drugem mestu koncil naroča, naj si kristjani prizadevajo »razširjati luč resnice … z apostolsko srčnostjo, vse do prelitja krvi« (VS 14). Pozaba Boga – gluhota za resnico, dobroto in usmiljenje Mučenci so svetilniki sredi tako zelo mračnega 20. stoletja, ki je bilo zaznamovano z vsaj tremi najbolj protibožjimi in protičloveškimi sistemi: komunizmom, fašizmom in nacizmom. Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., ki je svoja mlada leta preživljal v senci Hitlerjevega nacizma, je zapisal besede, ki bi jih lahko navezali na vse tri omenjene sisteme: »Doživljali smo nasilje totalitarne stranke, ki je sama sebe imela za dovršitev zgodovine in ki je zanikala vest posameznika. Hermann Göring je o svojem šefu rekel: 'Nimam nobene vesti! Moja vest je Adolf Hitler.'« Papež Benedikt nadaljuje: »Moja najstniška leta so bila uničena zaradi pogubnega režima, ki je bil prepričan, da pozna odgovore na vsa vprašanja. To je bil režim, ki je pozabil na Boga, zato je postal gluh za vsakršno resnico in dobroto.« Pozaba Boga vodi v gluhoto za vsakršno resnico, dobroto in usmiljenje. Vsi trije sistemi so si umišljali, da bodo zgradili raj na zemlji brez Boga, raj samo za izbrance. Usmiljenja niso poznali. Vsi so častili svoje lažne »mesije«, lažne »odrešenike«, zbirali so svoje »izvoljeno ljudstvo« in obhajali svojo pogansko »liturgijo«. Vsi so napovedovali svetlo, zlato prihodnost, a vsi so neslavno izginili s prizorišča zgodovine in pustili za seboj ruševine in grobove. Tako imenovani »veličastni« ali »veliki časi puščajo za seboj velike grmade ruševin,« je ironično zapisal Hermann Hesse. Podobno je ob svojem obisku v Sloveniji leta 1996 v svojem govoru v Stožicah razmišljal papež Janez Pavel II.: »Kristus je vogelni kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Naše stoletje je močno izkusilo, kaj pomeni graditi na pesku ideologij, ki prezirajo Boga. In mar se ni naše stoletje prav zaradi tega okopalo v krvi nedolžnih in mučencev? Tisti, ki gradijo svet brez Boga, ga lahko gradijo samo proti človeku, proti njegovemu pravemu uresničenju in sreči.« Umorjeni iz sovraštva do vere Mučenci so svetilke, ki je po Jezusovih besedah ne postav-ljamo pod mernik, ampak na svetilnik, da svetijo vsem, ki so v hiši, to je v Cerkvi. Da bi ta njihova luč zares zasvetila vsem, poteka postopek za beatifikacijo slovenskih mučencev, žrtev komunističnega totalitarizma. Naj podam v zvezi s tem nekaj osnovnih podatkov. Slovenska škofovska konferenca je že davnega oktobra 2002 določila uraden začetek postopka za beatifikacijo naših mučencev 20. stoletja iz vseh slovenskih škofij. Postulatorji, to je voditelji postopka so bili do sedaj že trije, nazadnje pokojni profesor cerkvene zgodovine, kapucin dr. Metod Benedik. Za njim sem lani (2025) to dolžnost sprejel jaz. Škofije so predložile seznam žrtev, za katere bi bilo mogoče dokazati, da so bili umorjeni iz sovraštva do vere: teh je 26, po škofijah so razdeljeni: enajst iz ljubljanske nadškofije, trije iz mariborske nadškofije, devet iz novomeške škofije, dva iz koprske in eden iz celjske. Polovica naštetih (13) so duhovniki, trije so bogoslovci, ena redovnica in devet laikov. Ločeno potekata postopka za žrtve komunizma oziroma nacizma. V seznam je vključenih šest žrtev nacističnega terorizma: štirje iz celjske škofije in dva iz mariborske nadškofije. Za oba postopka je pridobljen nihil obstat, to je dovoljenje vatikanskega dikasterija. Glavnino dela je prevzela zgodovinska komisija, ki jo sestavlja pet zgodovinarjev. Pri procesu ima svoje pristojnosti tudi teološka komisija, ki je imenovana za ta namen. Doslej je bilo opravljeno velikansko delo zbiranja ustnih ali pisnih pričevanj. Zaradi časovne oddaljenosti dogodkov je takšno delo bistveno težje. Vendarle lahko rečemo, da se delo komisij počasi bliža koncu. Sledil bo še večji zalogaj celovite predstavitve kandidatov v obliki »pozicije«, ki bo predložena Dikasteriju za svetnike. V sredstvih obveščanja je bilo zadnje čase slišati kritične glasove, ki med drugim pravijo takole: »Izgubljena priložnost je tudi v tem, da Cerkev ni prepoznala in posvojila slovenskih mučencev, svojih lastnih mučencev. Njihova milostna navzočnost v vsakdanjem življenju bi nas vzgajala, opogumljala, nam krepila narodno in katoliško samozavest, vlivala voljo do življenja.« Nimamo pravice soditi o delu drugih in to kritiko sprejemamo bolj kot spodbudo za naprej. Tudi jaz verjamem, kot piše komentator, »da naši mučenci in njihova žrtev ostajajo vir duhovne moči« in da nam lahko izprosijo, »da bi se naša domovina obrnila k soncu, k pomladi, k življenju in sožitju«. Sodobno poganstvo je sad odpada od vere Današnja Božja beseda govori o preganjanju pobožnih. Apostol Pavel v pismu sodelavcu Timoteju piše: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani. Hudobni ljudje in sleparji pa se bodo pogrezali v čedalje večje zlo; varali bodo in bodo varani« (2 Tim 3,12-13). Nekako od francoske revolucije dalje evropska zgodovina spet beleži pojav množičnega preganjanja kristjanov, kakršno poznamo iz časov cesarja Dioklecijana v začetku 4. stoletja. Preganjanja v prejšnjem in našem stoletju kažejo na določeno menjavo vzorca. Vstopili smo v novo obdobje globalnega poganstva, ki je od krščanske preteklosti ohranilo zgolj določeno humanistično zavezanost in etično sporočilo. Novo poganstvo ali sekularizem se od klasičnega razlikuje v tem, da je posledica odpada od vere (apostazije). Od vseh celin najbolj Evropa pozablja in taji svoje krščanske korenine. Na odpad pa cerkvena tradicija gleda kot na pojav, ki je nevarnejši od običajnega poganstva. Danes smo v svetu priče preganjanju kristjanov, kakršnega ni bilo niti v prvih stoletjih krščanstva. Zato je papež Frančišek večkrat govoril o »ekumenizmu krvi«. Krščanstvo je danes na svetu najbolj preganjana vera. Štiri petine vseh ljudi, ki so preganjani zaradi vere, so kristjani. Niso preganjani kot katoličani, pravoslavni, luterani, ampak kot kristjani. Njihove skupnosti so postale Cerkve mučencev, zlasti v Afriki. Zato jih njihova mučeniška kri ne deli, ampak jih zedinja. Mučeništvo je največja bližina Jezusu Včeraj je bil praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, praznik evharistije. Evharistija je nekrvava daritev, hkrati pa je zadnja Jezusova napoved njegove krvave daritve na križu. Kruh in vino, dve ločeni znamenji pri zadnji večerji in na oltarju, sta napoved prelitja krvi, ločitve krvi od telesa, ki se je zgodila naslednji dan. Mučenec s svojo žrtvijo uresničuje tudi to Jezusovo kretnjo. Ko sprejema smrt, skupaj z Jezusom izreka njegove besede: »Glejte, to je moje telo, ki se daje zate, to je moja kri, ki se preliva zate, moj brat, zate, moja sestra, zate, moj narod.« Mučeništvo je zato največja bližina Jezusu pri zadnji večerji, na križu in končno tudi pri vstajenju. Mučenci so dali svoje življenje in njihovo darovanje kliče in vabi tudi nas k našemu darovanju. Človek namreč po besedah koncila »ne more v polnosti najti sam sebe razen z odkritosrčno daritvijo samega sebe« (CS 24). Jezus namreč pravi: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). Daritev naših mučencev je ohrabritev za vse kristjane in za vse ljudi blage volje. Naj bo njihova kri ne le seme novih kristjanov, ampak tudi izvir novih duhovnih poklicev, ki prav tako rastejo iz globoke vere in darovanja. Amen.

Mučeništvo je najvišje pričevanje ljubezni

Mučeništvo je najvišje pričevanje ljubezni

Foersterjev večer v ljubljanski stolnici

KRAŠNJA – Postanek kolesarskih romarjev upanja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.