Gospod Vinko je prijeten sogovornik, saj na svoje življenje gleda s hvaležnostjo in optimizmom. Verjame, da je Cerkev kraj srečevanja, upanja in rasti. Največji del svoje duhovniške poti je preživel med mladimi v Vipavi: najprej kot vzgojitelj
v Malem semenišču, kasneje kot rektor in ravnatelj Škofijske gimnazije. Spregovoril je o svoji poklicanosti in o poslanstvu, ki ga živi kot duhovnik.

Kako se spomnite začetkov svoje duhovniške poti? Kaj vas je spodbudilo k odločitvi za duhovništvo?

Proti koncu osnovne šole še nisem vedel, za kaj bi se odločil, potem pa mi je Bog poslal preblisk, ki mi je močno ostal v spominu. Še zdaj točno vem, kje sem bil takrat. Ne spomnim se, ali sem šel v šolo ali v cerkev, bilo je nekje na poti. Zame je bilo skoraj kot osebno razodetje, da me Bog kliče v duhovništvo. To doživetje me je spremljalo vse življenje. Sprva sem vse zadržal zase in o tem nisem nikomur razlagal. Ko sem doma čez čas povedal, da bi šel v semenišče, mi je mama rekla: »Če ugotoviš, da t...