Muzej holokavsta Jad Vašem iz Jeruzalema je Josephine Biviglia, opatinji reda Sester sv. Kvirika v Assisiju za njene zasluge med drugo svetovno vojno podelil naziv »pravične med narodi«. Sestra Jožefina je v času najhujšega preganjanja judov v 20. stoletju številnim ogroženim posameznikom rešila življenje, tudi ob tveganju lastne varnosti. Slovesna podelitev naziva nekdanji asiški opatinji bo v prihodnjih mesecih, najverjetneje v Muzeju spomina v Assisiju.

Sestra Jožefina se je rodila 31. marca 1897 v italijanskem mestu Serrone di Foligno, umrla pa je na svoj 94. rojstni dan, 31. marca 1991. V samostan je vstopila 13. maja 1922 kot izučena električarka, s svojim znanjem pa je pomagala tudi pri vzdrževanju samostana. 8. septembra 1922 je pričela z noviciatom, 18. marca 1923 pa je prejela redovno obleko in ime sestra Marija Jožefina Jezusa Nazarečana. 19. marca, na slovesni praznik sv. Jožefa, je v letih 1924 in 1927 dala najprej začasne in nato večne zaobljube. Sestra Jožefina je redovno skupnost kot opatinja vodila med leti 1942 in 1945, od 1945 do 1948, od 1964 do 1967 in od 1967 do 1970.

Ob koncu drugega triletnega obdobja na položaju opatinje je v samostanski knjigi spominov zapisala svoje pričevanje o medvojnih letih:

»Medtem ko se je po koncu septembra 1943 na presenečenje vseh okrepila anglo-ameriška zračna ofenziva nad Italijo, ko so v domovini divjala politična preganjanja, osebna maščevanja in različni nemiri proti judom in vojakom, ki niso bili pripravljeni rokovati z orožjem, so naše ustanove postale zatočišče za vse izgnane, politično preganjane, begunce, jude, vse tiste, ki so se uspeli izogniti deportaciji v koncentracijska taborišča. Pri tem je svojo vlogo odigral tudi naš samostan.

Povsem samoumevno je, da smo sestre, ki v vsej tisti zmešnjavi nismo zmogle v celoti doumeti, kaj se dogaja, pač sledile občutku, ki se je od časa do časa pojavil, ko so se na vratih samostana prikazali vsi ti nesrečniki: ob soočenju z bolečino vsakega posameznika je bila utišana sleherna želja po sodbi, tudi če bi jo kdaj lahko izrekle. V vsakem primeru pa bi zmagalo usmiljenje, tako kot se je tudi zgodilo. Zmagalo je iz ljubezni do Boga in našega bližnjega: prva nam je dala moč, da smo pomagale šibkim; druga je gorela za vse nedolžne, ki so v tistih dneh živeli v nenehnem strahu pred aretacijo, koncentracijskimi taborišči, usmrtitvami pred strelnimi vodi in še vse kaj hujšega! Moram povedati, da sem včasih nasprotovala sprejemanju vseh teh oseb, saj sem občutila odgovornost svojega položaja v luči celotne skupnosti in se ob tem bala morebitnih posledic; v ključnih trenutkih pa sem vedno dobila podporo svojih nadrejenih, tamkajšnjih duhovnikov in svojih sosester, ki so zagovarjali pomoč najmanjšim in najšibkejšim.«

»Osebe, ki smo jim pri nas nudili zatočišče, z Božjo milostjo, so bile v naših očeh vse poštene, pravične, dobre in tudi verne, tako katoličani kot judje. Nekaj fašistov je prišlo v času Badoglieve vlade in po prihodu Američanov, nekaj socialistov v trenutkih, ko je bila ogrožena republika. Takoj po 8. septembru smo sprejele nekaj poveljnikov in vojakov kraljeve vojske, kasneje pa večje število judov. V resnici smo imele pravcato Noetovo barko.«

Vir: EWTN
Foto: splet