Večerno mašo, ki je posebej namenjena domačemu občestvu, pred njo bodo pete litanije Matere Božje z Jožefovimi odpevi, pa bo daroval župnik lazarist Marko Jeromel.

Baročno cerkev sv. Jožefa na hribu v soseščini celjskega gradu so meščani zgradili leta 1681 v zahvalo za prenehanje kuge, ki je tiste čase pustošila po Štajerskem in v Celju. Po njej je hrib dobil svoje ime, Jožefov hrib. Naslednji zgodovinski mejnik Jožefovega hriba pa je blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 sem povabil duhovnike Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega – lazariste. Njihov Dom sv. Jožefa z romarskim svetiščem dandanes izrisuje mogočen arhitekturni kompleks in razgibano in pomembno duhovno središče in zavetišče.

Romarsko somaševanje je vodil novomeški škof dr. Andrej Saje. FOTO: Jože Potrpin

Kakor skozi zgodovino tako še danes cerkev sv. Jožefa na Jožefov praznik privablja množice romarjev. Ker prvi in osrednji romarski shod 19. marca (drugi je 1. maja) sovpada s postnim časom pred veliko nočjo, mnogi na ta dan opravijo tudi velikonočno spoved. V ta namen so dopoldne in zvečer na voljo spovedniki. V duhu gostoljubja je bilo poskrbljeno tudi za okrepčilo romarjev. Osrednji dogodki dneva so slovesne romarske maše.

FOTO: Jože Potrpin

V četrtek, 19. marca, je drugo jutranjo mašo daroval stolni župnik Tadej Linasi, romarsko novomeški škof dr. Andrej Saje ob somaševanju upokojenega škofa dr. Stanislava Lipovška in lazarista Tonija Burje, zadnja dopoldan je bila obrtniška. Večerno mašo, ki je posebej namenjena domačemu občestvu, pred njo so pete litanije Matere Božje z Jožefovimi odpevi, pa bo daroval župnik lazarist Marko Jeromel.

Tih in zgovoren

FOTO: Jože Potrpin

Škof Saje o tem, kako nas nagovarja sv. Jožef

»Ta sveti kraj, zaznamovan z molitvijo in delom, zvestobo mnogih rodov, nas vabi, da se ustavimo in prisluhnemo Božji besedi in poglobimo svoj pogled na življenje.« To pa so bile besede škofa Sajeta, s katerimi je uvedel mašno razmišljanje o romarskem svetišču, prazniku in liku sv. Jožefa: tihega in zgovornega, pogumnega in skritega, preizkušanega, vernega in vztrajnega moža. »Ki zna v konkretnih življenjskih okoliščinah prepoznati Božji klic in nanj tudi odgovoriti. Koliko takih ljudi srečujemo tudi danes, ki so skriti, tisti, ki ne iščejo pozornosti, pa vendar nosijo veliko odgovornost. Starši, ki skrbite za svoje otroke, bolniki, ki potrpežljivo nosite svoj križ, delavci, ki vestno opravljate svoje delo, redovnice, redovniki, duhovniki, ki tiho služite ali služimo.«

FOTO: Jože Potrpin

Pot skozi negotovosti

Po škofovih besedah v sv. Jožefu nadalje vidimo predvsem človeka, ki zelo globoko zaupa. Njegov pogum ni hrupen, ampak je tih in vztrajen. Je pogum, ki se kaže v zvestobi vsakdanjem korakom in majhnim opravilom. »Pogosto se nam zdi, da vera pomeni, da bomo bolj mirni, bolj gotovi in bolj na varnem. Jožef pa nas uči, da vera pomeni predvsem pot skozi negotovost in da ta pot gre naprej in da na poti ne obupamo in ne omagamo. Pomeni ostati zvest, tudi ko ne razumemo vsega. Pomeni zaupati, ko Bog deluje tudi tam, kjer ga mi jasno ne čutimo in ne vidimo.«

FOTO: Jože Potrpin

Človek vsakdanjih opravil

In sveti Jožev je bil tudi delavec, tesar, človek vsakdanjih opravil. Njegovo delo ni bilo nekaj obrobnega, ampak bistveni del poklicanosti. Z njim skrbi za družino, z njim tudi sodeluje pri Božjem stvarjenju. Delo mu daje dostojanstvo in ga povezuje z resničnostjo življenja. »Danes, ko je delo pogosto razvrednoteno ali pa je človek cenjen po uspehu, nas Jožef vabi k drugačnemu pogledu. Vsako pošteno delo ima vrednost in vsak trud šteje. Človek ni sredstvo, ampak cilj. Preko dela se človek uresničuje in tudi sodeluje pri Božjem načrtu stvarjenja.«

FOTO: Jože Potrpin

Naj se ne bojimo

Končno v ustvarjalnem pogumu, odprtosti, vztrajnosti sv. Jožef išče rešitve, ima sporočilo tudi za današnji čas. Kot je škof Saje poudaril in sklenil nagovor, »Božja beseda nas danes ne nagovarja le kot zgodba iz preteklosti, ampak predvsem kot živa resničnost in povabilo, da se tudi mi v tej zgodbi najdemo. Tudi nam Bog govori, 'ne boj se'. Tudi nas vabi, da sprejmemo svoje poslanstvo in tudi nas pošilja na pot. In vera ne pomeni, da nam bo šlo vse lahko v življenju, ampak pomeni, da bomo zmogli pot, ki je pred nami, ker gre Gospod s svojim blagoslovom z nami. Morda nas ne kliče, da obnovimo neko osnovno zaupanje, morda samo, da vztrajamo v dobrem delu. Morda, da odpustimo. M300porda, da sprejmemo nekaj, česar nismo izbrali. V vsakem primeru pa nas vabi, naj se ne bojimo in naj se osvobodimo strahu… Zato danes prosimo, 300pSveti Jožef, nauči nas svoje vere in poguma. Uči nas poslušnosti, ki odpira srce. Uči nas poguma, ki vztraja, in ponižnosti, ki ne išče sebe, ampak je ozrta k drugemu. Naj bomo tudi mi ljudje, ki v tišini gradijo dobro, ki zvesto hodijo svojo pot in ki v vsakem trenutku in vsaki situaciji zaupajo Bogu.«
FOTO: Jože Potrpin