Na Kredarici se čudeži še vedno pišejo

Slovenija je posejana z Marijinimi cerkvami in kapelicami. Med njimi ima posebno mesto kapela Marije Snežne na Kredarici, najvišje ležeča kapela v Sloveniji, kjer se vsako leto na praznik Marije Snežne ter na veliki in mali šmaren zberejo planinci in romarji z vseh koncev države. Prva kapela je bila blagoslovljena leta 1897 na pobudo Jakoba Aljaža, današnja pa stoji od leta 1992 in je že desetletja prostor molitve, srečevanja ter priporočanja za varne korake v gorah. Na strehi Slovenije skoraj 100 planincev Ko je večina ljudi še spala, sva s fotografinjo 5. avgusta že stopali proti Kredarici. Budilka je zazvonila malo po polnoči, ob eni uri zjutraj pa sva krenili proti Pokljuki. Po skoraj šestih urah hoje naju je na strehi Slovenije pričakalo sončno jutro in skoraj sto planincev ter romarjev, ki so se na praznik Marije Snežne zbrali pri najvišje ležeči slovenski kapeli. Nekateri so se vračali z vrha Triglava, drugi so prišli posebej zaradi svete maše. Kapela se je hitro napolnila. V majhnem prostoru pod Triglavom smo skupaj molili izkušeni alpinisti, planinci, družine z majhnimi otroki in mladi, ki so se na vrh povzpeli prvič. Med njimi so bili tudi številni plezalci, ki so se po vzponih za nekaj trenutkov ustavili v tišini za molitev. V kapeli so odzvanjali ubrano petje, molitev in pristna povezanost ljudi, ki jih druži ljubezen do gora in vera. Duhovni oskrbnik kapele Matjaž Celarc je spovedoval romarje. Pri maši je med pridigo Celarc zbrane povabil, naj povedo, od kod prihajajo. Odgovarjali so, da z različnih koncev Slovenije: iz Radovljice, Bohinja, Kamnika, Vipavske doline, Radeč … »Torej zdaj ne bomo začinili spora: 'Čigav je Triglav, gorenjski ali primorski?' Naš je,« je z nasmehom pripomnil. V pridigi je duhovni oskrbnik kapele poudaril, da so gore kraj, kjer človek posebej začuti svojo majhnost pred Božjo veličino. V dolini, kjer nas čaka delo, kjer nas čaka polno stvari, polno odgovornosti, se včasih zdi, da je vse v naših rokah, je razmišljal. »Tu pa se v resnici zavemo ne le, da smo majhni, ampak da stvari niso vedno v naših rokah.« Kako je Marija rešila življenje gorskemu reševalcu Eden najbolj ganljivih trenutkov letošnje maše je bilo pričevanje dolgoletnega gorskega reševalca in alpinista Mihe Žumra. Matjaž Celarc je pokazal na cepin, ki visi pri vhodu v kapelo Marije Snežne, in dejal: »Tisti cepin je živa priča, da Marija izprosi čudeže.« Nato je povabil Žumra, naj z navzočimi deli svojo zgodbo. V kapeli je na- stala popolna tišina, marsikdo ga je poslušal s solzami v očeh. Pred dvema letoma je Žumer s prijateljem iz Slovaške plezal slovensko smer v Triglavski steni. Po uspešno preplezani smeri sta sestopala pod Triglavskimi podi. »Vse je bilo idealno. Potem pa se mi je vdrl snežni jezik. Padel sem do kolen v sneg, z glavo naprej zdrsel proti skalam in s čelado silovito trčil vanje. V tistem trenutku se mi je ročaj cepina, ki sem ga držal v roki, zapičil pri prsnem delu več kot 20 centimetrov globoko. Ker sem že dolga leta gorski reševalec in alpinist, niti nisem pomislil – zaslišal sem 'glas od zgoraj', ki mi je zavpil: 'Potegni ven!' Prijel sem za cepin in ga izpulil.« Šele pozneje mu je zdravnik povedal, da je bila to odločilna poteza. Nato pa se je začela dolga borba za življenje. Ker na kraju nesreče ni bilo signala, sta s soplezalcem pomoč priklicala prek mimoidočih nemških planincev. Helikopter je sicer kmalu priletel, vendar zaradi močnih zračnih vrtincev ni mogel pristati. »Ko je helikopter odletel, sem si mislil: 'Zdaj bom umrl!' Potem mi je soplezalec rekel, naj moliva. In zmolila sva Oče naš.« Po več urah so iz Mojstrane do njega peš prišli gorski reševalci. Med njimi je bil tudi zdravnik Andrej. »Poskusil bom narediti vse. Če boš pa umrl, boš umrl na najlepšem koncu sveta,« mu je dejal. »Takrat se mi je moč za preživetje podvojila,« se spominja Žumer. Prenesli so ga na Kredarico, kjer so se zdravnik in meteorolog vso noč borili za njegovo življenje. Naslednje jutro ga je helikopter v petem poskusu pristanka le odpeljal v ljubljanski klinični center. Po štirinajstih dneh zdravljenja so mu v šali dejali: »Najbolje, da greš domov. Tebi pomaga gorenjski zrak.« Žumer: »Jaz sem Marijo rešil, Marija je pa mene.« Cepin pa mu ni dal miru. »Lani sem ga prinesel nazaj na Kredarico in ga pritrdil pri vhodu v kapeli, da me ne bo več strašil. Pustil sem ga pri Mariji.« Ob koncu je opisal še dogodek iz leta 2009, ko je skupina planincev na Triglav pred stolp prinesla kip Marije. Nenaden sunek vetra ga je odpihnil čez rob. »Privezal sem se, se spustil ponjo in jo našel skoraj nepoškodovano – odlomljena je bila le ena roka. Prinesel sem jo nazaj na vrh. Nastala je tišina. Čudež. Jaz sem Marijo rešil, Marija je pa mene.« Nevihta na poti v dolino Le dve uri po maši je visokogorje pokazalo svojo drugo plat. Med sestopom naju je s fotografinjo ujela močna nevihta, zato sva se skupaj s številnimi planinci zatekli v Vodnikov dom na Velem polju. Tudi ta nenadna vremenska sprememba je znova potrdila besede Matjaža Celarca iz pridige, da se človek v gorah hitro zave svoje majhnosti ter da vse vendarle ni v njegovih rokah.

Dostop do članka (47174)

Na Kredarici se čudeži še vedno pišejo

Na Kredarici se čudeži še vedno pišejo

Na strehi Slovenije skoraj 100 planincev

Družinsko ptičjegledje

Papež v Francijo in Latinsko Ameriko

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.