Skupnosti v Mendozi, Bariločah in Buenos Airesu so nas sprejele z odprtimi rokami. Za duhovno vodstvo je skrbel novomeški škof Andrej Saje, ki je imel zadnji dan obiska tudi birmo.

Darilca za škofa Andreja Sajeta od slovenskih otrok v Argentini. FOTO: B. D. 

Iz zime v poletje

Iz Slovenije so nas pospremile zimske temperature, na južni polobli pa nas je pozdravila pozna pomlad in prijetnih 30 stopinj. Po kratkem postanku v Santiagu de Čile nas je pot najprej vodila v Mendozo, ki je s poldrugim milijonom prebivalstva največje mesto na zahodu Argentine.

Leži ob vznožju mogočne gorske verige Andov, le dobrih sto kilometrov od Aconcaque, 6961 metrov visoke gore, ki je najvišja v Južni Ameriki. Mendoza je izhodišče za ljubitelje pohodništva, še bolj pa je mesto in istoimenska provinca znana po vrhunskih vinih vrste Malbec, ki jih enologi uvrščajo v sam svetovni vrh. Tu najdemo velike vinske kleti, ki žlahtno kapljico izvažajo po vsem svetu. Eno od teh smo si ogledali tudi sami. Naš obisk je sovpadal tudi s tradicionalnim martinovanjem in Slovenskim dnem, ki ga je prvič v 69-letni zgodovini organizirala slovenska skupnost v Mendozi.

Na obisku v vinski kleti v Mendozi. FOTO: B. D. 

69. Slovenski dan – prvič v Mendozi

Praznovanje smo začeli z mašo v cerkvi Naše Gospe usmiljenja, ki jo je ob somaševanju Janeza in Franceta Cukjatija, Zvoneta Podvinskega ter Bogomirja Rakuša daroval predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Saje. Pod vodstvom Damijane Božič Močnik pa je mašo glasbeno obogatil duhovniški oktet Oremus, ki je v novembrskih dneh gostoval po Argentini.

Preberite tudi: Duhovniški oktet Oremus med rojaki v Argentini 

Škof Saje je v pridigi izrazil hvaležnost, da so v desetletjih z medsebojnim povezovanjem ohranili vero, jezik in kulturo. »To je izjemno velika stvar in je tudi spodbuda za nas, ki smo v Sloveniji, da bi krepili naše medsebojne vezi, predvsem družinske odnose, da bi imeli otroke, da bi se poročali, predvsem pa, da bi se veselili življenja. To je tisto, kar tudi tukaj opazimo, ko je veliko otrok, veliko mladih /…/ in to je tisto, kar je prihodnost.«

 Praznovanje 69. slovenskega dne smo začeli z mašo v Mendozi. FOTO: B. D.

Praznovanje smo nadaljevali v Slovenskem domu, kjer se nam je predstavil mendoški oktet s solistom Markom Finkom, folklorni skupini otrok in odraslih ter mešani pevski zbor, ki je zapel pesem Marka Kremžarja Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj. Ob koncu kulturnega programa je škof Saje ob navzočnosti predsednika društva Tineta Šmona in predstavnika slovenskega veleposlaništva Igorja Šefa blagoslovil sadiki mendoške in (najstarejše) mariborske trte, ki so jo posadili v atriju slovenskega doma.

 Tine Šmon, predsednik Slovenskega društva v Mendozi. FOTO: Boštjan Debevec

Štiridnevnega praznovanja, združenega z martinovanjem, se je udeležilo več sto Slovencev iz vse Argentine in je bil zato velik izziv tudi za slovensko skupnost v Mendozi, ki je obenem praznovala 75. obletnico svojega delovanja. Zadovoljen je bil tudi predsednik društva Tine Šmon. »Že pred nekaj leti smo začeli govoriti z Zedinjeno Slovenijo, da bi organizirali Slovenski dan v Mendozi. To se je zgodilo letos in smo skupaj z martinovanjem praznovali te tri dogodke. /…/ Sem zelo hvaležen predsednikom odborov in vsem, ki so se pridružili temu praznovanju. Mi smo bolj oddaljeni, 1000 kilometrov (od Buenos Airesa, op. ur.), zato še toliko bolj cenim ta obisk in nam je spodbuda, da bomo še naprej delali in se združevali.«

 Bi empanado? (Pečeni žepki iz testa z mesnim ali zelenjavnim nadevom). FOTO: B. D.

Dobro organizacijo in obisk je pohvalil tudi Jure Komar, predsednik Zedinjene Slovenije – krovne organizacije vseh slovenskih skupnosti v Argentini. »Sem res vesel, da se nas je toliko zbralo. Prišli ste iz Slovenije v organizaciji agencije TRUD in Toneta Rodeta. Prišli so Slovenci iz Buenos Airesa, iz Bariloč, iz San Luisa, celo iz Urugvaja, iz Čila je bilo nekaj predstavnikov slovenske skupnosti. /…/ Lahko smo gledali argentinsko folkloro, peli v slovenščini … Za nas sta dve domovini, kjer se čutimo Slovenci. Naše korenine so v Sloveniji, ampak živimo tukaj v Argentini, ki nas je sprejela z odprtimi rokami.«

Jure Komar, predsednik Zedinjene Slovenije. FOTO: B. D.

Švica Južne Amerike

Sloveniji najbolj podobna pokrajina se nahaja 1000 kilometrov južneje. Živahno turistično mesto Bariloče velja za Švico Južne Amerike in že prvi pogled z letala ponudi odgovor, zakaj so si številne slovenske družine tu ustvarile svoj dom. Obiskovalca očarajo velika ledeniška jezera, najdaljše Nahuel Huapi je dolgo kar 76 kilometrov in se razteza od polpuščavske pokrajine na vzhodu do osrčja Andov na zahodu, po vrhu katerih že poteka meja s Čilom.

Bariloče je danes eno največjih turističnih središč Južne Amerike, predvsem pa je najpomebnejše smučarsko središče Argentine. V veliki meri je to prav po zaslugi Slovencev, ki so že v petdesetih letih začeli urejati planinske poti, gradili bivake ter prebivalce učili alpskega in nordijskega smučanja. Slovenska skupnost danes šteje okrog 250 aktivnih članov, ki se povezujejo v okviru Slovenskega planinskega društva v hiši »Pastirski pristan«. Tu pripravljajo kulturne prireditve in nudijo tečaj slovenskega jezika, tudi za otroke iz mešanih zakonov. Enkrat na teden je tudi maša, ki jo daruje tamkajšnji duhovnik Branko Jan.

14-milijonsko mesto

Slovenstvo v Argentini ne bo zamrlo. FOTO: B. D. 

Daleč največje število Slovencev pa je v argentinski prestolnici Buenos Aires, ki danes šteje več kot 14 milijonov prebivalcev. Tu najdemo šest slovenskih skupnosti: Društvo Slovenska Pristava v Castelarju, Hladnikov dom v Slovenski vasi v Lanusu, Naš dom v San Justu, Slomškov dom v Ramos Mejii, Slovenski dom v Carapachayju in Slovenski dom v San Martinu. Najprej smo se srečali v Slomškovem domu, kjer nam je ob slovesu svoje turneje nekaj pesmi zapel duhovniški oktet Oremus. V San Justu smo se udeležili okrogle mize o slovenstvu, na Pristavi pa smo spoznali slovensko sobotno šolo, ki nosi ime po Francetu Prešernu. Tu smo lahko občudovali marljive učiteljice, ki vsako soboto prostovoljno poučujejo otroke različnih starosti, poseben oddelek pa je namenjen tudi odraslim, ki želijo poglobiti znanje slovenskega jezika in kulture. Ker je vse več tudi mešanih zakonov, prihajajo sem tudi partnerji in otroci, ki se s slovenščino srečajo prvič.

Zadnji dan našega potovanja po Argentini smo obiskali Slovensko hišo, osrednjo ustanovo slovenskih organizacij in se udeležili birme v cerkvi Marije Pomočnice. Škof Saje je zakrament birme podelil 26 mladim, s petjem pa je sodeloval mladinski zbor pod vodstvom Andreje Selan.

Deželo pod Južnim križem smo zapuščali z občutkom hvaležnosti za vse lepote Argentine, predvsem pa smo tu našli odprte in dobrosrčne Slovence, ki jih je težko prekašati v ljubezni do domovine. Kot je poudaril marsikdo od skupine romarjev, smo tu našli duha pravega slovenstva. Vsaj nekaj te zavesti bi si želeli tudi doma v Sloveniji.