»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Ničkolikokrat citirana legendarna misel Nejca Zaplotnika me osebno nagovarja še posebej v luči okoliščin, ki so botrovale temu spoznanju.

Nejc je bil športnik, alpinist, plezanje po previsih in stenah je bila njegova obrt, vzpone je nizal, kot smo nekateri zbirali znamke in nalepke. A v dirki po gorah, kot se je izrazil, se je kolesje začelo vrteti v prazno, pozabil je dihati, se čuditi, uživati … pozabil je na pot. Vse to se je v njem prebudilo, ko se je s sinovi vzpenjal proti Češki koči. Ob tempu kratkih otroških korakov je znova opazil, da je pot mehka, senca hladna, maline sladke, studenec mrzel in da še pojejo ptice v gozdu. Otroci so obrnili pot nazaj vanj in mu dali veselje ob drobnih stvareh, mu podarili vid in sluh, ki sta ob dirki vse bolj pešala.

Življenje se pogosto zdi ena sama naglica, hitenje od ene k drugi obveznosti, od cilja do cilja, ob tem pa pozabimo živeti trenutek...