Italijanski novinar Andrea Tornielli je papeža Frančiška spremljal na vseh 17 dosedanjih apostolskih potovanjih. V knjigi Na poti (založba Družina) je opisal sporočila in znamenja teh obiskov, pa tudi podrobnosti s potovanj, o katerih mediji niso poročali. Na primer kako poteka potovanje v zakulisju letala, opisi bežnih srečanj papeža s preprostimi ljudmi in razlage, zakaj je papež želel obiskati določen kraj. V knjigi je objavljen tudi poseben intervju s papežem, delčke katerega objavljamo na tej strani.

Vaša svetost, ali radi potujete?

»Ne, če sem iskren. Nikoli nisem maral potovanj. Ko sem bil škof v Buenos Airesu, sem v Rim odšel le, če je bilo zares nujno, drugače pa ne. Vedno mi je bilo težko zapustiti škofijo, ki je za škofa kakor žena. Poleg tega sem bolj zapečkarski. Počitnice so zame to, da si lahko vzamem nekaj več časa za molitev in branje. Za oddih nikoli nisem potreboval spremembe okolja ali zraka, čeprav je tudi to včasih dobrodošlo, na primer v postnem času, ko gremo vsi iz rimske kurije za en teden v Ariccio na duhovne vaje.«

Ste na začetku svojega pontifikata predvidevali toliko potovanj?

»Ne, sploh ne! Kot sem rekel, nerad potujem in si tega še predstavljal nisem.«

Čemu ste si potem premislili? Kako se je vse začelo?

»Moja prva pot, ki je vodila na italijansko Lampeduzo, ni bila vnaprej načrtovana. Nobenega uradnega povabila ni bilo. Začutil sem, da moram oditi tja, ker so me ganile in pretresle novice o migrantih, ki so utonili v morju – otrocih, ženskah, mladih moških... Kakšna tragedija! Videl sem presunljive prizore reševanja preživelih in slišal pričevanja o velikodušnem gostoljubju prebivalcev Lampeduze. S pomočjo sodelavcev sem organiziral kratek obisk, ki je bil zelo pomemben. Temu je sledilo potovanje v Rio de Janeiro na svetovni dan mladih, ki je bilo že dolgo na koledarju. Papež se teh dni vedno udeleži. Janez Pavel II., ki je napovedal SDM v Kölnu leta 2005, se je nekaj mesecev prej vrnil k Očetu, zato je tja namesto njega odšel njegov naslednik Benedikt XVI. To je bilo njegovo prvo papeško potovanje in obenem prvi obisk domovine po imenovanju. Moje potovanje v Rio de Janeiro, ko sem se kot papež prvič vrnil v Latinsko Ameriko, ni bilo nikoli vprašljivo.«

Se razume, saj je SDM dogodek, ki ga papež ne sme zamuditi. Kaj pa druga potovanja?

»Po Riu je prišlo drugo vabilo in nato še eno. Preprosto sem odgovoril ‘naj bo’ in se pustil odpeljati tja. In zdaj čutim, da moram potovati, obiskovati Cerkve in tako gojiti semena upanja.«

Kako naporna so za vas mednarodna potovanja?

»So naporna, a jih zaenkrat še lahko prenašam. Morda so zame bolj naporna psihično kot telesno. Potreboval bi več časa za branje, za pripravo. Potovanje niso samo dnevi, ki jih preživiš na obisku v neki državi. Potrebna je tudi priprava, ki ponavadi sovpada z vsemi drugimi rednimi opravili.«

Katere pa so vaše najlepše izkušnje s potovanj?

»Zagotovo stiki z ljudmi. Če bi me, na primer, vprašali, česa se najraje spominjam s potovanja v Armeniji junija 2016, bi vam povedal prigodo iz mesta Gyumri, ki ga ne znam niti pravilno izgovoriti. Po končani maši na mestnem trgu – prvem bogoslužju, ki so ga tam kdaj obhajali – sem na papamobil povabil armenskega katolikosa, njegovo svetost Karekina II., nekega armenskega škofa in katoliškega škofa Raphaela Minassiana. Skupaj smo naredili krog po trgu in mahali ljudem. Na koncu kroga sem v nekem kotu zagledal starko, ki je imela od sonca izsušeno kožo, podobno pergamentu. Ponižno je stala tam, nam mahala in se široko smehljala, da sta se ji svetila dva zlata zoba, kakršne so nekoč vsajali. Izstopil sem s papamobila in se napotil k njej, da bi jo pozdravil in objel. Prek tolmača mi je povedala, da je prišla iz Gruzije. Naslednji dan, zadnji dan svojega potovanja, sem odšel v Erevan, kjer sem obiskal tudi redovnice. Pričakala me je velika množica. Sestre so mi povedale, da na ulici še nikoli niso videle toliko ljudi. Med pozdravljanjem sem se nanadoma znašel pred isto ubogo starko, ki sem jo prejšnji dan objel v Gyumriju! Da bi videla papeža, je najprej prepotovala osem ur z avtobusom do Gyumrija, nato pa še sto trideset kilometrov do Erevana. Vsa ponižna me je čakala tam. To mi največ pomeni in je glavni razlog za moja potovanja. Enako je menil sveti Janez Pavel II. Tistim, ki so nasprotovali njegovim potovanjem, češ da lahko ljudje pridejo pogledat papeža v Rim, je preprosto odgovoril: ‘Ubogi ne potujejo.’«

Celoten pogovor s papežem ter podrobne potopise potovanj papeža Frančiška lahko preberete v knjigi Na poti avtorja Andrea Torniellija. Predstavitev knjige bo 30. avgusta, ob 12. uri v Galeriji Družina. Gost bo dopisnik RTV SLO iz Vatikana, Janko Petrovec.

Srednjeafriška republika velja za pozabljeno od mednarodne skupnosti. Kljub konfliktom, ki divjajo v njej, jo je papež obiskal. V knjigi je podrobno opisano, kaj se dogaja med poletom papeža skupaj z njegovimi spremljevalci in svetovnimi novinarji. Frančiška je ganila starka s pergamentno kožo in dvema zlatima zoboma, ki ga je prišla pozdravit v Armenijo iz Gruzije.