Na romanju dobiš zadoščenje

Na pot smo se odpravili s tremi avtobusi, in sicer 70 izžrebanih naročnikov Družine, ki so se jim pridružili še drugi prijavljeni, skupaj 150 romarjev. Na vsakem avtobusu smo bili poleg vodiča tudi sodelavci Družine, ki smo se v dneh druženja posvetili bralcem in naročnikom. Duhovni vodje romanja so bili predsednik SŠK in novomeški škof Andrej Saje, Bogdan Dolenc in Jože Plut. Z nami pa so romali še duhovniki Luka Zidanšek, Milan Stepan, Franc Linasi in Matej Rus. Tradicionalno tridnevno romanje Zdaj že tradicionalno, sedmo tridnevno romanje nas je letos od petka, 28., do nedelje, 30. marca, popeljalo v Đakovo na Hrvaškem ter v Bosno, deželo z bogato in burno zgodovino, deželo različnih narodov, kultur in verstev, deželo velikokrat preizkušenih, a dobrih in marljivih ljudi, ki so se vedno znova, tudi z vero v Boga, dvignili k novemu življenju. Šli smo v veri, da bi bilo letošnje romanje, ki ga lahko imenujemo tudi ekumensko, poleg priprave na veliko noč tudi naša iskrena molitev in prošnja za razumevanje ter spoštovanje med različnimi kulturami in verstvi povsod po svetu. Na letošnjem romanju smo se spomnili tudi blaženih drinskih mučenk, redovnic skupnosti Hčera Božje ljubezni. Med njimi sta bili tudi dve slovenski rojakinji, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan, ki sta svojo dobrodelnost opravljali v Sarajevu ter skupaj z drugimi sestrami v okviru leta 1911 ustanovljenega samostana Marijin dom skrbeli za bolne, onemogle in siromake ter po- učevali okoliške otroke. Četniki so med drugo svetovno vojno Marijin dom obkolili ter sestre skupaj s slovenskim duhovnikom in pisateljem Francem Ksaverjem Meškom odpeljali v ujetništvo. 15. decembra 1941 so sestre umrle mučeniške smrti, njihova trupla so v Goraždu vrgli v reko Drino. 24. septembra 2011 so jih v Sarajevu razglasili za blažene drinske mučenke. Razglasitev je bila med mašo v sarajevski olimpijski dvorani Zetra in v Sarajevu smo se jih spomnili tudi mi. Đakovo in Sarajevo Prvi dan nas je pot vodila mimo Novega mesta in Zagreba v Đakovo, živahno mesto v rodovitni in bogati Slavoniji, predvsem pa pomembno kulturno in versko središče ter sedež škofije. Tu je deloval Josip Juraj Strossmayer (1815–1905), veliki hrvaški škof, mecen in narodni buditelj. Zaslužen je tudi za gradnjo monumentalne neogotsko-romanske stolnice sv. Petra. Drugi dan smo namenili Sarajevu. Mesto ob reki Miljacki se prvič omenja leta 1462, ko so Turki tukaj zgradili rezidenco za poglavarja osvojene otomanske province Bosne. V 16. stoletju so mesto okrasili z orientalsko arhitekturo, zrasle so džamije, medrese, bezistani ... Iz leta 1914 se spominjamo atentata na prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda, kar je vodilo v prvo svetovno vojno. Tu so bile 14. zimske olimpijske igre, spomnili smo se zadnje, balkanske vojne v začetku 90. let, ko je bilo mesto hudo poškodovano, ter ponovnega razcveta. Dan smo začeli z mašo v katedrali Srca Jezusovega. Popoldne smo si ogledali glavne sarajevske znamenitosti. Večerji je sledilo tradicionalno druženje romarjev in ustvarjalcev Družine. V nedeljo smo se zapeljali mimo rudarskega mesta Kakanj v Kraljevo Sutjesko, kjer se je pisala bosanska zgodovina, saj je bil tam blizu, v gradu Bobovac, sedež bosanskih kraljev, danes pa je kraj najbolj znan po frančiškanskem samostanu s cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Sklepno mašo, ki jo je v živo prenašala tudi RTV Herceg-Bosne je daroval škof Saje. Darilo za obletnico poroke Romarje, nekateri so bili z nami že drugič, smo povprašali po vtisih. »Ker smo že veliko let naročniki Družine in smo videli oglas za to romanje, smo se prijavili,« je povedala Lojzka Rutar iz Dobrega Polja pri Ilirski Bistrici. »Ko smo se pogovarjali, da bi šla, je hči rekla, da nama plača kot darilo ob najini okrogli 50. obletnici poroke. Kar na hitro smo se odločili, saj so bili na sporedu takšni kraji, ki jih še nismo videli. Vtisi so zelo lepi. Za Sarajevo nisem vedela, da je bilo tako pomembno mesto v zgodovini. Zato sem vesela, da sem šla. V naših družinah smo bili že dolgo naročniki Družine, že predniki pred 50 leti so bili, in smo še vedno naročniki, saj v njej preberemo lepe in zanimive stvari.« Mož Stanko je dodal, da je tudi prvič v Bosni, v Sarajevo si je pa že dolgo želel. »Ko smo v naši Družini videli vabilo, sem takoj začel razmišljati, da bi bilo primerno, da se tega romanja udeležim. Bolj me je zanimalo Sarajevo kot Đakovo, saj je Đakovo bliže nam, ker nam je kultura podobna, Sarajevo pa je bolj zanimivo.« Povsod je bilo lepo Milan Kobal z Vrhnike je povedal, da sta z Družino bila že nekajkrat na romanju in sta bila zmeraj zadovoljna. »Zdaj, ko so otroci odrasli, hodiva na romanja malo več. Sarajevo me je impresioniralo s svojo raznovrstnostjo religij, kar je bogastvo, začutiš, da se lahko drug od drugega kaj naučimo, si damo, da ni to, kakor nam je dejal sarajevski mufti Nedžad Grabus, samo neka grožnja. Upam, da so besede iskrene. Včasih vidimo, da so njihova dejanja malo drugačna, kot govorijo, ko gre za skrajnosti. Žena Cilka je dodala, da sta že dolgo časa nameravala iti v Sarajevo, ker je bil Milan tam pri vojakih. »Tako, organizirano, je lažje, ker smo z lokalnim vodnikom izvedeli veliko več, kot če bi sama raziskovala.« »Letos je sveto leto, ampak na romanje z Družino greva že tretje leto zapored, saj na njem dobiš zadoščenje, duhovno in drugače te napolni za eno leto, naslednje leto pa spet, tako da mi takšno romanje veliko pomeni,« je povedala Jožica Papež iz Višenj pri Ambrusu. »Z veseljem grem, kaj doživiš, spoznaš nove ljudi in poglobiš se v vero. Povsod je bilo lepo, v Đakovu, pa pri drinskih mučenkah.« Tudi za moža Franca so vtisi zelo močni, »da vidiš kraje, kjer sta končali obe drinski mučenki«. Poglobitev odnosa z vero »Pri nas faranka Marija razdeljuje Družino in me je vprašala, če bi šla na to romanje. In tako sem šla, saj na romanju že dolgo nisem bila,« je dejala Ana Hribernik iz župnije Kranj Šmartin. Na Družino smo naročeni že zelo dolgo, že stara mama je bila, moja mama, zdaj pa jaz. Zelo sem bila vesela, ko je začel izhajati Slovenski čas, čakala sem ga vsak mesec, ena a je bil in je še. Na romanju smo imeli dobre vodnike. Ta, ki nas je vodil po Sarajevu, je bil odličen, veliko in bistveno ter s srcem je pripovedoval. Rada imam poglobljene maše.« Jasna Škerjanec iz župnije Ljubljana Moste - Fužine se je romanja udeležila, ker je bila župnija ena izmed nagrajencev. »Vesela sem bila te možnosti, da v svetem letu organizirano poromam na kraje, kjer še nisem bila. Od celotnega romanja se me je najbolj dotaknila kapelica Vseh svetih v Đakovu. Postavili so jo kot mošejo, zdaj pa v njej prebiva Jezus, izpostavljen v Najsvetejšem zakramentu 24 ur na dan. Središče vsakega dneva je bila, vsaj zame, maša, ostala dogajanja so se vrtela okoli nje, kajti bili smo na romanju in romanja niso primarno ogledi znamenitosti, ampak poglobitev odnosa s katoliško vero. Z romanja si bom zapomnila pogum naših bratov in sester iz Hrvaške in Bosne, ki so stoletja trpeli ter bili preganjani zaradi svoje vere, vendar so ostali trdni v naši katoliški veri. Hvaležni za to izkušnjo Ana Repič iz župnije Šturje je povedala, da je bilo to romanje zanjo prave duhovne vaje. »Na romanju smo ljudje s podobnimi vrednotami in se lahko z vsemi pogovarjam, čeprav se prej nismo poznali. Nagovarjajo me drinske mučenke. Vedela sem zanje, nisem pa vedela, da so toliko pretrpele. Ob tem se sprašujem, zakaj morajo nekateri ljudje tako trpeti. Nagovoril me je zelo lep križev pot, ki ga je pripravil gospod Bogdan Dolenc, duhovni voditelj našega avtobusa, pa tudi njegovi blagoslovi. Vsi trije avtobusi smo bili kot ena velika družina. Rada berem Družino, pričevanja in rubriko Iz naših župnij, ko lahko vidim, kaj se dogaja, še posebej pa pogovore z družinami v prilogi Naša družina, ki jo rada vzamem v roke in berem. Franc Linasi, župnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, se je za romanje odločil, ker je bila izžrebana njegova župnija. »V Bosni sem bil pred več desetletji in takrat sem videl, kako so kristjani v Bosni na preizkušnji, ker so v manjšini, in sem želel videti, kako zdaj živijo. Zelo sem hvaležen za to izkušnjo, da so pravzaprav zvesti v svoji drži in veri, da so veseli in se trudijo biti v sožitju tako s pravoslavnimi kot z muslimani. Vzdušje na romanju je bilo zelo lepo, tako duhovno kot turistično, oboje se je lepo prepletalo in je bilo dragoceno. Imamo drug drugega Marinka Gomiršek iz župnija Nevlje je redna naročnica Družine, na romanju pa je bila v imenu župnije Nevlje, ki je bila izžrebana. »Nimam besed, da bi opisala, kako sem bila počaščena, da lahko grem na romanje z založbo Družina. Drinske mučenke ostajajo v mojem srcu. Čeprav sem bila pred leti službeno v Sarajevu, ga nisem doživljala tako globoko kot tokrat. Nagovorila me je čudovita cerkev v Đakovu, še posebej, ko je ob našem odhajanju nekdo na koru igral Händlovo alelujo. Hvaležna sem, da smo imeli enkratno vodnico gospo Marijo, pa tudi za dogodivščine in nagovore duhovnega voditelja našega avtobusa, Jožeta Pluta. Sibila Nidorfer iz Maribora je dejala, da bi bil za to romanje z Družino lahko podnaslov Božja milost je v vsakdanu. Hvaležna je za podarjeno nagrado šolskih sester in da so sodelavci rekli, da gre lahko ona. »Za začetek sem v Đakovu spoznala škofa Strossmayerja, po katerem se imenuje ulica, na kateri delam zadnji svoji dve službi. V spominu mi je ostalo predvsem to, da je bil prodoren in je delal za ljudi. Kot je tudi del poslanstva moje službe delati za ljudi z ljudmi. V Sarajevu se me vedno znova dotakne norija vseh vojn in molitev, da bi zmogli preseči sovraštvo ter hoditi v miru na kavo. Frančiškanski samostan v Sutjeski pa mi je dal pogum pričevanja za vero. Ko po vseh težkih zgodovinskih preizkušnjah domačinke s ponosom pridejo v narodnih nošah in je njihova pesem ena sama molitev Bogu. Na romanju smo bili povezani v upanju, veselju in hvaležnosti za to, da karkoli se zgodi, imamo drug drugega in predvsem Boga.« Romarji upanja Marija Hernja Masten, vodička s Ptuja, meni, da je bilo romanje ob duhovnih vodjih globoka in bogata duhovna izkušnja. »Povsod, kamor smo prišli, so nas lepo sprejeli, pozdravila sta nas nadškofa v Đakovu in Sarajevu. Maše so bile zelo doživete. Na romanjih se tako vedno prepleta duhovno-molitveni program s turističnimi ogledi.« Ob bogati kulturni in stavbni dediščini Đakova in Sarajeva je izpostavila zadnji dan romanja, ki smo ga namenili Kraljevi Sutjeski, kraju, kjer so v bližini imeli bosanski kralji svoje središče. Pri maši so bile namreč navzoče domačinke, oblečene v lepe narodne noše. Legenda pravi, da jih je naučila izvesti nekaj vezenin zadnja bosanska kraljica Katarina.« Letošnje romanje z bralci Družine je bilo še posebej navdihujoče, bili smo resnični romarji upanja, meni vodja romanja Manica Ferenc. »Romali smo po krajih, kjer smo Slovenci pustili svoj pečat, bodisi duhovni bodisi gmotni. Dobrodošlice v vseh krajih, topel sprejem na vsakem koraku, ki nam daje upanje, da bo svet boljši, saj se povsod najdejo dobri ljudje, odprti za dialog. Naše romanje je bilo ekumensko in medversko, spoznavali smo vrednote, ki nas družijo. Med romarji so se stkale prisrčne vezi, postali smo ena velika družina, verjamem, da ne samo za tri romarske dni. Ostajamo povezani preko naših vsebin v tedniku Družina, revijah, knjigah in spletnih vsebinah. Hvaležni smo vam dragi romarji, da ste bili z nami, da ste delili z nami svoje misli o naših vsebinah, saj veste, da brez vas je naše delo zaman. Veselimo se romanja in druženja z vami v prihodnjem letu.« Izkušnja srečanja »Moj prvi vtis s tega romanja je ta naša skupnost,« je poudaril škof Andrej Saje. »Ker smo iz različnih krajev Slovenije, se večinoma nismo poznali med seboj, a smo se hitro začutili, ker nas povezuje naša vera. Povezuje nas to, da beremo Družino, da smo člani župnijskih skupnosti. Ko sem se pogovarjal z romarji, so zelo hvaležni za vse to, kar smo doživeli, kar smo videli, pa tudi za naše medsebojne pogovore, tudi take neformalne. Druga stvar je ogled in obisk teh krajev. Predvsem me nagovarja izkušnja srečanja s katoličani v Bosni. Z nekaterimi se že poznam, recimo škofom in nekaterimi duhovniki, ampak vsakič znova začutim njihovo veličino, pričevanja teh katoličanov, ki so živeli in še živijo v težkih razmerah. Po zadnji vojni so bili zdesetkani, mnogi so se izselili zaradi želje po bolj dostojnem življenju. Danes jih je res malo, ampak tisti, ki so, so izjemno dejavni, preizkušeni, a zelo tudi samozavestni in ponosni na to, da so katoličani, in tudi, da so Bosanci, ali pa Hrvati v Đakovu. Se mi zdi, da je to za vse nas spodbuda, da bi tudi mi okrepili samozavest, da smo ponosni, da smo Slovenci, da smo katoličani, da smo člani določene župnije in da bomo nekako bolj odgovorno tudi sooblikovali prihodnost. To se mi zdi, da se lahko naučimo pri sosednjih narodih.«

Dostop do članka (47174)

Na romanju dobiš zadoščenje

Na romanju dobiš zadoščenje

Tradicionalno tridnevno romanje

Duhovna obnova za zaposlene iz katoliških vrtcev

»Živ spomin na trpljenje našega Odrešenika«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.