Navzoče je pozdravil tudi župan Občine Slovenska Bistrica, domačin dr. Ivan Žagar in jim čestital za pogum in vztrajnost pri ohranjanju bogate kulturne in stavbne sakralne dediščine.

Bogata zgodovina kraja

Po nekaterih pisnih virih je bilo območje današnje Spodnje Polskave poseljeno že v neolitiku, pred 4.000 leti. V rimskih časih je ob robu naše vasi potekala rimska cesta, ki je povezovala mesta Celeia in Poetovio. Prvi Slovenci bi naj to območje začeli poseljevati pred skoraj 1.500 leti. Zgodovina pravi, da je prvo cerkev na robu vasi Dolnje Polskave dal zgraditi Riher II. Polskavski. Ta cerkev je bila 27. 10. 1249 trajno priznana za samostojno cerkev, kar je bila prava posebnost za tiste čase. Spodnjepolskavska župnija bo tako čez dober teden dni praznovala svoj 776. rojstni dan. Leta 1323 je prvič omenjeno, da je Dolnjepolskavska cerkev posvečena sv. Štefanu.

FOTO: Karlo Smodiš

Stari zvon izhaja iz časa zmage nad turškimi osvajalci

Naslednja velika prelomnica je leto 1532, ko so po Dravskem polju ob svojem drugem pohodu nad Dunaj grozovito razsajali in požigali Turki. Domneva se, da so uničili tudi spodnjepolskavsko cerkev, z zvonikom in zvonovi vred. V proslavitev odhoda Turkov je bil, domnevno iz ostankov starih zvonov, še istega leta vlit nov zvon. »Ta zvon je po izjemni Božji previdnosti med nami še danes in ga bomo obnovljenega in bleščečega čez nekaj minut slovesno ponovno potegnili v zvonik. Poleg urbarja iz leta 1504 velja ta zvon za najstarejši spomenik naše župnije,« je pred blagoslovitvijo povedala Tanja Vintar.

Leta 1680 so sezidali novo cerkev

Slabih 150 let kasneje so se odločili na Spodnji Polskavi postaviti novo Štefanovo cerkev, ki je bila zgrajena okoli l. 1680. V tistem obdobju sta se našemu historičnemu zvonu pridružila še dva, manjša zvonova. Skupaj so iz zvonika prepevali vse do leta 1898, ko se je v zvonik poleg obstoječega zvona iz 1532 potegnilo tri nove zvonove. Viri pa navajajo tudi manjši zvonček v slepih linah, ki je bil vlit leta 1756.

Pet zvonov v zvoniku

Konec 19. stoletja je tako cerkev imela pet zvonov. Največji zvon, iz leta 1898, je v premeru meril 126 cm, tehtal 1100 kg. Krasili sta ga podobi Svetega Jožefa in Svetega Štefana. Drugi po vrsti je bil zgodovinski zvon iz leta 1532. Ta v premeru meri 98 cm, tehta 669 kg in je tedaj pel na glasu AS 1. Krasi ga podoba Kristusa na križu. Iz napisa na njem je razvidno, da ga je vlil Hanns During. Preostale tri zvonove so krasile podobe sv. Katarine, Device Marije, Marije Loretto in Marije Pomagaj. Na zvonovih so bili napisi župnikov in dobrotnikov, ki so darovali za njih. Viri navajajo priimke, ki še danes živijo med nami: Heber, Hrastnik, Pogorevc, Cafuta. Vsi zvonovi, razen zgodovinskega, so med prvo svetovno vojno dočakali svoj bridki konec. Vojaki so jih sneli iz zvonika, odpeljali in pretopili v različne vrste nemškega orožja.

FOTO: Karlo Smodiš

Stari zvon po čudežu ostal v zvoniku

Stari, zgodovinski zvon, pa je po čudežu ostal, in je potem osamljen pel iz svojega zvonika, vse do leta 1924, ko je ljubezen polskavskih faranov rodila dva nova, jeklena zvonova. Ker jekleni zvonovi nimajo prijetnega glasu so si bili farani enotni, da gre le za začasno rešitev, do trenutka ko bi si župnija opomogla in nabavila nove bronaste zvonove. »Na ta trenutek smo čakali celo stoletje, vse do danes,« je dejala Vintarjeva in nadaljevala: »Na veliko stvari smo na Spodnji Polskavi lahko ponosni. Ena teh je zagotovo tudi naša cerkev, ki jo krasi pet oltarjev, med njimi glavni in največji, Štefanov oltar, delo Jožefa Strauba. Kot pomembno kulturno dediščino je potrebno izpostaviti tudi nagrobnik Jakoba Prašnikarja, ki je tukaj služboval in bil prvi Slomškov učitelj in njegov dobrotnik. Neprecenljivo vrednost v tej cerkvi pa zagotovo ima tudi naš historični zvon, ki bo danes končno dobil dva nova bronasta brata, ki so ju skrbno vlili v livarni Royal Eijsbouts v Astnu na Nizozemskem.«

Nova zvonova posvečana bl. Slomšku in sveti Družini

Prvi je največji zvon, ki je doslej kadarkoli pel iz Polskavskega zvonika. V premeru meri 137,6 cm, tehta pa kar 1534 kg. Njegov glas je D1. Na njem je podoba Antona Martina Slomška in napis »PO MILOSTI BOŽJI IN DARU VSEH NAS, SLOMŠKU PREPEVAL BO MILI MOJ GLAS!«. Drugi je malo manjši, v premeru meri 104 cm in tehta 730 kg. Njegov glas je G1. Nosi podobo Svete Družine in pa pomenljiv napis: »RAZPROSTRI SE, MILI GLAS, NAD DRUŽINO, DOM IN NAŠO VAS – SVETA DRUŽINA, VARUJ NAŠ ROD«.

FOTO: Karlo Smodiš

Oba zvonova sta uglašena na historičnega, zdaj najmanjšega in še vedno najpomembnejšega. »Verjamem, da se vsi skupaj veselimo trenutka, ko se bodo skupaj oglasili in nam ter mnogim prihodnim rodovom prepevali v čast Bogu Očetu, Materi Mariji in vsak svojemu priprošnjiku. Upajmo, da bodo redko svarili pred nevarnostmi in nesrečami, pogosto pa oznanjali radost in veselje,« je še zaželela Vintarjeva.

Blagoslov in posvetitev

Nova zvonova, klicarja k molitvi in spremljevalca v vseh življenjskih obdobjih in priložnostih je blagoslovil in posvetil nadškof Alojzij Cvikl. Zahvalil se je župniku in vernikom, posebej botrom, ki so zaslužni za nova zvonova in obnovo starega. Med dvigovanjem zvonov v zvonik je pel domači cerkveni pevski zbor in igrala godba na pihala. Po dvigu zvonov v zvonik so slovesnost nadaljevali z mašno daritvijo. Na koncu se je župnik Ristič zahvalil vsem, ki so sodelovali pri pomembnem projektu za župnijo in širšo skupnost. Po maši so druženje nadaljevali v gasilskem domu.