Možno razlago sem našel, ko sem že kot duhovnik v pogovoru z mladimi obujal spomine na računalniške igrice, ki sem jih igral, ko sem bil mlajši. Ena od razlik med omenjenimi igricami je, da nekatere potekajo zvezno, kot zgodba, ki se začne in potem nazadnje dokončno konča, druge pa so narejene tako, da potekajo v več ravneh: ko pridem do konca ene, začnem znova na začetku nove, višje ravni. Pri prvi vrsti igric se ob tem, ko jo dokončam, vedno prej ali slej neizogibno pojavi določeno razočaranje, ker je vsega skupaj konec, zlasti če sem v igranje igrice vložil več časa. Ko se mi na koncu izpiše »game over« (igre je konec), lahko včasih res doživim, kot da je majhen del mojega življenja umrl skupaj z likom v igrici. Pri drugi vrsti igric ob koncu zgodbe to razočaranje ni potrebno, ker se mi namesto »game over« izpiše »next level« (naslednja raven), zato vem, da se bo zgodba še nadaljevala na neki novi, višji ravni. Izkušnja se mi zdi primerljiva s tem, kar o vstajenju povedo evangeliji:...