Nadaljevanje iz: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [1]

Prvi skupni pohod SNVZ in domobrancev iz Rovt se je zaključil s prihodom kakih 100 mož in fantov v kasarno SNVZ pri sv. Ivanu v Trstu. Tu se je takoj formirala prva četa SNVZ.

Še preden se je pričela vežbati, je prišel ukaz za odhod v Ajdovščino, da bi na enako uspešen način kot v Idrijskem kotu mobilizirali tudi v Vipavski dolini in prišli morda celo do Cola.

Začetki organiziranja domobrancev v Ajdovščini

V Ajdovščini smo se zadržali več dni, bili dvakrat napadeni od partizanskih zased in si ogledali, kaj bi se dalo dobiti koristnega iz municijskega skladišča bivše laške vojske, ki je ležalo ob poti v Vipavo. Pripravljali smo tudi večje protikomunistično zborovanje v Ajdovščini, ki pa se ni vršilo, ker smo se prej morali vrniti v Trst.

Da bi prišli do Cola, in tam mobilizirali, smo bili prešibki. V sami Ajdovščini in bližnji okolici pa smo dobili komaj desetino za vojaško službo sposobnih moških.

Primorski domobranci (SNVZ) v Ajdovščini, del moštva 5. čete pri bunkerju v okolici Ajdovščine leta 1944. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Partizanska propaganda je bila jugoslovansko usmerjena

Ustavili smo se tudi v Gorici in ugotovili, da se Slovenci, ki niso bili za rdečo stran, še niso odločili, da bi aktivno posegli v borbo proti partizanom. Partizanska propaganda je bila še preveč jugoslovansko usmerjena. V Jugoslaviji pa je večina primorskih in goriških Slovencev videla večji ideal kot pa na samo slovenski podlagi organiziranem Slovenskem domobranstvu. To je bila pač posledica praktičnega prepričanja, da bi slovenske mejnike bolj izdatno branila velika Jugoslavija kot sama Slovenija.

V Trst je prišla iz Ljubljane posebna propagandna četa domobrancev

Ob povratku v Trst smo ugotovili, da je kasarna medtem zelo zaživela. V Trst je prišla iz Ljubljane posebna propagandna četa slovenskih domobrancev. Ti so v svojih novih svetloplavih uniformah s pohodi po Trstu in bližnji okolici seznanjali prebivalce, da se formira slovenska vojaška organizacija, ki bo branila dom in rod pod slovensko zastavo brez srpa, kladiva in rdeče zvezde. Precej domobrancev iz te čete je prestopilo v SNVZ, ko se je njihova četa vrnila v Ljubljano.

Oblike širjenja primorskih domobrancev

Preden se je pričelo redno vežbanje prve čete SNVZ, je bila delno formirana tudi druga četa. Vseh primorskih domobrancev je bilo že preko dvesto. Nekega večera je odšla majhna skupina z večernim vlakom v Ljubljano. Ponoči je skrivaj mobilizirala begunce iz Dolenjske, ki so bili nastanjeni v neki šoli blizu kolodvora. Naložili so jih, kolikor se je dalo neopaženo, na jutranji vlak proti Trstu in srečno odpeljali iz Ljubljane. Šele ko je bil vlak onkraj Postojne, se je krajevna nemška komanda v Ljubljani zavedela in podvzela korake, da je treba preprečiti prestop tem ljudem mejo Ljubljanske pokrajine. Še isti večer so bili preoblečeni v domobrance SNVZ.

Major SNVZ Franc Cekan. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Na rokavu je bil našiv, grb iz slovenskih barv z Jazonovo barko na sredi

Tako se je vojaštvo pomnožilo za 130 vojakov. Formirala se je še tretja četa SNVZ in z njo prvi bataljon. Kasarna je bila skoraj polna. Bivši jugoslovanski oficirji in podoficirji, ki so poveljevali v kasarni, so zaživeli v dobre stare čase. Pričela se je disciplina in vežbanje, kot je bilo v navadi pri kraljevi gardi. Vse hvale vredno in zdravo za mlade rekrute. Za napol mobilizirane, napol prostovoljne primorske domobrance vseh starosti, pa nekoliko pretirano.

Uniforma SNVZ je bila predelana italijanska vojaška uniforma. Hlače so bile predelane na špichoze, bluza je bila nepredelana, le da je imela črn ovratnik. Kapa je bila narejena iz blaga laških uniform. Kokarde na kapah so bile v sredi rdeče, okrog pa bele. Da so bile nekoliko podobne slovenskim, smo jim s plavo barvo naredili še en plav krog. Na rokavu je bil našiv, grb iz slovenskih barv z Jazonovo barko na sredi. Po tem našivu smo se ločili od istrskih domobrancev, ki so imeli na rokavu našit grb s kozlom v sredi. Ti domobranci so govorili laško in so imeli nemško komando.

Major SNVZ Franc Cekan (desno) v pisarni. Na levem rokavu ima znak SNVZ, našitek s podobo rdeče argonavtske ladjice na modro-belem ozadju, modra barva predstavlja morje. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Uniforme laških oficirjev so se dale kupiti v vojaški trgovini v Trstu

Oficirji so nosili uniforme laških oficirjev, ki so se še vedno dale kupiti v vojaški trgovini v Trstu. Tam so si kupili tudi sarže vsi, ki so jih imeli pravico nositi, in tudi tisti, ki so se hoteli postaviti, kadar so imeli dopust in so se odpeljali v Ljubljano k svojim izvoljenkam na obisk.

Oboroženi smo bili z laškimi karabinami in bajoneti. Le na vsakega vodnika je prišla ena brzostrelka. Strojnice, ki jo je imela vsaka desetina, so bile italijanskega izvora. Tako oblečeni in oboroženi bataljon se je pričel vežbati na kasarniškem dvorišču ali v praznih konjskih hlevih, če je deževalo.

Nemci so bili nemalo začudeni, ko se na njihovo povelje ni nihče obrnil

Nemci so dodelili kasarni dva oficirja in tri podoficirje za instruktorje. Ti so si zamislili, da bodo komandirali po nemško. Nemalo so bili začudeni, ko se ni na njihovo povelje nihče obrnil, ne postavil mirno. Pa so popustili brez protestov. Odslej je vsaka četa imela svojega instruktorja, ki je potom tolmača razložil oficirjem in podoficirjem, kaj bi rad, in končno se je vežbalo bolj v jugoslovanskem kot pa v nemškem stilu. Tako se je vojaško vežbanje nadaljevalo v miru brez prepira in zamere. Pred oficirji jugoslovanske Kraljeve garde so Nemci dobili respekt.

Po tržaških ulicah je odmevalo petje slovenskih domobrancev

Dolgo ni prenehala mrzla tržaška burja, ki nas je prisilila, da smo pokurili vsa odvečna okna in vrata kasarne. Komanda nam je preskrbela peči, na kurivo pa je pozabila. Komaj je burja prenehala, je bataljon vsak dan odkorakal na vežbanje na planoto nad sveto Ano ali pa na strelišče na Opčinah. Nazaj grede je odmevalo po tržaških ulicah petje slovenskih domobrancev, da se je od srda onemoglim superitalijanom razlival žolč. Niso še z vseh gostiln sneli napisov: Qui si parla soltanto italiano, ko so slovenski vojaki ob nedeljah prepevali in napivali po slovensko tržaškim domačinom. Ti so se z nami radi družili, če smo slovensko zapeli, v naše vrste pa je le malokdo vstopil.

Primorski domobranec stražmojster podnarednik Janez Mulc. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

Na dan parade se je slovenski bataljon najbolje odrezal

Razcvetela se je pomlad in prva četa SNVZ, ki je bila še vedno sestavljena po večini iz mož in fantov iz idrijskega kota, je bila izvežbana. Zadrževali so jo še v Trstu, ker je bila napovedana za 21. april velika vojaška parada, kjer bi moral sodelovati tudi slovenski bataljon. Medtem pa se je govorilo po kasarni, da odide 1. četa, ne v Idrijo, ampak v Klano, v kastavski del hrvaške Istre. Res so se mnogi Kastavci čutili bolj Slovence kot Hrvate, razočaranje pa je bilo vseeno veliko. Saj v celi kasarni ni bilo nobenega Kastavca.

Na dan parade se je slovenski bataljon najbolje odrezal. Čestitke so polkovniku Kokalju kar deževale. Ves srečen je prihitel v kasarno čestitat svojemu bataljonu. Porabil sem polkovnikovo dobro voljo in ga povprašal glede postojanke v Idriji. Videl sem, da se je spomnil dane obljube in da ga je resno zaskrbelo. Povabil me je na razgovor naslednji dan.

Predlagal sem polkovniku, da mu jaz nadomestim izvežbane vojake

Drugi dan sem se zglasil na štabu s točno izdelanim načrtom. Polkovnik mi je zlepa dopovedoval, da trenutno ni mogoče misliti na posadko v Idriji, da pa bo to mogoče, čim dobi v Klani vojakov, ki bodo nadomestili Idrijčane. Zase sem vedel, da bo lažje dobiti ljudi za posadko v Idrijo, dokler so v Trstu.

Predlagal sem polkovniku, da mu jaz nadomestim izvežbane vojake z novimi mobiliziranci. Če mi da dve desetini vojakov z vsem opremljenih, bom z njimi napravil posadko v Idriji, njemu pa vrnil dvajset drugih, še neizvežbanih. Kje bom dobil ostalo moštvo za posadko, pa je moja skrb. Polkovnik je bil s tem zadovoljen. V kasarno sem se vrnil s pismenim nalogom, naj mi odredijo za specialno nalogo dvajset mož, ki si jih lahko sam izberem.

Primorski domobranec Anton Matičič. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj

24. aprila 1944 smo se odpeljali vlakom iz Trsta ustanovit novo postojanko

Tako smo se 24. aprila 1944 odpeljali z jutranjim vlakom iz Trsta. Še vojaki, ki so šli z nami, niso vedeli točno, kam gredo. Lahko bi kakšna nezaželena ušesa slišala njih pogovor in bi našli namesto prostora za novo posadko zgolj ožgane zidove.

Šele naslednje jutro so zvedeli skupno z domobranci iz Rovt, ki so se nam pridružili, da gremo ustanovit novo postojanko. Domobranci iz Rovt so nam za začetek posodili en vod vojakov in oba kanona, da bi vzbujali partizanom večji strah.

Brez vednosti Nemcev še v patrolo ne bi mogli, zato smo se ustavili na Veharšah

Naš namen ni bil naseliti se v Idriji. Tam bi zaradi prisotnosti Nemcev ne mogli svobodno delovati. Iz izkušnje smo vedeli, da bi morali stražiti nemške bunkerje. Brez vednosti Nemcev še v patrolo ne bi mogli. Zato smo se ustavili rajši na Veharšah, kjer so se križale vse ceste iz Cerknega na Vipavsko in iz Idrije v Logatec. Zasedli smo kmetijo na Mravljišču. Ta domačija je imela strateško tako dober položaj, da je partizani z močjo, ki so jo imeli na razpolago, ne bi nikdar mogli zasesti. Zvečer, ko je zašlo sonce, je že bila straža v zasilnih bunkerjih. Proti Trnovskemu gozdu pa sta merila dva topova. Posadka je takoj prvo noč štela 60 vojakov.

Godbenik SNVZ, na ovratniku ima harfo, znak godbe. Vir: Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj; Muzej NZS

Ustanovitev posadke na Veharšah je štab vzel na znanje in jo potrdil

Naslednje dni smo napravili pohod na Idersko in na Ledine in tam nabrali kakih 20 moških, ki smo jih poslali na vežbanje v Trst, v zameno, kakor je bilo dogovorjeno s polkovnikom Kokaljem.

Vojaki, ki so šli z njimi v Trst, so prinesli vest, da je 1. četa izpopolnjena z moštvom iz 3. čete, odšla res na posadko v Klano. Ustanovitev posadke na Veharšah pa je štab vzel na znanje in jo potrdil. Dan je bil ukaz, naj vse nadaljnje zveze s Trstom držimo preko Organizacijskega štaba v Postojni, ki je medtem tudi nabral nekaj vojaštva in imel zasedeno lastno kasarno.

Kokaljev ukaz o ustanovitvi posadke na Veharšah

V Postojni pa je hotel poveljnik naše vojake aretirati, češ, da so ubežali iz Trsta od SNVZ. Grozil je tudi, da bo napravil pohod na Veharše in pritiral vse ubežnike nazaj. Ko pa so vojake preiskali, so našli pri njih Kokaljev ukaz o ustanovitvi posadke na Veharšah.

Zgleda, da kurirska služba še ni delovala, kakor je treba, ali pa se je vtaknil nekdo vmes, ki je hotel napraviti zmedo. Poveljnik v Postojni je nato veharške domobrance izpustil. Obljubil je vso pomoč glede obleke, orožja in prehrane.

Nadaljevanje v: Nace Hladnik, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, Domobranstvo v idrijskem kotu [3]

Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, Vestnik, št. 9, Buenos Aires, 1961

1/6