Ludvik Debeljak (1925–1946) in Zvonimir Žitnik (1922–1946)

Ko sem novembra 2025 uredniku Zaveze Lenartu Riharju oddala zapis o Ludviku Debeljaku (19. avgust 1925–6. julij 1946) in Zvonimirju Žitniku (3. avgust 1922–10. junij 1946), dveh nadarjenih umetnikih, vojakih Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) oz. njegovega propagandnega odseka, ki sta stara 20 in 23 let umrla v vojaškem taborišču v Eboliju, nisem pričakovala, da se bo njuna zgodba, ki je anonimna čakala pod pepelom 80 let, prebudila, v nekaj tednih nadaljevala in doživela razplet, ki spominja bolj na moj poklic na radioteleviziji v Trstu kot pa na raziskovanje v arhivih.

Njuno zagnano delo pri izdajanju časopisov, revij, knjig

V prispevku, ki je izšel v Zavezi (Erika Jazbar, V Eboliju ugasnilo življenje dveh nadarjenih umetnikov, Zaveza, št. 138, december 2025), sta bila v ospredju njuna povojna begunska pot po taboriščih, ki so jih zavezniki uredili za vojake kraljeve jugoslovanske vojske po Italiji, ter njuno zagnano delo pri izdajanju časopisov, revij, knjig, ki so nastajali predvsem v Eboliju.

Objavila sem tudi podatke o njuni smrti in (prvem) pokopu. Zvonimir Žitnik je nedaleč od ebolskega taborišča 10. junija 1946 utonil med kopanjem, Ludvik Debeljak je nekaj tednov kasneje, 6. julija, v bolnišnici podlegel tuberkulozi, s katero se je boril od konca vojne. Verjetno je bolehal že prej, begunska pot po Italiji pa ga je peljala v glavnem po bolnišnicah.

Skica pokopališča umrlih v Eboliju z označenimi grobovi, med katerimi sta tudi Žitnikov (št. 30) in Debeljakov (št. 38) (www.eboli.org.au).

Prvič prekopana iz Battipaglie v Bari

Oba fanta so pokopali na nemškem vojaškem pokopališču, ki so ga v letih 1945–1947 uporabljali za umrle v Eboliju. Danes je to po vsej verjetnosti Salerno War Cemetery oz. vojaško pokopališče, ki se nahaja 15 kilometrov od takratnega taborišča, v kraju Montecorvino Pugliano, in je eno izmed vojnih pokopališč Commonwealtha, v katerem so uredili zadnji dom za 1.851 umrlih iz Velike Britanije in njenih posesti ter kolonij. V literaturi običajno najdemo podatek, da je to pokopališče v Battipaglii.

Ko so Nemci po vojni prekopali posmrtne ostanke svojih vojakov, so bila tudi jugoslovanska trupla odpeljana. Vendar ne v Barletto, kot pogosto beremo, temveč dobrih 60 km južneje, v glavno mesto dežele Apulija, v Bari.

Seznam pokopanih na pokopališču v Eboliju.

Nikola Lukich (Lukić): spletna stran www.eboli.org.au

Splet ponuja neskončno morje podatkov, vesti in slik z vseh koncev sveta, med katerimi je tudi spletna stran www.eboli.org.au, ki jo je leta 2020 osnoval Nikola Lukich (Lukić), avstralski Srb iz Sydneyja, sin vojaka, ki je v taborišču v Eboliju zbolel za tifusom in preživel. Že vrsto let išče gradivo in podatke ter piše članke in knjige o omenjenem taborišču ter o zgodbah pripadnikov jugoslovanske kraljeve vojske. V veliki večini so bili Srbi, bilo jih je več kot deset tisoč. Na omenjeni spletni strani ponuja tudi 14.500 fotografij iz begunskega življenja teh razoroženih vojakov v Italiji in v Nemčiji, pa tudi literaturo in članke. Med njimi verjetno nastopajo tudi Slovenci.

Seznam pokopanih na pokopališču v Eboliju: pod številko 30 je Zvonimir Žitnik.

Seznam pokopanih na pokopališču v Eboliju: pod številko 38 je Ludvik Debeljak.

Novica o prekopu 93 srbskih vojakov, umrlih v Eboliju

Med drugim gradivom je na voljo tudi skenirana, sicer nedatirana in anonimna knjižica Načrt za jugoslovansko pokopališče v Italiji, ki so jo našli v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Povsem po naključju, bila je v košu za izgubljeno – najdeno v trgovini jestvin. V drobnem tisku je objavljena skica pokopališča z označenimi grobovi in seznamom 88 imen, med katerimi sta tudi Ludvik Debeljak in Zvonimir Žitnik.

Naključje ali algoritem mi je oktobra lani postregel s spletno novico zdomskega srbskega spletišča o prekopu 93 srbskih vojakov, umrlih v Eboliju, iz Barija na srbsko pravoslavno pokopališče v Trstu. Več tednov je članek v srbskem jeziku sameval med neprebranimi maili, dokler ga nisem s pomočjo umetne inteligence prebrala. Potiho, a vztrajno mi je nekaj začelo praviti, da bi lahko bila novica povezana z zgodbo nesrečnih slovenskih fantov, ki sta dotlej počivala neznano kje.

Kovinska škatla s posmrtnimi ostanki Ludvika Debeljaka v Trstu. Foto: Erika Jazbar

Na seznamu cinkastih škatel tudi Ludvik Debeljak

Tako sem 26. novembra 2025 vzela pot pod noge, obiskala srbsko pravoslavno cerkev sv. Spiridiona, ki domuje ob Rusem mostu v Trstu, poiskala njenega zgodovinskega paroha Raška Radovića ter s pomočjo njegovih mladih sodelavcev v italijanščini, ki je v Trstu lingua franca za tiste, ki ne obvladamo srbskega oz. na drugi strani slovenskega jezika, dojela, da je bilo še kako prav, da sem poslušala tisti tihi glas. Na seznamu cinkastih škatel, ki so dober mesec prej prispele v Trst, smo našli tudi Ludvika Debeljaka. Zvonimirja Žitnika pa na seznamu ni bilo.

V Bariju je zabojčke z umrlimi pred odvozom v Trst blagoslovil srbski duhovnik, ki odgovarja za Rim, Roman Fischer.

Na srbskem pokopališču v Trstu

Bila je že ura kosila, ko sem se še isti dan napotila do Sv. Ane, tržaškega nekoč tudi slovenskega rajona, kjer so ob glavnem monumentalnem mestnem pokopališču urejene kot ločene enote zadnje tuzemske postaje za člane zgodovinskih mestnih skupnosti, od srbske in grške pravoslavne do judovske, anglikanske, novejše islamske, ob njih je tudi nekdanje vojaško pokopališče, ki ga že dalj časa uporabljajo za pokope civilistov.

Pozvonila sem hišniku in ga zmotila pri kosilu. Nerodno mi je bilo, malo se je obotavljal, a se naposled vrnil v hišo, vzel ključe in me pospremil do večje marmornate plošče s križem, pod katero je kripta, ki so jo postavili leta 2019, finansiral pa jo je Slovenec, mi je dejal. Kasneje sem našla podatek, da je to bil Aleksander Bremec (1938–2013).

Hišnik je odklenil ključavnico, dvignil del plošče in mi pokazal strmo lestev, spodaj pa dve vrsti skrbno zloženih kovinskih podolgovatih škatel z imeni, ki so bila napisana s peresom. Spustila sem se v globino in jih preletela. Peščica je bilo tudi slovenskih, med njimi Ludvik Debeljak. Zvonimirja Žitnika nisem našla, pa čeprav bi moral biti tam. In zelo verjetno je med njimi, verjetno v kateri izmed anonimnih posod, ki so brez imena zato, ker se je med enim prenosom in drugim izgubila berljivost napisanega.

Srbsko pokopališče v Trstu. Foto: Erika Jazbar

Pot s posmrtnimi ostanki iz Barija v Trst

Iz Barija so v Trst oktobra lani prenesli skupno 93 škatel s kostmi v glavnem vojakov, umrlih v vojaškem taborišču v Eboliju, ob njih je tudi več civilistov, njihovih družinskih članov, žensk in otrok. V kostnico pokopališča v Bariju so iz ebolskega konca prišle enkrat v zgodnjih povojnih desetletjih. Tu so ostale pozabljene do leta 2019, ko so jih med urejanjem kostnice našli. Čas je medtem zabrisal sledove o njih, odgovorni pri pokopališču niso vedeli, kdo v njih počiva. Pa so hoteli zadevi priti do dna.

Posmrtne ostanke so zato prenesli na oddelek forenzične medicine univerze Aldo Moro v Bariju. Raziskave, ki jih je opravila profesorica forenzične antropologije Alessia Leggio, so naposled pokazale, da gre za vojake kraljeve jugoslovanske vojske in za nekaj civilistov, ki so umrli v taborišču Eboli.

V kripto na srbskem pokopališču v Trstu so 10. oktobra 2025 položili posmrtne ostanke umrlih v Eboliju, med katerimi je tudi več Slovencev. Foto: Erika Jazbar

O prekopu v Trst poročilo pravoslavnega škofa Andreja

Takrat so se začela tudi srbska prizadevanja, da bi jih prenesli v Trst, kar so uresničili 10. oktobra 2025. Še v Bariju je pokojne blagoslovil srbski nadžupnik Roman Fischer, ki odgovarja za Rim. Oktobra se je za prenos na tržaško pokopališče pripeljal iz Züricha v Trst pravoslavni zdomski škof Andrej, ki odgovarja za srbske pravoslavne vernike v Švici, Italiji in na Malti. Na pokopališču je sprejel in blagoslovil posmrtne ostanke, preden so jih položili v kripto. O dogodku je objavil tudi poročilo, ki med drugim takole pravi: »Po dolgih pogajanjih z italijanskimi oblastmi in upravo pokopališča v južni Italiji, s pomočjo profesorice forenzične antropologije Alessie Leggio iz Barija in Nikole Lukića iz Avstralije ter v sodelovanju s srbsko pravoslavno župnijo v Trstu so bili posmrtni ostanki podrobno analizirani in prepeljani v Trst.«

Na pokopališču v Trstu je 10. oktobra 2025 posmrtne ostanke blagoslovil srbski zdomski škof Andrej (škofov FB profil).

Alessia Leggio je ganjena sledila slovesnosti

»Italijanska pogrebna služba iz Trsta je v petek, 10. oktobra 2025, prepeljala 93 kovinskih škatel v Trst, kjer jih je škof Andrej skupaj z duhovniki, odgovornimi za cerkveno skupnost sv. Spiridiona, in verniki sprejel na srbskem pravoslavnem pokopališču. Po pogrebnem obredu so bile kovinske posode, na katerih so napisana imena in priimki teh tragično preminulih, položene v novo kripto znotraj srbskega pokopališča. Ob tej priložnosti so prispeli tudi župniki iz Vicenze, Rima in Vidma /Udine, op. p./, ki so skupaj s škofom darovali parastas. Dogodka se je udeležila tudi dr. Alessia Leggio, ki je ganjena sledila slovesnosti.«

Na pokopališču v Trstu je posmrtne ostanke blagoslovil srbski zdomski škof Andrej (škofov FB profil).

Nad glavami vseh pa negotovost, trpljenje in nevarnosti

»V svojem nagovoru je škof Andrej prisotne spomnil na tragedijo, ki jo je utrpel srbski narod po koncu druge svetovne vojne. Številni srbski domoljubi so po dveh letih muk večinoma emigrirali v Ameriko, Kanado, Avstralijo in Zahodno Evropo, med njimi tudi njegov oče, ki je emigriral v Severno Nemčijo.

Župnik iz Vidma pa je povzel odlomek iz dnevnika anglikanskega škofa, ki je 21. novembra 1945 obiskal taborišče in napisal, da je bilo stanje tam izjemno hudo: pomanjkanje hrane, medicinskih pripomočkov in oskrbe, nad glavami vseh pa negotovost, trpljenje in nevarnosti.«

Pokop posmrtnih ostankov umrlih v Eboliju, med katerimi je tudi več Slovencev, na srbskem pokopališču v Trstu 10. oktobra 2025 (škofov FB profil).

Žitnikovi v Argentini: nečakinja Marjeta Markež

Novico o tržaškem odkritju sem takoj posredovala Debeljakovim v Sloveniji, ki sem jih s pomočjo domačega župnika Franca Bizjaka našla med prvim poglavjem svojega raziskovanja, Žitnikove sorodnike pa sem kmalu zatem našla s posredovanjem odvetnice Mariane Poznič iz Buenos Airesa, saj živijo v Argentini.

Stopila sem v stik z Žitnikovo nečakinjo Marjeto Markež. Njen rajni oče Jože, ki je poročil Žitnikovo sestro Majdo, je dr. Janezu Arnežu prinesel v Ljubljano Žitnikov dnevnik, ki ga odtlej hrani arhiv Studia slovenica. V režiji Katoliškega inštituta so ga leta 2022 digitalizirali in je na voljo na spletu (https://www.katoliski-institut.si/studia-slovenica/2022/zvone-zitnik-dnevnik-vojnih-dni-1944-1945).

Na pokopališču v Trstu sta posmrtne ostanke v kripto položila srbski duhovnik Roman Fischer in srbski zdomski škof Andrej (škofov FB profil).

Z njeno pomočjo sem rekonstruirala Žitnikovo družinsko zgodbo

Z gospo Marjeto (1957), ki je rojena v Argentini in odlično govori in piše v slovenskem jeziku, sem takoj občutila tisto povezanost, ki jo premoremo Slovenci, ko se čutimo del širše skupnosti, tudi če se nismo nikoli srečali in živimo na različnih koncih sveta. Takoj mi je zaupala, pa čeprav se nisva poznali in sva si dopisovali le po WhatsAppu. O stricu Zvonetu nima veliko informacij, hrani nekaj njegovih slik in dokumentov, ki mi jih je poslala, z njeno pomočjo sem v več dopisovanjih rekonstruirala družinsko zgodbo.

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ domobranci, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik [2]

1/13