Ludvik Debeljak in Zvonimir Žitnik: Iz Postojne do Ebolija

V množici Slovencev, ki so spomladi 1945 zapustili domovino in so morali na begunsko pot skozi »goriška vrata« v Furlanijo in naprej v Italijo, sta bila tudi mlada člana propagandne službe Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), poročnik Ludvik Debeljak (1925–1946), doma iz vasice Male Vinice pod Novo Štifto pri Sodražici, in podporočnik Zvonimir Žitnik (1922–1946), Ljubljančan iz mestnega središča. Bila sta ilustratorja, slikarja, grafika, urednika. Dne 21. aprila 1945 sta zapustila Postojno, kjer sta delovala v tamkajšnji izpostavi propagande in se napotila v Ajdovščino, od koder sta se v koloni vojakov in civilistov 30. aprila začela pomikati po Vipavski dolini v smeri Gorice, šla skozi posoško mesto do Moša (Mossa), v Villanovi pri Fari sta pričakala Angleže, in prišla v Krmin (Cormons), kjer sta se njuni poti ločili.

Debeljaka, ki je imel že več tednov visoko vročino, so pustili v tamkajšnji bolnišnici, za Žitnika se je pot nadaljevala po begunskih postajah vojakov najprej v taborišču Višek (Visco), kjer so bili za nekaj dni nastanjeni skupaj s civilisti, nato v sprejemnih centrih, ki so bili po državi urejeni za razorožene člane jugoslovanske vojske: za nekaj mesecev so jih zavezniki zadržali v Forliju, konec septembra 1945 so jih odpeljali v Eboli.

Zvone Žitnik, izkaznica Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini št. 452 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Eboli se nahaja 80 kilometrov pod Neapljem, v pokrajini Salerno

Eboli se nahaja v južnem delu države, v deželi Kampanija, 80 kilometrov pod Neapljem in v pokrajini Salerno, razteza se ob vznožju hriba Montedoro in v dolini reke Sele. Danes šteje 37.000 prebivalcev, pred 80 leti jih je bilo za polovico manj. V Italiji Eboli odmeva zaradi romana Cristo si è fermato a Eboli (Kristus se je ustavil v Eboliju), ki ga je napisal slikar in časnikar Carlo Levi (1902–1975). Izšel je leta 1945, v njem je Levi opisal svojo konfinacijo za časa fašizma v deželi Bazilikata, v ospredju so obupne razmere zaostalosti, v katerih je takrat živelo prebivalstvo italijanskega Juga. Iz besedila so pripravili tudi scenarij za istoimenski film, ki ga je leta 1979 režiral Francesco Rosi.

Zvone Žitnik, izkaznica Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini št. 452 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Taborišče v Eboliju za 20 tisoč razoroženih vojakov in civilistov

Leta 1945 so na območju nedaleč od mesta, ki so ga prej zasedali italijanski, po izkrcanju pri Salernu septembra 1943 pa zavezniški vojaki, uredili veliko taborišče, ki so ga upravljale britanske sile. Nastalo je za sprejem pripadnikov kraljeve jugoslovanske vojske in njihovih družin. Bilo je dotlej največje v Italiji, v njem naj bi bilo 20 tisoč razoroženih vojakov, večino so predstavljali Srbi, med begunci je bilo tudi 3.000 žensk in otrok. Med taboriščniki so se znašli tudi Slovenci, predvsem nekdanji pripadniki SNVZ in slovenski četniki. Taborišče je delovalo do polovice leta 1947.

Zvone Žitnik, izkaznica Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini št. 452 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

700 Slovencev v taborišču v Eboliju

V prvem Zborniku Svobodne Slovenije, ki je izšel v Argentini leta 1949, so objavili nepodpisan članek z naslovom Slovenski begunci v Eboli. Med drugim v njem piše: »Taborišče je bilo kakih 10 minut od mesta na ravnini, le Slovenci so bivali na gričku. Slovencev je bilo v Eboliju kakih 700. Bivali so pod šotori, ki so bili pod oljkami, med šotori pa so bile speljane lepe stezice in poti kot v kakem parku. Imeli pa smo tudi nekaj barak iz pločevine; v eni je bila kantina, v drugi kapela, v tretji štab in četrta je služila za predavanja. V kapeli je bila sv. maša vsak dan – imeli smo dva kurata: g. Kunstlja Ignacija in g. Robleka Petra. Ob nedeljah pa je bila sv. maša na prostem pred barakami. Nasproti barak so taborili Štajerci, na vrhu hribčka domobranci, četniki pa na pobočju.«

Zvone Žitnik podporočnik SNVZ (Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj, Ljubljana, 2017, str. 270).

Prostor v Eboliju je izbral major primorskega domobranstva Janko Debeljak

Helena Jaklitsch je v knjigi Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949 (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018) napisala: »Še pred prihodom glavnine so vse skupine v Eboli poslale svoje oglednike z namenom, da si novo taborišče ogledajo ter da jim pokažejo, kjer naj bi njihove skupine dobile svoj prostor. Prednost teh predhodnic je bila predvsem v tem, da so ob prihodu skupine njeni predstavniki že vedeli, kje bodo nastanjeni, kar je skrajšalo čas registracije in namestitve. Slovenska skupina je iz Forlija kot predhodnika poslala Janka Debeljaka, majorja primorskega domobranstva. Taborišče je bilo razdeljeno na dva dela: spodnji del je bil postavljen na ravnini, drugi pa na hribu. Debeljak je ob pregledu taborišča kaj hitro ugotovil, da bodo imeli tisti, ki bodo nastanjeni v dolini, v deževnem času težave z vodo. Pri upravi je zaprosil ter dosegel, da so Slovencem dovolili zasesti prostor na vrhu grebena, ki se je razprostiral nad spodnjim delom taborišča, medtem ko so se ostali taboriščniki (večinoma so bili to srbski in črnogorski četniki ter nekaj hrvaških beguncev) odločili za nastanitev v ravninskem delu taborišča. Debeljakova odločitev se je izkazala za pravilno, še posebej ob številnih nalivih in nevihtah, ki so jih doživeli v Eboliju.«

Debeljakov avtoportret iz leta 1943 (Sodraških 800, ur. Ludvik Mihelič, Ljubljana, 2020, str. 835). Foto: Erika Jazbar

Zvonimir Žitnik v dnevniku o Ludviku Debeljaku

V Eboliju sta se Zvonimir Žitnik in Ludvik Debeljak po nekaj mesecih ponovno srečala. Takole je Žitnik napisal v svoj dnevnik 14. oktobra 1945: »S Hotimirjem /Hotimir ali Hote, s priimkom Gorazd, op. ur./ imava pripravljeno novo številko Rafala, v katerem je sodeloval tudi Ludvik Debeljak, ki se je pripeljal iz forlijske bolnišnice v naš logor. Je še vedno v bolnišnici. Revež ima tuberkulozo. Čudno, da na to nisem pomislil že takrat, ko smo ga bolnega pustili v Cormonški /krminski, op. ur./ bolnišnici. Takrat sem verjel, da ima močno influenco – ne pa jetiko. Ima že dve kaverni odprti in njegovo stanje je resno, kajti dobre zdravniške nege nima, niti ni za to primerne hrane. Škoda dečka, ko je tako sijajen risar.«

Taborišče v Eboliju v risbi Ludvika Debeljaka za revijo Mi in svet (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Žitnikov dnevnik je shranjen v arhivu Studia Slovenica

Žitnikov dnevnik, ki ga je pisal od pomladi leta 1944 do jeseni leta 1945, hrani arhiv Studia Slovenica v Kranju in je v digitalni obliki na voljo tudi na spletni strani Katoliškega inštituta v razdelku, ki je posvečen inštitutu Studia Slovenica, ki ga je do smrti vodil dr. Janez Arnež. Njemu ga je zaupal Žitnikov svak, ki je dnevnik prinesel iz Buenos Airesa. V prvem delu lahko Žitniku sledimo do začetka begunske poti, v drugem delu, cezuro med poglavjema je sam postavil, pa postane pisanje bolj neredno in se nadaljuje do decembra 1945. Pri obeh obdobjih gre za dragocene utrinke iz vojnih razmer na Primorskem, ki so manj v ospredju raziskovanja in zgodovinskih monografij, pa tudi o življenju v vojaških taboriščih po Italiji.

Motiv iz taborišča v risbi Zvonimirja Žitnika za list Tse Tse (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Presekani mladi življenji

Negotovim razmeram navkljub, kljub skrbi za prihodnost, domače, tudi za zdravje sta mlada 23-letni Zvonimir Žitnik in 20-letni Ludvik Debeljak tudi v taboriščih nadaljevala z delom, ki sta ga prekinila v Postojni oz. v Ajdovščini. V nemogočih in težko predstavljivih razmerah sta sodelovala, soustvarjala, urejala številne slovenske tiskovine, ki so nastajale v begunstvu v Italiji in so bile dotiskane predvsem v Eboliju. V begunski literaturi, dnevniških in spominskih zapisih najdemo o obeh mladih umetnikih več pričevanj, sopotniki omenjajo njuno risarsko spretnost, pa tudi zavzetost in mladostno zagnanost.

Tečajniki častniškega tečaja v Devinu pri Trstu 15. 8. 1944, Ludvik Debeljak je prvi na desni (Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj, 2017, str. 273).

Zvonimir Žitnik je utonil med kopanjem v namakalnem kanalu

V Eboliju, ki je od domače zemlje oddaljen tisoč kilometrov, se je za obetavna fanta leta 1946 zaključila tuzemska življenjska pot. Zvonimir Žitnik je 10. junija utonil med kopanjem v tamkajšnjem namakalnem kanalu, Ludvik Debeljak je slab mesec kasneje, 6. julija 1946, shiral zaradi tuberkuloze, s katero se je boril že od začetka svoje begunske poti. Oba so pokopali na nemškem pokopališču pri sosednjem kraju Battipaglia. Ko so Nemci prekopali posmrtne ostanke svojih vojakov, so bila tudi »jugoslovanska« trupla odpeljana. Posmrtni ostanki obeh mladih umetnikov domnevno počivajo v Barletti. Občinski upravi iz Ebolija in Battipaglie oz. njuni pokopališki službi dokumentov, ki bi pričevanja slovenskih beguncev potrdili, nista našli.

Dnevnik Zvoneta Žitnika: odlomka o begunstvu v Forliju in Eboliju, naslovnica prvega dela dnevnika (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Oče je ostal v Ljubljani, ostali štirje so šli v tujino

Debeljakova družina je ostala v Sloveniji, Žitnik pa je imel v begunstvu v Italiji tudi mamo Marijo in sestri Majdo in Jeleno, s katerimi si je dopisoval. Bile so najprej v taborišču za civiliste v Monigu, nato v Serviglianu, oče pa je ostal v Ljubljani. V Forliju je 30. julija 1945 tudi razmišljal, da bi oblekel civilne obleke in odšel v Trst, kjer je živela teta po mamini strani. V dnevniku je takole zaupal: »Sklenil sem, da ostanem v vojaškem taborišču, čeprav je to velika žrtev. Lahko bi ušel in si v Trstu poiskal kakšno službo, s katero bi preživljal mamo in sestri. Oče je ostal v Ljubljani. Prisiljen je delati v Jugoslovanski tiskarni, kjer komunisti tiskajo Ljudsko pravico. Tržaška teta Ana je bila že pri nas v Ljubljani in je pisala mami v Monigo. Ostal bom torej v lagerju, ker sem kljub vsemu, ki nas tare, še vedno – idealist. Ostal bom, ker zaupam, slepo zaupam našemu generalu Andreju /Ivanu Prezlju, op. ur./. Vem in vidim, da smo takorekoč zapisani žalostnemu koncu, toda dokler bo na našem generalštabu sedel Andrej, major, in oba kapetana, toliko časa bom vztrajal tudi sam.«

Dnevnik Zvoneta Žitnika, odlomek o begunstvu v Forliju. (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Pavle Borštnik o Žitnikovi smrti

O Žitnikovi tragični smrti piše Ljubljančan Pavle Borštnik, ki je deloval v vrstah slovenskih četnikov, po vojni je bil časnikar v ZDA. Z Žitnikom je delil begunsko pot do Ebolija, v taborišču pa skupno delo pri izdajanju listov, knjižic in drugih tiskovin. V Eboliju je Borštnik med drugim tiskal pesniško zbirko Iz mojih temnih dni.

V knjigi spominov Moj čas (Mladika, Trst, 2016) najdemo dragocene opise razmer v taborišču v Eboliju, smrt nadarjenega slovenskega fanta pa je takole opisal: »Šli smo se kopat v namakalni kanal sredi polja pod taboriščem. Voda je tekla po njem kot nekakšna reka in na določenih razdaljah so stale zapornice, ki so jo zadrževale ali pa usmerjale v stranske kanale. Ob eni takih zapornic smo se 'utaborili'. Voda pa ni tekla čez njo. Zapornica je bila dvignjena od tal, tako da se je pred njo razvil močan tok, ki je vodo nosil pod njo na spodnjo stran kanala.«

Dnevnik Zvoneta Žitnika, odlomek o begunstvu Eboliju. (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Zvone Žitnik se je utopil v toku vode pod zapornico

»Z Zvonetom sva skočila v vodo nekaj deset metrov nad zapornico in priplaval sem do ploščadi, ki je služila kot mostiček preko kanala. Zvone je plaval za menoj. V vodi pa mu je odpovedala roka, na kateri je imel pred leti težko operacijo. Tok vode ga je potegnil pod zapornico in izvrgel na drugi strani, vmes mu je, tako so kasneje ugotovili zdravniki, ob udarcu v zapornico zlomilo hrbet.

Nekako smo spustili tisto zapornico, da se je tok vode ustavil in pričel poplavljati polje nad zapornico, pod njo pa smo mrzlično iskali Zvoneta in ga potegnili na suho. Že po nekaj minutah umetnega dihanja se je na ustnicah prikazala rožnata pena. Nadaljevali smo umetno dihanje in nekdo je odhitel nazaj v taborišče po pomoč. Prihiteli so Britanci z reševalnim jeepom in ga odpeljali.

Ob vrnitvi v taborišče nas je čakalo težko sporočilo: umrl je. Z njim so umrle tudi vse sanje in vsi načrti, katerim smo se vdajali, ko smo gledali v prihodnost, v kateri bomo nekje, kjerkoli že, izdajali slovenski časopis in nadaljevali delo, započeto v tistih neznosnih pločevinastih barakah v Eboliju. Vse to je z Zvonetovo smrtjo nepreklicno prešlo v sfero nemogočega.«

Dnevnik Zvoneta Žitnika, odlomek o begunstvu Eboliju. (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Zvoneta smo pokopali na jugoslovanskem pokopališču pri Battipaglii

»Zvoneta smo pokopali na jugoslovanskem pokopališču pri Battipaglii. To je bil v resnici zadnji del pokopališča nemških vojakov, toda s časom je število naših naraslo, tako da bi lahko govorili o jugoslovanskem pokopališču. Kmalu po našem odhodu iz Italije so Nemci vse svoje vojake prekopali in odpeljali v Nemčijo, pokopališče v Battipaglii pa je bilo opuščeno. Italijani so prekopali vse jugoslovanske grobove in ostanke prepeljali na jugoslovansko pokopališče v Bariju na jadranski obali, kjer pa so pokopani po večini jugoslovanski partizani, ki so med vojno podlegli ranam v barijski bolnišnici, v katero so britanska vojaška letala proti koncu vojne redno dovažala ranjene partizane iz Jugoslavije.«

Risba Zvoneta Žitnika za list Tse Tse (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Žitnikov dnevnik je zanimiv prikaz osebnih doživetij, pogledov in čustev

Janez Arnež je v publikaciji Pogledi, ki jo je urejal in izdajal, objavil tudi več izsekov iz Žitnikovega dnevnika. V prvem (št. 6–7, maj 1996) je takole pospremil objavljanje: »Na binkoštni ponedeljek, 10. junija 1946, ga je pri kopanju zajel vrtinec in je utonil. Pogreb je bil 12. junija na vojaško pokopališče pri Battipaglii, pokrajina Salerno. Pokopal ga je vojaški duhovnik g. poročnik Peter Roblek. Med drugo svetovno vojsko je končal srednjo šolo. Bil je zaprt v Ljubljani. Ko je bil 7. aprila 1944 izpuščen, se je odločil, da odide iz Ljubljane in je odšel h primorskim domobrancem. Začel je pisati nov dnevnik (pisal ga je že popreje v zaporih). Prvi del krije dobo od 7. aprila 1944 do 19. aprila 1945. Dnevnik je zanimiv prikaz osebnih doživetij, pogledov in čustev mladega fanta – idealista.

Risba Zvoneta Žitnika za list Tse Tse (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Bil je vešč ilustrator, tehnični urednik listov. Očividno ga je tovrstno delo najbolj privlačevalo. Že med potjo iz Ajdovščine v Italijo je izdajal in ilustriral list. Ko so prišli v vojaško taborišče Eboli se je popolnoma posvetil tiskarskemu delu.«

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Zaveza [2]

1/15