Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Zaveza [1]

Tečajniki častniškega tečaja v Devinu pri Trstu 15. 8. 1944, Ludvik Debeljak je prvi na desni (Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj, 2017, str. 273).

Ludvik Debeljak in skice Gorice

Ludvika Debeljaka sem prvič zasledila v poltedniku Goriški list, ki je izhajal v Gorici od maja 1944 do konca aprila 1945 in ga je urejal kasnejši filozof in profesor v Argentini Milan Komar (1921–2006). Podpisal je tri skice goriških znamenitosti, ki bogatijo članke o trgu Travnik, o goriškem gradu in o cerkvici Sv. Duha, ki domuje v grajskem naselju. Objavljene so bile v treh zaporednih številkah časopisa (27. in 31. maja ter 3. junija 1944), ki je začel izhajati 6. maja, torej nekaj tednov prej.

V tistih poznopomladnih dneh je Ludvik Debeljak obiskal Gorico, v posoško mesto je verjetno prišel z vojaki SNVZ, ki so prišli iz Trsta v začetku maja. Z južne železniške postaje so korakali po Korzu in peli slovenske pesmi, kar je ostalo v spominu številnih Goričanov, vse do kasarne na Rimski ulici, v kateri so bili nastanjeni. »Pogled z Rimske ceste na Travnik je prav spretno narisal naš mladi slikar, ki nam odkriva svoje risarske zmožnosti,« je zapisal pisec članka Travnik – srce Gorice. Do jeseni je Debeljak verjetno ostal na goriško-tržaškem koncu, v poletju leta 1944 ga najdemo med slušatelji častniškega tečaja v Devinu pri Trstu, s svojimi skicami pa je opremil list Straža ob Jadranu, ki je do oktobra 1944 izhajal v Trstu.

Ludvik Debeljak, risba goriškega gradu v poltedniku Goriški list 31. 5. 1944. (Digitalna knjižnica Slovenije). Foto: Erika Jazbar

Ludvik Debeljak, risba goriškega Travnika v poltedniku Goriški list 27. 5. 1944 (Digitalna knjižnica Slovenije). Foto: Erika Jazbar

Ludvik Debeljak je bil nadarjen slikar

Ludvik Debeljak se je rodil v Vinicah, danes je zaselku ime Male Vinice, vasici na meji med današnjima občinama Sodražica in Ribnica, v hiši s pogledom na zvonik novoštiftarske cerkve Marije Vnebovzete. Osnovno šolo je obiskoval v Sodražici, že kot učenec je leta 1937 ilustriral in pisal v glasilo podmladka Rdečega križa Iz naše doline. V meščansko šolo je hodil v Ribnico, nakar se je vpisal na Tehniško srednjo šolo v Ljubljani. Njegove slike najdemo iz časa študentskih let v glasilih Lučka, Rast, Vrtec. Po splošnem prepričanju je bil talentiran fant, pričevanja pravijo, da je stalno risal.

Ludvik Debeljak, naslovnica časopisa Straža ob Jadranu 19. 12. 1944. (SI AS 1902 Zbirka tiskov nasprotnikov NOB in tiskov politične sredine, škatla 12). Foto: Erika Jazbar

Ludvik Debeljak, naslovnica časopisa Straža ob Jadranu 27. 2. 1945 (SI AS 1902 Zbirka tiskov nasprotnikov NOB in tiskov politične sredine, škatla 12). Foto: Erika Jazbar

Domobransko ciklostilirano glasilo Straža ob Jadranu

V vojnih letih je najprej vstopil v vrste vaških straž, nato v SNVZ, dosegel je čin poročnika, bil pri propagandi in še naprej v glavnem le risal. Svoje ilustracije je objavljal v propagandnih listih. V Postojni je z Zvonimirjem Žitnikom urejal ciklostilirano glasilo Straža ob Jadranu, ki je od pomladi leta 1944 neredno izhajal v Trstu, oktobra istega leta pa se je preselil v Postojno in postal dnevnik. Izšlo je 70 številk. Članki so bili nepodpisani, v časopisu ni omembe urednika ali uprave, Debeljak pa se je pogosto podpisoval pod svoje skice, ki jih zasledimo v vsaki številki že od tržaškega obdobja lista, ki prinaša vesti od Postojne do Šempetra, z bojišč po Evropi, komentarje in ideološke članke, pa tudi satirične zapise v razdelku Agencija Sovič.

Leta 1944 je ilustriral tudi pesmarico Domobranci pojemo, ki so jo izdali v Trstu, pesmi je izbral in priredil A. Rohr. »V tej zbirki je zbranih nekaj najlepših naših slovenskih narodnih pesmi. Zapisane so tako, kakor jih pojo slovenski domobranci v Trstu,« so zapisali v uvodu.

Naslovnica revije Mi in svet, ki jo je narisal Ludvik Debeljak.

Risal je do zadnjega, čeprav je zaradi tuberkuloze hiral

Ludvik Debeljak je svoje begunske dni od maja 1945 do julija 1946 preživel v glavnem po bolnišnicah od Krmina do Forlija in Ebolija. Do svojega zadnjega dne je risal, pa čeprav je zaradi tuberkuloze počasi hiral. Še marca 1946 je revija Mi in svet izšla z njegovo naslovnico. Njegove risbe in skice najdemo v domala vsaki številki, tako kot v drugih listih in knjižicah, ki so nastajali v Italiji.

V Eboliju je leta 1945 izšla knjižica na 22 straneh Rdeča kapica ali rdeči volk iz Rusije: kakor hočete, ki jo je Debeljak ilustriral in tudi napisal oz. »priredil za sedanji čas«, kot piše na naslovnici, ki nosi datum »Eboli, 28. oktober 1945«. Gre za priredbo znanega besedila z nekaterimi liki, ki so bili protagonisti tedanjega časa. Glavna oseba je kralj Peter, ki živi v Londonu in zamudi obisk pri stari materi Jugoslaviji. Pravljica med drugim takole pravi: »Kralj mladič, nič hudega sluteč, se je pustil odpeljati pred mikrofon londonskega radia, kjer je 'trgal rožice' za Tita. Medtem ko se je kralj mudil z mikrofonom, je pa volk brž tekel do Jugoslavije na Balkanu. Mati Jugoslavija je še vsa bolna od udarcev, ki so jih ji zadali okupatorji, ležala na postelji. Volk stopi v sobo: 'Smrt fašizmu, mati!' Napol slepa in uničena Jugoslavija ga vpraša: 'Kdo pa si ti?' 'Kaj me ne poznaš? Jaz sem tvoj kralj!', ji odgovori volk.« Staro Jugoslavijo volk požre, srečni razplet pa prinese ameriški predsednik Truman – lovec z atomsko bombo.

Žitnik je 20. oktobra 1945 v Eboliju zabeležil Debeljakovo tudi bolj slikarsko delo, takole je napisal v dnevnik: »Pravkar je prirobantil v naš šotor naš kurat, ki po vsej sili zahteva, da pobarvam okvir za brezjansko Mati božjo, katero je namalal Debeljak. Njemu se ne gre upirati, zato mu bom nemudoma ugodil.«

Naslovnica knjižice Rdeča kapica ali rdeči volk iz Rusije: kakor hočete, ki jo je Debeljak napisal in opremil v Eboliju (Digitalna knjižnica Slovenije).

Zapustil si domovino, da bi ji prinesel svobodo

V reviji Mi in svet (št. 12–13, julij–avgust 1946, hranijo jo v arhivu Studia Slovenica), ki so jo tiskali v Eboliju in pri kateri je Debeljak redno sodeloval, so mu ob smrti posvetili nepodpisan spominski članek z naslovom Ludviku. Med drugim takole piše: »Ah, Ribnica s svojo suho robo, s soncem, s travniki, s cvetjem, mar čutiš bolest ... Sijalo je sonce, ko si se, Ludvik, s smehljajem na ustnah poslovil od domačih. Pogledal si rodno hišo, polja, gozdove in šel ... Srce se Ti je stisnilo, zajokala Ti je duša, obrnil bi se rad nazaj, se vrgel na slovensko zemljo in jo poljubljal ... A klicala Te je dolžnost in Ti si se ji odzval! Boril si se, kužne klice so Ti zastrupile telo. Odnehal nisi, kajti v mislih Ti je kljuvalo: Dokler ni rodna zemlja svobodna! Zapustil si domovino, da bi ji prinesel svobodo. To je bila Tvoja največja želja, a Bog je hotel drugače. Ubog, izsušen si držal barve v tresoči roki in risal. Vso bolest, vse hrepenenje in neizmerno ljubezen si položil v svoja zadnja dela. /.../ Trpel si zadnje dni svojega življenja ... Ni bilo matere ob Tvoji strani, ne očeta, ne bratov in sestra. Čisto sam si odšel! Pokopali smo Te nekje v tujini.«

V junijski številki revije pa lahko preberemo spominski zapis Zvonetu, ki so ga posvetili Zvonetu Žitniku, pobudniku in souredniku lista skupaj z Hotimirjem Gorazdom. Med drugim piše, da je prišlo zaradi smrti v »naši tehniki« do velike zamude pri izdaji junijske številke.

Kristusov vnebohod je Ludvik Debeljak naslikal kot 16-letni fant po opravljeni meščanski šoli leta 1941 (last družine Debeljak). Foto: Erika Jazbar

Zvonimir Žitnik in dnevnik o vojni na Primorskem

Ljubljančana Zvonimirja Žitnika sem spoznala ob prebiranju njegovega dnevnika vojnih dni, ki ga je pisal od izpustitve iz ljubljanskih zaporov 7. aprila 1944 do opisov življenja v taborišču v Eboliju decembra 1945. Od leta 2022 je, kot rečeno, digitaliziran in dostopen na spletni strani Katoliškega inštituta. Po izpustitvi iz zapora je Žitnik vstopil v vrste SNVZ. Pot ga je vodila najprej v Trst, kamor se je z vlakom peljal z Janezom Arnežem (1923–2021) in prof. Karlom Rakovcem (1917–1988), ki sta na Primorskem delovala na kulturnem in šolskem področju, po vojni pa v begunstvu v ZDA oz. v Argentini. Vojne razmere ob prihodu v mesto v zalivu je Žitnik takole opisal: »Tudi če bi prišel iz vsemirja v Trst, bi takoj vedel, da je na svetu vojna. Brezštevilne uniforme, dvojno ali celo trojno jezični napisi ter vojaško barvana tovorna vozila po cestah bi mi to povedala.«

Zvonimir Žitnik je v Eboliju tiskal revijo Mi in svet, naslovnico je narisal Ludvik Debeljak. (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Opisal je uničujoče »zavezniško« bombardiranje Trsta 10. junija 1944

Žitnik je bil v Trstu nastanjen v vojašnici v še danes najbolj slovenskem mestnem rajonu Sv. Ivan, dodelili so ga osmi četi SNVZ, sledila so urjenja vojakov, prve žrtve, bombardiranje zavezniških letal 10. junija 1944, ki je v Trstu terjalo 463 življenj, 800 poškodovanih so sprejeli v bolnišnico, 1.500 je bilo ranjenih. »Trst je gorel na več mestih. Največji požar je divjal v rafinerijah bencina, gost, črn steber dima je zavil vse mesto. Pozneje smo zvedeli, da so ta dim videli tudi v Ljubljani in celo nad Maribor je priplaval. V luki je ležal postrani srednje velik parnik – potopljen. Tudi v Barkovljah sem opazil par požarov. 'Radoveden sem, kaj je z našo vojašnico,' je dejal poročnik Jakoš, 'mogoče bomo danes spali po grmovju.' Toda v dolino, kjer je stala vojašnica Sv. Ivana, ni padla nobena bomba,« je napisal Žitnik.

Vinjeta v reviji Mi in svet, ki jo je v Eboliju tiskal Zvonimir Žitnik. (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

V dnevniku je omenjal tudi aprilska »zavezniška« bombardiranja Postojne

Dva tedna kasneje so ga premestili v propagandno pisarno v Postojno, kjer je ostal mesec dni, tam so izdajali glasilo Mi gremo naprej!, sledilo je daljše zdravljenje v Ljubljani z operacijo vratu, ki mu je tudi kasneje povzročal težave. V Postojno se je vrnil januarja 1945, bil je dodeljen stražarskim točkam in nemočno gledal, kako se osma četa v Postojni krči zaradi bega vojakov. »Primorci imajo ravno toliko zavednosti v sebi, kot ima naprimer prašič smisla za čistočo. Uhajali so s stražarskih mest z orožjem, ali brez njega,« je zapisal v dnevniku, v nadaljevanju je omenjal tudi aprilska zavezniška bombardiranja Postojne.

Zvonimir Žitnik je v Postojni tiskal dnevni časopis Straža ob Jadranu.

Žitnik je v Postojni izdajal glasilo Straža ob Jadranu

Z Ludvikom Debeljakom, ki je že deloval v Postojni, se je skupna pot pri propagandi začela konec februarja 1945. Takole je opisal njuno delo: »Tiskal sem naš dnevni časopis: Straža ob Jadranu, ki je imel velik uspeh. V kratkem je postal zelo popularen. Ljudem je posebno ugajala zadnja stran, kjer smo pod Agencijo Sovič peglali Postojnčane obojega spola do celo višje živine. Ker smo si včasih precej dovolili, so razni zainteresirani, kot župan Šeberle /Schöberl, op. ur./ in nekaj terencev, pričeli pihati Nemcem na ušesa fantastične izmišljotine in ti, namesto da bi jim povedali svoje, so jim gladko vse verjeli. Od takrat smo morali nositi Stražo v cenzuro na Adria komando, ki je bila nekak nemški propagandni centrum za Jad. Prim. /Operacijsko cono Jadransko Primorje, op. ur./ in k Sicherheitskomandantu /varnostnemu komandantu, op. ur./, ki slovenskega jezika ni znal in si Straže tudi ni dal prevesti. Torej sama zafrkancija, ki nas je upravičeno jezila. Malo pred Veliko nočjo /1. aprila, op. ur./ je Ludvik zbolel, zato sem Stražo sam izdajal. Na Veliki petek popoldne sem izdal zadnjo (70.) številko.«

Domobranci so v Postojni izdajali časopis Straža ob Jadranu. Ilustriral ga je Ludvik Debeljak.

Žitnik in Debeljak na skupno begunsko pot

Z Ludvikom sta 21. aprila zbrala svoje stvari in odšla z avtomobilom v Ajdovščino. »Sive megle se vlačijo vzdolž Nanosa vse do pod Čavna. Vipavska dolina je kot ogromen kotel, kjer se kuhajo in varijo megle. Droben dež prši in moči izprano glavno cesto v Ajdovščini. Ajdovščina je lepa. Lepa je vsa Vipavska, toda baš Ajdovščina je najlepši kraj v tej prelepi dolini. Ko sem se vozil prvič v Trst, se mi čudne kraške hiše niso dopadle. Zdaj pa jih drugače sodim. Hišice z nizko streho, porasle in obdane z svežim zelenjem, so v jutranjem soncu tako prikupne kot malokatera naših ljubljanskih. Vipavska, vinorodna Vipavska – moj medvojni dom,« je zapisal Žitnik v svojem dnevniku. Ko so ju 30. aprila sredi noči prebudili, so morali zložiti vse na vozove, naslednje jutro pa se je pod dežjem in z Ludvikom, ki je imel visoko vročino, začela begunsko pot skupaj z vojaki in civilisti, ki so se umikali iz Vipavske doline.

Domobranci so v Postojni izdajali časopis Straža ob Jadranu. Ilustriral ga je Ludvik Debeljak.

Na begunce so streljali komunisti in fašisti (isti)

»Zunaj je še vedno močno deževalo, ko sem pomagal Ludviku na voz, zmetal nekaj svojih in Ludvikovih nahrbtnikov na razne že precej prenapolnjene vozove in se postavil ob voz, kjer je v debel koc zavit ležal Ludvik. Krenili smo ob 10h dopoldne v najhujšem dežju. Kam, ni nihče vedel,« je zapisal v dnevnik 30. aprila 1945.

Kolona se je počasi premikala skozi Batuje, Dornberk, Volčjo Drago, Šempeter, prišla do Gorice, med potjo so jih napadala partizanska letala, v mestu so nanje streljali fašisti, ob enajstih zvečer so prišli do Moša, furlanske vasi 6 km daleč od Gorice. Bolnega Debeljaka so 3. maja pustili v bolnišnici v Krminu ter krenili naprej do Viška /Visco/, kjer so do 9. maja skupaj s civilisti ostali v nekdanjem fašističnem taborišču.

Nadaljevanje v: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Zaveza [3]

1/14