Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Zaveza [2]

V Višku 1. številka taboriščnega časopisa Naš vestnik

Žitnikovi begunski poti bomo sledili z nekaterimi odlomki iz njegovega dnevnika, začeli bomo v Višku.

»6. maj – nedelja. Zjutraj smo navsezgodaj vstali in pripravili oltar za sv. mašo. Na par praznih vojaških zabojev smo postavili neko kovaško mizo, vse skupaj smo pregrnili z državno zastavo in oltar je bil tu. Svečniki so bile prazne, angleške konservne škatle. K maši se je zbralo precej ljudi, ki so vneto prisostvovali. Potem smo oltar posodili hrvaški legiji, ki je bila 'ložirana' par barak naprej.«

»Včeraj /8. maja, op ur./ je izšla 1. številka našega taboriščnega časopisa: Naš vestnik. Tipkal in sestavil ga je nadporočnik Pušenjak /Bogdan, op. ur./. List smo stipkali v dveh izvodih.«

Risba Zvonimirja Žitnika za glasilo Tse–Tse (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Žitnik je postal urednik komičnega lista Tse–Tse

Desetega maja so jih odpeljali proti jugu. »Silno dolga avto kolona je z brzino 60–70 km ponesla 17000 ljudi preko razbitih in nanovo popravljenih mostov, preko razrvanih in zopet nasutih cest in preko ostankov bombardiranj. Naše zastave so plapolale v močnem vetru in ljudje so nas začudeno gledali.«

V dnevnik je ponovno pisal na binkoštni ponedeljek, 21. maja, v vojaškem taborišču v Forliju je med drugim napovedal, da »bo tisti dan izšla 6. številka našega lista«. 3. junija je prejel prvo mamino pismo iz taborišča za civiliste, ki je bilo v Monigu pri Trevisu.

»16. junij – sobota: Danes je izšla že 28. št. Jugoslovanskega vest. Pričel sem pripravljati risane smešnice, da bomo izdali naš list smešnic. – Mrak je že, vidim, da bom moral preje pričeti s pisanjem.«

»30. junij: Zdaj sem postal urednik komičnega lista Tse–Tse. Izdal sem že dve številki in zdaj pripravljam tretjo. Dela imam čez glavo. – Čudim se, da morem tako lahko prenašati to neverjetno usodo.«

Risba Zvonimirja Žitnika za glasilo Tse–Tse (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Bati smo se pričeli, da nas ne izroče Jugoslaviji

»30. julij: Boli me, ko vidim, da so fantje nezadovoljni in da godrnjajo. Res je, dogodki preteklih dni so bili hudi za nas. Padec angl. ministr. predsed. Churchilla nas je precej pretresel. Zmaga laburista se nam je zdela – naš konec. Lagerske race so se zelo namnožile. Bati smo se pričeli, da nas ne izroče Jugoslaviji. Danes, se mi zdi, se je cela stvar že malo polegla, toda nihče nam ni rekel, da ne bomo oziroma da bomo izročeni. Kljub dobrim oziroma pomirjevalnim novicam smo osnovali trojke, ki se bodo v slučaju izročitve prebijale po Italiji do Primorske in nato do domačih gričev, kjer bomo osnovali ilegalne Petrove oddelke.«

Risbi Zvonimirja Žitnika za glasilo Rafal (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Žitnik je s Hotimirjem Gorazdom izdajal list Rafal

»1. avgust: Včeraj zjutraj se je kapetanu Pušenjaku rodil sinček, danes pa mu je umrl in pravkar delajo štajerski četniki majhno krsto za mrlička.«

»13. september: Čez teden dni odpotujemo v južno Italijo, in sicer v mesto Eboli blizu Napolija. Logor bo 12 km dolg. Tam bomo vsi skupaj. In sicer slov. četniki, domobranci, dobrovoljci, Hrvati, in srbski četniki. Vsi smo zdaj od Angležev priznana kraljeva vojska. V našem logoru sem se spoznal s Hotimirjem Gorazdom, ki je svoje dni risal v družinski Tednik. Postala sva prijatelja. Skupaj izdajava zabavni list z naslovom: Rafal. Je sijajen risar, skratka izboren dečko.«

Risba Ludvika Debeljaka za glasilo Rafal (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Iz Forlija so jih premestili v taborišče v Eboliju

»Eboli – južna Italija – 28. septembra – petek. Že dva dni logorujemo v novem velikem jugoslovanskem taborišču v Eboliju ca. 60 km južneje od Napolija. Dne 24. septembra ob 5h zjutraj smo odrinili iz Forlija preko Cesene do Riminija in sicer s kamijoni. Bilo nas je približno 1100. Naš transport je bil deveti po številu. Pred nami so namreč transportirali cesenske četnike. Danes pa je odrinil iz Forlija zadnji transport, to je jug. bolnišnica. Do Riminija so nas, kot sem že omenil, peljali s kamijoni, ki so jih šofirali Nemci. Komandant transporta je bil neki nemški oberleutnant. Avtomobili so bili tudi nemški (Krupp). Med potjo smo srečali dolgo nemško avto kolono. Vsak avto je imel znamenji, po katerem si spoznal, da je avto nemški. Malo naprej od Cesene smo prekoračili slavno reko Rubikon, ob kateri je veliki Julij Cezar izrekel zgodovinske besede: 'Alea iacta est' in nato prekoračil reko s svojimi četami.

Avto je drvel naprej preko napol porušenih mostov, mimo do tal porušenih hiš, mimo zamazanih ljudi – Lahov, mimo vsega, kar je bilo pred par leti še celo in polno življenja, zdaj pa je samo še pusta in zapuščena – 'campagna italiana'. Na nekem zidu sem videl slabo prebarvan napis: Duce–duce–duce. Duceja že davno ni več med živimi, toda vsaka ped italjanske zemlje spominja nanj in bo spominjala še dolga, dolga leta.

Forlimpopoli, Colocapone, Cesena, Rimini. V Riminiju smo se 'izkrcali' in zopet 'vkrcali', to pot na železniške vagone. Na slepih tirih tovorne postaje v Riminiju nas je pričakovalo 40 tovornih vagonov. Po 28 so nas natrpali v enega.«

Risba Ludvika Debeljaka za glasilo Rafal (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Strašno uničenje samostana Montecassino in kraja Cassino

Vozili so se tudi mimo Montecassina, ki mu je v dnevniku posvetil posebno pozornost: »To mesto smo imeli čast videti iz daljave 400 metrov. Ko sem nastavil daljnogled nanj, so se mi naježili lasje. Sicer sem videl mesto Cassino že v zvočnem tedniku, ko sem udobno sedel v naslonjaču unionske dvorane v Ljubljani, toda takrat nisem mislil, da ga bom videl tudi v resnici. Samostan nad mestom je bil popolnoma razdejan. Mesto samo, ki je približno tako veliko kot naše Novo mesto, ali pa še manjše, pa ni imelo niti enega zidu celega. Okolica proge in mesta je bila posejana z razbitimi letali ene in druge stranke. Gomile starih in rjavih tankov so bile neverjetno velike. Bombni kraterji so bili tako nagosto posejani, da je bil teren za pešca neprehoden, ker je v vsakem lijaku stalo za meter do meter in pol vode. Drevje okoli je bilo tako strašno okleščeno, da ni in ne bo nikdar več ozelenelo. Lesenih križev je kar 'mrgolelo' in celo nebo je bilo tako žalostno sive barve, da nam je sapa zastajala. Da, tod so divjali najhujši boji na italijanski fronti. Montecassino je ena najzanimivejših stvari, ki sem jih videl v življenju.«

Naslovnica drugega dela dnevnika Zvoneta Žitnika (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

130. številka taboriščnega Jugoslovanskega vestnika

»12. oktober – petek – Eboli Trenutno nimam nobenega dela, kajti čakam na zadnji dve matrici Jugoslovanskega vestnika, ki ga bom danes prvič ciklostiliral. Danes je izšla št. 130. Vsebuje (ker je ravno obletnica) spominski članek za grčarskimi žrtvami.«

»20. oktober – sobota – Eboli S Hotimirjem sva sklenila, da odpreva čitalnico. V ta namen sva najin Rafal le-tam že razobesila. Vsebuje 26 karikatur (6 mojih, 6 Hotovih in 14 Ludvikovih.) Tudi sliko kralja Petra sva še obesila in 6 resnic, ki se jih bo moral držati vsak čitalec. Jutri bova nanesla v čitalnico Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice ter Glas zaveznikov, da bo vse rdeče. Naj fantje berejo o Titovi Jugoslaviji, bodo vsaj videli, da nekaj v resnici smrdi in da se Kidrič in Vidmar ne napihujeta zastonj.«

Taborišče v Forliju je Zvone Žitnik skiciral v svojem dnevniku 14. 5. 1945 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Pavle Borštnik o Žitnikovem delu v Eboliju

Pavle Borštnik je v že omenjeni knjigi Moj čas namenil tudi daljši opis Žitnikovemu tiskarskemu delu v Eboliju, saj sta sodelovala pri pripravi in tisku najrazličnejšega gradiva. Takole je med drugim napisal: »Duša te tiskarne je bil primorski domobranec, sicer pa pristni Ljubljančan Zvone Žitnik, ki je bil vešč grafičnega poklica. Njegov oče je v Ljubljani tiskal še zadnjo slovesno izdajo Slovenca, v kateri je bil objavljen rezultat zasedanja na Taboru, potem pa obtičal doma, medtem ko je žena z dvema hčerkama odšla. Zvone pa je bil pri primorskih domobrancih. /.../ Za umetniško plat delovanja pa sta poskrbela Hotimir Gorazd in Tone Krois. /.../

V 'Tehniki' smo torej tiskali vse uradne publikacije naše Slovenske armade Jugoslovanske vojske izven domovine, predvsem pa Jugoslovanski vestnik, ki ga je urejal Dušan Pleničar, in njegovo angleško verzijo The Yugoslav Herald, poleg tega pa še mesečno revijo Slovenske armade Mi in svet, ki naj bi združevala literarne talente in druge razmišljajoče ljudi.

Revija Mi in svet, naslovnica Ludvika Debeljaka (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Revija Mi in svet, kolofon (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Revijo Mi in svet sta si zamislila Zvone in Hote in izdelala prve tri številke kot rokopise z izvirnimi ilustracijami. Stvar je vžgala do tolikšne mere, da se je komanda odločila, naj bo to reprezentančna publikacija Slovenske armade, in to je tudi postala.

Dobili smo razmnoževalni stroj in ob Zvonetovi požrtvovalnosti smo kmalu pričeli tiskati revijo v barvah! To je bilo za tiste čase in za tiste razmere nekaj težko verjetnega; vendar smo sredi tiste vročine opravljali to delo z neznanskim navdušenjem, in ko je izšla prva številka, so se nam širile prsi od ponosa: štiri barve! /.../«

Revija Mi in svet, spominski zapis ob ob smrti Zvonimirja Žitnika (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

V Zborniku Svobodne Slovenije o razgibanem delovanju v Eboliju 

V prvem Zborniku Svobodne Slovenije, ki je izšel v Argentini leta 1949, pa o dogajanju v taborišču v že navedenem prispevku takole beremo: »Življenje je bilo v taborišču precej razgibano. Poleg vaj je bilo nešteto tečajev. Imeli smo tudi pevski zbor, ki ga je vodil g. Savelli Emil. Od časa do časa je poskrbel za zabavo tudi dramatski odsek, ki je uprizoril v taboriščni kinodvorani več iger, med njimi Trije vaški svetniki, Mrtvaški ples, Postržek itd. Propagandni odsek je izdajal Jugoslovanski vestnik, humoristični stenski časopis Rafal, pri katerem so sodelovali pok. slikar Zvone Žitnik, Gorazd in Debeljak. Pesniki so izdajali tudi svojo revijo Mi in svet. Propagandni odsek je izdal tudi nekaj pesniških zbirk. Slovenski študentje so stanovali v dijaškem internatu. Gimnazijo je obiskovalo 350 dijakov, od teh 36 Slovencev. Študentje so priredili več izletov na bližnje hribe in Pompeje. Profesorji gimnazije so vodili za ostale tudi tečaj angleščine in francoščine. Od raznih tečajev je treba omeniti kmetijski tečaj in radiotelegrafski. Športniki so gojili predvsem nogomet in lahko atletiko ter so nekajkrat tekmovali z italijanskimi klubi. Umrli so v Eboliju: Debeljak Ludvik, ki je bil izvrsten slikar, in Žitnik Zvone, ki je utonil pri kopanju.«

Zvone Žitnik tiskar v Eboliju z naslovnicami revije Mi in svet (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Zadnji Žitnikov zapis v dnevniku 

V delu Žitnikovega dnevnika, ki opisuje njegovo begunsko pot, ima pisanje več časovnih vrzeli. Zadnji zapis sega v konec leta 1945. »Eboli, 7. december – sobota. Že dva dni ležim v logorski bolnišnici. Vrat mi je zelo otečen in me boli, vendar me nič ne zdravijo. Jutri bom dal tej norišnici slovo – sem že prosil za odpust. Zdravnik pravi, da me lahko ozdravi samo dobra hrana in dober zrak. Dobrega zraka gori v šotoru ne manjka, hrana pa ni dobra ne tu ne tam. Kaj hočem potem. Tu zabušavam v postelji, da se kar kadi, dočim imam v logoru dela čez glavo.

Zdaj smo sredi južne zime. Po vrhovih okrog nas leži sneg. Občutno je mrzlo. Zebe nas precej. Nekaterim grejejo šotore peči na nafto. Zdaj je tudi tem odklenkalo. Angleži dajo manj nafte. Razdelili so nekaj preprane angleške obleke in nove čevlje. Dobil sem 1 srajco, 1 majico ter čevlje. Baje je ostala obleka že v logorju. Hoti je že 10 dni v Lammie campu /taborišče pri Neaplju, v katerem so bili sprva bivši mobiliziranci v nemško in italijansko vojsko, op. ur./, kamor je odšel na obisk. 1. decembra sem dobil pismo od mame iz Servigliana, priložen je bil prepis očetovega pisma. – Očeta so pregnali od doma. Živi pri ge. Telatkotovi. Je precej bolan, daje ga sladkorna. Vse je zaplenjeno. Na stanovanju imamo nekega kapetana Kolarja z ženo (OZNA).

Novembra meseca smo uprizorili igro Radi Oreha. Partnerica mi je bila ga. Skalarjeva, v vlogi moje žene Katre. Dne 5. decembra smo uprizorili Miklavžev večer. Igrali smo skeč Miklavž v Eboliju, ki sem ga sam spisal. Miklavža sem igral jaz, Antona – par. Dimitrije, – Gabrijela – Feldin Zvone, – Mefista – Pfeifer Ciril, 1. vrag je bil Kačičev Roman, 2. vrag pa Borštnikov Božo iz hiše. Želi smo aplavze.

V roko me zebe. Komaj pišem. Mami sem poslal Wind jakno, čeprav sem sam brez nje. Jeleni srajco, Majdi deko in celtno. Da bi vsaj vzdržale ... Jaz bom, pa naj pride še tako zlo med nas.

S Hotimirjem izdajava, oziroma urejujeva revijo Slovenske armije Mi in svet, ki bo v kratkem 4. izšla. Delati – delati! – To mi je geslo za življenje. Zvečer, ko ležem, naredim bilanco preživetega dne. Vedno ugotovim, da bi lahko še več naredil. Lačni smo, cigaret ni, denarja pa že 7 mesecev nisem videl.«

Risbi Zvonimirja Žitnika (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

Le kaplja v morju zgodb slovenskih ljudi, beguncev po letu 1945

Z drobci iz življenjskih zgodb Ludvika Debeljaka in Zvonimirja Žitnika se srečujem že nekaj let, njuni tragični zgodbi predstavljata le kapljo v morju zgodb slovenskih ljudi, ki so morali maja 1945 zapustiti domovino in so pristali v anonimnem grobu v tujini, za katerega sorodniki v domovini pogosto niso niti vedeli. Utrinke sem v celoto zložila s pomočjo dragocenih sogovornikov z različnih koncev, ki so mi pomagali najti niti razkropljenih sledov, ki ostajajo, čeprav manj vidni, tudi po 80 letih.

Nečak Ludvika Debeljaka, ravno tako Ludvik Debeljak, in avtorica prispevka Erika Jazbar. Vir: Erika Jazbar

Nečak Ludvik Debeljak iz Male Vinice

Tako me je 16. oktobra 2025 pot peljala tudi v zaselek Male Vinice, kjer živi Debeljakov nečak, ki nosi ime po stricu. Ludvik Debeljak (1957) ima v obnovljeni družinski hiši, v kateri se je rodil tudi stric, uspešno podjetje, veliko dela s tujino, zato je svoboden, mi je povedal med pogovorom, med katerim sem zvedela, da je bilo v očetovi družini pet sinov. Ludvik je bil najstarejši, dva brata sta zaradi jetike umrla še kot otroka, preživela sta njegov oče Jožef in pa Janez, ki sta ostala v domačem kraju.

Doma so imeli skrite Črne bukve, starši niso pustili, da bi po njih listali. Stari oče je bil čevljar in je bil povezan s frančiškani iz Nove Štifte, zanje je pobiral tudi bero, stara mama je bila šivilja. Ko se je začela vojna, je bilo za take, kot so bili oni, nevarno, mi je povedal. Staremu očetu so ponudili zatočišče pri frančiškanih v Ljubljani, z njim je šel tudi Ludvik. Bil je nadarjen fant, samouk, njegov slog risanja je bil poseben, podobe je oblikoval s črticami.

Tečajniki častniškega tečaja v Devinu pri Trstu 15. 8. 1944, Ludvik Debeljak je prvi na desni (Aleš Nose, Domobranci, zdravo – Bog daj, 2017, str. 273).

V Sodraških 800 štiri strani tudi o Ludviku Debeljaku

V bolnišnici v Eboliju je v zadnjem obdobju za Ludvika Debeljaka skrbela italijanska gospa, ki ji je nato pustil veliko slik, ki jih je narisal v bolnišnici, je pravila stara mama. Za datum njegove smrti in kraj pokopa domači niso vedeli, vedeli so le, da je umrl v Eboliju. Iz italijanskega begunstva jim ni pisal, si ni upal. Doma se je o stricu Ludviku le poredko govorilo, za staro mamo je bilo zelo boleče, so se pa tudi bali, ker je bil pri domobrancih. Na družinski grobnici ni napisan, njegov lik pa je bil med domačimi vseskozi prisoten.

Ko je občina Sodražica ob 800. obletnici prve pisne omembe kraja leta 2020 izdala več kot 900 strani zajetno knjigo Sodraških 800, je v razdelku Znani Sodražani urednik zbornika Ludvik Mihelič štiri strani posvetil tudi risarju in ilustratorju Ludviku Debeljaku. Besedilo sloni na dokumentih, knjigah in pričevanjih, letnice in kraja smrti pa nima.

Prispevek je Erika Jazbar objavila v reviji Zaveza, št. 138, december 2025Konec v: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Mladika [4]

1/14