Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik, domobranci, taborišče Eboli, Zaveza [3]

Kripta na srbskem pokopališču v Trstu

Vhod srbskega pravoslavnega pokopališča v Trstu. Foto: Erika Jazbar

Zgodba se piše leta 2025. Srbsko pravoslavno pokopališče v Trstu, 26. november, ura kosila. Pritisnil je mraz, zrak je čist, napovedujejo burjo. Zimsko sonce daje tišini zadnje tuzemske postaje večstoletne skupnosti v Trstu poseben čar. Pozvonim hišniku, ki živi ob vhodu, zmotim ga pri kosilu. Povem mu, kaj iščem, da prihajam iz srbskopravoslavne cerkve pri Rusem mostu in s pogovora s parohom Raškom Radovićem. Nameravam mu predlagati, da se oglasim kdaj drugič, pa me prekine, kot da bi zaznal, da je nestrpnost velika. Izgine v hišo, se vrne s ključi, napotiva se do kripte.

Na lepo urejenem pokopališču s cipresami in starimi sivimi nagrobniki, nekaterimi tudi monumentalnimi, se kažejo tudi novi s pozlačenimi črkami. Kripta je pod večjo svetlo, skoraj belo marmornato ploščo s križem, ki jo je finansiral Slovenec, me je podučil hišnik. S pomočjo umetne inteligence sem nato doma prevedla cirilico in srbščino: kostnico je postavila srbska pravoslavna cerkvena občina v Trstu leta 2019, zanjo je prispeval Aleksander Bremec (1938–2013).

V kripto so položili žare s posmrtnimi ostanki 93 umrlih v taborišču Eboli, ki so jih oktobra 2025 prenesli iz Barija. Foto: Erika Jazbar

Po sledi krste 21-letnega Ludvika Debeljaka

Hišnik je odklenil kripto in pokazal strmo lestev, ki vodi v globino. Tu so na obeh straneh skrbno zložene sive kovinske žare z napisanimi imeni v latinici. Med njimi bi moral biti tudi Ludvik Debeljak (1925–1946), 21-letni slikar in poročnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), doma iz okolice Sodražice. Deloval je v Postojni in v Trstu, prvič sem ga srečala, ko sem v Goriškem listu našla tri njegove skice Gorice. Skozi posoško mesto so ga na vozu in z visoko vročino odpeljali maja leta 1945 na begunsko pot po Italiji, umrl je v bolnišnici v Eboliju 6. julija leta 1946. Shiral je zaradi tuberkuloze.

Njegovo ime smo zasledili, ko smo nekaj ur prej v cerkvi sv. Spiridiona v Trstu skupaj s popom in njegovima mladima sodelavcema brskali po seznamu žar s posmrtnimi ostanki, ki so jih v režiji srbske cerkve v zdomstvu 10. oktobra 2025 iz Barija prepeljali v Trst. V Bari pa so prišle enkrat v povojnih desetletjih iz Battipaglie. Na tamkajšnjem nemškem vojaškem pokopališču so namreč pokopavali umrle v taborišču v sosednjem Eboliju. Potrjena je bila tako domneva, da bi lahko bili med žarami, ki so dospele v Trst, tudi slovenski vojaki, ki so umrli v Eboliju.

Žara v kripti s posmrtnimi ostanki Ludvika Debeljaka. Foto: Erika Jazbar

Po sledi krste 24-letnega Zvonimirja Žitnika

Nekaj tednov pred Debeljakom, 10. junija 1946, je v Eboliju umrl tudi njegov prijatelj in sopotnik, umetnik, urednik in tiskar, 24-letni Ljubljančan Zvonimir Žitnik (1922–1946), podporočnik SNVZ, bralcem revije Mladika mogoče znan, saj sem v svojih prispevkih že povzela nekaj odlomkov iz njegovega dnevnika, ki ga je med vojno pisal na Primorskem, nato med begunsko potjo po vojaških taboriščih od Viška do Forlija in Ebolija. V tem nesrečnem kraju v pokrajini Salerno, ki ga je ovekovečil Carlo Levi v romanu Cristo si è fermato a Eboli, je Žitnik utonil med plavanjem v namakalnem kanalu nedaleč od taborišča. Njegovega imena na seznamu žar, ki so jih položili v kripto v Trstu, ni.

Skica pokopališča, kamor so pokopali umrle v Eboliju, z označenimi grobovi, med katerimi sta tudi Debeljakov in Žitnikov ( www.eboli.org.au). Foto: Erika Jazbar

V kripti tudi slovenski vojaki

Z negotovim korakom se spustim po lestvi v kripto, stopim na trdna tla, sonce osvetljuje prostor in napise na žarah. Preletim številna srbska imena in priimke, tudi nekaj ženskih je med njimi, gre za svojce interniranih vojakov. Naposled najdem Ludvika Debeljaka, na obeh straneh še peščico slovenskih imen, pa tudi več anonimnih žar, brez imena, ker jih med enim prenosom in drugim niso mogli več razbrati. Med njimi bi lahko bil tudi Zvonimir Žitnik, pravzaprav zelo verjetno je, da je med njimi.

Iz Barija so v Trst letos prenesli skupno 93 žar v glavnem vojakov, umrlih v vojaškem taborišču v Eboliju, ki je delovalo od septembra 1945 do aprila leta 1947. Bilo je pod britansko upravo, največje dotlej, namenjeno kraljevi jugoslovanski vojski. V taborišču je bilo 10 tisoč, po drugih zapisih 14 tisoč v glavnem srbskih mož, ob njih tudi vojaki drugih jugoslovanskih narodnosti, med njimi približno tisoč je bilo Slovencev, vojakov SNVZ in slovenskih četnikov.

Kripto je finansiral Slovenec Aleksander Bremec, postavili so jo leta 2019. Foto: Erika Jazbar

Pot in pozaba umrlih v Eboliju

Umrle, tudi slovenske, so pokopavali v sosednji Battipagli, kasneje so jih prenesli v Bari, tu so ostali pozabljeni do leta 2019, ko so jih med urejanjem kostnice našli, čas je zabrisal sledove, odgovorni pri pokopališču niso vedeli, komu pripadajo posmrtni ostanki. Žare so zato prenesli na oddelek forenzične medicine univerze Aldo Moro v Bariju, da bi jih analizirali. Vojaške značke in raziskave so pokazale, da gre za vojake kraljeve jugoslovanske vojske in za nekaj civilistov, ki so umrli v taborišču Eboli. Takrat so se začela tudi srbska prizadevanja, da bi žare prenesli v Trst, kar je uspelo oktobra 2025. Še v Bariju je žare blagoslovil Roman Fischer, srbski nadžupnik, ki odgovarja za Rim. Raziskovalno delo pa je vodila profesorica Alessia Leggio, ki se je za pokop v kripto pripeljala v Trst in je ganjeno sledila obredom.

Na pokopališču v Trstu je žare blagoslovil srbski zdomski škof Andrej, ki odgovarja za Švico, Italijo in Malto (foto škofov FB profil). Vir: Erika Jazbar

V Trstu jih je leta 2025 pokopal srbski pravoslavni škof Andrej

Meseca oktobra se je iz Züricha v Trst pripeljal srbski škof Andrej, ki odgovarja za srbske pravoslavne vernike v Švici, Italiji in na Malti, da bi na pokopališču sprejel in blagoslovil žare, preden so jih prenesli v kripto. O dogodku je objavil poročilo, v katerem so zapisali: »Po dolgih pogajanjih z italijanskimi oblastmi in upravami pokopališč, s pomočjo profesorice forenzične antropologije Alessie Leggio iz Barija in Nikole Lukića iz Avstralije ter v sodelovanju s srbsko pravoslavno župnijo v Trstu so bili posmrtni ostanki podrobno analizirani in prepeljani v Trst.

Italijanska pogrebna služba iz Trsta je v petek, 10. oktobra 2025, prepeljala 93 kovinskih žar v Trst, kjer jih je škof Andrej skupaj z duhovniki, odgovornimi za cerkveno skupnost sv. Spiridiona, in verniki sprejel na srbskem pravoslavnem pokopališču. Po pogrebnem obredu so bile vse kovinske žare, na katerih so napisana imena in priimki teh tragično umrlih, urejeno položene v novo kripto znotraj srbskega pokopališča.

Ob tej priložnosti so prispeli tudi župniki iz Vicenze, Rima in Vidma, ki so skupaj s škofom darovali parastas. V svojem nagovoru je škof Andrej povedal, da je bil med begunci, ki so morali zapustiti domovino, tudi njegov oče, ki je emigriral v severno Nemčijo.«

Na pokopališču v Trstu je žare blagoslovil srbski zdomski škof Andrej, ki odgovarja za Švico, Italijo in Malto (foto škofov FB profil). Vir: Erika Jazbar

Spletna stran www.eboli.org.au o beguncih v Eboliju

Nikola Lukich (Lukić) je avstralski Srb iz Sidneya, sin vojaka, ki je v Eboliju zbolel za tifusom in preživel. Že vrsto let išče gradivo, podatke ter piše članke in knjige o omenjenem vojaškem taborišču in zgodbah beguncev. Leta 2020 je zasnoval spletno stran www.eboli.org.au, kjer je na voljo 14.500 fotografij iz begunskega življenja, pa tudi literatura in članki. Med drugim beremo tudi podatek, da je »pokopališče v Battipagli«, ki so ga v letih 1945–1947 uporabljali za umrle v Eboliju, danes Salerno War Cemetery oz. vojaško pokopališče, ki se nahaja 15 kilometrov od Ebolija, v kraju Montecorvino Pugliano in je eno izmed vojnih pokopališč Commonwealtha. Najdemo pa tudi skenirano, sicer nedatirano in anonimno knjižico, ki so jo našli v Kanadi in v kateri je skica pokopališča z označenimi grobovi ter seznamom (takrat še) 88 imen, med katerimi sta tudi Ludvik Debeljak in Zvonimir Žitnik.

Avtoportret Ludvika Debeljaka iz leta 1943 (Sodraških 800, ur. Ludvik Mihelič, Ljubljana, 2020, str. 835).

Najprej prispevek o Ludviku Debeljaku in Zvonimirju Žitniku v Zavezi

Po spletu zanimivih naključij je naneslo, da sem v decembrski /2025/ številki revije Zaveza posvetila daljši prispevek nadarjenima umetnikoma, prijateljema in sopotnikoma Ludviku Debeljaku in Zvonimirju Žitniku, ki sta preživela vojno, leto po njej umrla v begunstvu v Eboliju ter so ju pokopali tisoč kilometrov daleč od doma (V Eboliju ugasnili mladi življenji nadarjenih umetnikov, Zaveza, št. 138, december 2025). Objavljenih je tudi več izvirnih skic in risb, ki sta jih pripravila za različne begunske časopise in jih hrani Arhiv Studia slovenica. V besedilu pa nisem navedla kraja pokopa, saj je do odkritja v Trstu prišlo nekaj tednov po oddaji članka.

Žitnikova izkaznica Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini št. 452 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Iz Postojne, Ajdovščine, Krmina do Ebolija

Ludvik Debeljak in Zvonimir Žitnik sta bila v množici Slovencev, ki so spomladi 1945 zapustili domovino in so na begunsko pot šli skozi »goriška vrata«. Bila sta ilustratorja, slikarja, grafika, urednika. Postojno sta zapustila 21. aprila 1945 in se napotila v Ajdovščino, od koder sta se v koloni vojakov in civilistov 30. aprila začela pomikati po Vipavski dolini do Gorice ter dalje v Krmin, kjer sta se njuni poti ločili. Debeljaka, ki je imel že več tednov visoko vročino, so pustili v tamkajšnji bolnišnici, za Žitnika se je pot nadaljevala po begunskih postajah vojakov najprej v taborišču Višek /Visco/, nato v sprejemnih centrih, ki so bili po državi urejeni za razorožene člane jugoslovanske vojske, septembra je naposled prišel v Eboli.

Izkaznica Zvonimirja Žitnika (detajl) Slovenske armade Jugoslovanske vojske v domovini št. 452 (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

V nemogočih in težko predstavljivih razmerah

V Eboliju sta se Debeljak in Žitnik po nekaj mesecih ponovno srečala. Negotovim razmeram navkljub, kljub skrbi za prihodnost, domače, tudi za zdravje sta v nemogočih in težko predstavljivih razmerah sodelovala, soustvarjala, urejala številne slovenske tiskovine, ki so nastajale v begunstvu v Italiji in so jih dotiskali predvsem v Eboliju. Nadaljevala sta delo, ki sta ga opravljala že med vojno v Postojni, Trstu, Gorici, Ajdovščini. V begunski literaturi, dnevniških in spominskih zapisih najdemo o obeh mladih umetnikih več pričevanj, ki omenjajo njuno risarsko spretnost, pa tudi zavzetost in mladostno zagnanost.

Nečak Ludvika Debeljaka, ravno tako Ludvik Debeljak, in avtorica prispevka Erika Jazbar. Vir: Erika Jazbar

Debeljak je bil doma v Malih Vinicah pod Novo Štifto pri Sodražici

Debeljakova družina je po koncu vojne ostala v Sloveniji, v Ludvikovi rojstni hiši, ki je danes v zaselku Male Vinice, živi njegov nečak, ki je tudi Ludvik Debeljak, po stricu nosi ime, doma ima uspešno podjetje, ki izdeluje suho robo in z njo trguje. Spoznala sem ga 16. oktobra 2025, ko sem ga obiskala na njegovem domu s pogledom na zvonik novoštiftarske cerkve Marije Vnebovzete.

Zvone Žitnik tiskar v Eboliju z naslovnicami revije Mi in svet (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1). Foto: Erika Jazbar

Zvonimir Žitnik je bil doma v Ljubljani

Žitnikova družina pa se je razdelila, oče, ki je bil tiskar, je ostal v Ljubljani in je moral delati v Jugoslovanski tiskarni, kjer so tiskali časopis Ljudska pravica, tik pred koncem vojne pa je dotiskal zadnjo številko dnevnika Slovenec. Mama Marija in sestri Majda in Jelena pa sta bili v begunskih taboriščih za civiliste najprej v Monigu, nato v Serviglianu. Z Zvonetom so si dopisovali, po vojni so se odselile v Argentino.

Taborišče v Eboliju v risbi Ludvika Debeljaka za revijo Mi in svet (Arhiv Studia slovenica, Zbirka gradiva Slovenske ljudske stranke, škatla 65). Foto: Erika Jazbar

V taborišču v Eboliju je bilo 700 Slovencev

V prvem Zborniku Svobodne Slovenije, ki so ga izdali v Argentini leta 1949, so objavili nepodpisan članek z naslovom Slovenski begunci v Eboli. Med drugim takole beremo: »Taborišče je bilo kakih 10 minut od mesta na ravnini, le Slovenci so bivali na gričku. Slovencev je bilo v Eboliju kakih 700. Bivali so pod šotori, ki so bili pod oljkami, med šotori pa so bile speljane lepe stezice in poti kot v kakem parku. Imeli pa smo tudi nekaj barak iz pločevine; v eni je bila kantina, v drugi kapela, v tretji štab in četrta je služila za predavanja. V kapeli je bila sv. maša vsak dan – imeli smo dva kurata: g. Kunstlja Ignacija in g. Robleka Petra. Ob nedeljah pa je bila sv. maša na prostem pred barakami. /.../

Življenje je bilo v taborišču precej razgibano. Poleg vaj je bilo nešteto tečajev. Imeli smo tudi pevski zbor, ki ga je vodil g. Savelli Emil. Od časa do časa je poskrbel za zabavo tudi dramatski odsek, ki je uprizoril v taboriščni kinodvorani več iger, med njimi Trije vaški svetniki, Mrtvaški ples, Postržek itd. Propagandni odsek je izdajal Jugoslovanski vestnik, humoristični stenski časopis Rafal, pri katerem so sodelovali pok. slikar Zvone Žitnik, Gorazd /Hotimir, op. p./ in Debeljak /Ludvik, op. p./. Pesniki so izdajali tudi svojo revijo Mi in svet. Propagandni odsek je izdal tudi nekaj pesniških zbirk.

Slovenski študentje so stanovali v dijaškem internatu. Gimnazijo je obiskovalo 350 dijakov, od teh 36 Slovencev. Študentje so priredili več izletov na bližnje hribe in Pompeje. Profesorji gimnazije so vodili za ostale tudi tečaj angleščine in francoščine. Od raznih tečajev je treba omeniti kmetijski tečaj in radiotelegrafski. Športniki so gojili predvsem nogomet in lahko atletiko ter so nekajkrat tekmovali z italijanskimi klubi.

Umrli so v Eboliju: Debeljak Ludvik, ki je bil izvrsten slikar, in Žitnik Zvone, ki je utonil pri kopanju.«

Prispevek je Erika Jazbar objavila v reviji Mladika (št. 10, Trst, 2025)

1/12